Nagnjena sem k temu, da verjamem, da je med vsemi oblikami človekovega izražanja film najbližje magiji. Lahko zapelje, nas očara, odvede v neko drugo resničnost in pokaže nov svet. Lahko pa je tudi lakmusov papir sveta, v katerem živimo. Lahko razsvetli boleča mesta, otipa nevralgične točke družbe, označi neoznačena območja, kritizira, preizprašuje, p(r)ikliče… V besedilu “Pred subjektivnim ogledalom: igram se pripadnika generacije” je Makavejev opozoril na to, da ima lahko nek “pojav toliko obrazov, kolikor parov oči ga opazuje. Nisem rekel polovico toliko, saj ima lahko vsak od nas tudi več kot dva očesa – recimo skeptično oko, pa optimistično oko, pa solzno oko, in to solzno je hkrati žalostno in razočarano, ter solzno oko omočeno od solz radosti; vse to je zelo, zelo zapleteno.”
Vse te oči so film, tisoči in tisoči filmov, med katerimi so tudi tisti iz črnega vala. To kratko, plodno obdobje je odprlo vsako od teh oči in gledalo v realnost, ne da bi se ustrašilo povedati, kaj v njej vidi. Etično, politično in estetsko pogumno ter napredno je to obdobje verjetno najdragocenejša kinematografska dediščina, ki jo imamo kot regija, in tista, ki nas – če slučajno pozabimo, kdo smo in kaj znamo – opominja.
Zato smo se “pred subjektivnim ogledalom” vrnili desetletja nazaj k legendarnim naslovom te epohe, od “Skupljača perja” do “Ponedjeljak ili utorak”. Da bi se jih spomnili in jih oživili, ne zato, da bi nostalgično gledali nazaj, temveč da bi kritičneje razmišljali naprej in se spomnili, da je naloga umetnosti prebuditi nas iz mlačnosti, samoprezira, samozadovoljstva in tudi samosabotaže. Filmi črnega vala so pogumni, eksperimentalni, živi, besni, erotični, politični, surovi in iskreno človeški — in v dneh, ko je kultura še posebej na udaru represivnih in regresivnih politik, se velja spomniti, da film ni beg, temveč odpor. Pripadniki nove generacije igralcev Hana Selimović, Andrija Kuzmanović, Judita Franković Brdar, Slaven Došlo, Matej Zemljič in Jovana Stojiljković so se znašli v vlogah protagonistov filmov črnega vala, z njimi pa smo se pogovarjali o stanju v družbi in kulturi, angažiranosti filma, o (ne)pogojih ustvarjanja, o tem, kako danes doseči avtorsko drznost, in zakaj kljub vsemu film ostaja magičen.
“Zato vse, kar se nam dogaja, dobro in slabo, spada v naš delokrog. Torej, vsaka katastrofa, če si ustvarjalen in ti ne uspe, da bi jo v naslednji potezi spremenil v svojo prednost, je tvoj neuspeh. Zato nihče nima pravice jokati, da so mu vzeli kruh ali da so ga zajebali. Tako je pri filmu. In preprosto imaš tisto, kar si pogoltnil, ogenj, ki si ga v nekem trenutku pogoltnil. Ta ogenj mora zasijati v tvojem naslednjem filmu in se spremeniti v neko sonce. Če ti to ne uspe, potem – jebi ga. Potem imaš čir na želodcu. To je tudi ogenj, samo psihosomatski, in potem umreš in se stopiš.”
Dušan Makavejev, zapisal Živojin Pavlović, “Belina sutra”, Prosveta, Beograd, 1983, str. 369
Judita: Mene ni bilo tukaj, ko si ti snemal, deluje, kot da si se neskončno zabaval! Kako je šlo z ovcami (smeh)?
Matej: Odlično je bilo! Hitro, profesionalno, preprosto, samo, z ovcami je bilo nekaj zapletov. Niso bile tako sodelovalne, kot smo si predstavljali, ampak fotografije so uspele. Morali bi posneti kak making of z ovcami, bilo bi vrhunsko!
Judita: Ne vem, če veš, ampak mi smo snemali z ovcami tisti kratki film s Sonjo Prosenc.
Matej: Gledal sem ga! Odličen je.
Judita: Da, tudi tam smo imeli kup ovac, ampak res, ne dajo se, čisto vseeno jim je, kar ujameš – ujameš. Tudi moja mačka je bila slabo kooperativna. Pogosto pravijo: “Ne imej igralca z živalmi in z otroki”, to je nekakšno nenapisano pravilo, midva pa sva oba dobila živali. Tako so naju tudi povezali, ker imava rada izzive (smeh).
Matej: Pravzaprav imava še eno vez. Skupaj sva osvojila nagrado v Portorožu. Jaz za “Posljedice” za najboljšo moško vlogo, ti za “Izbrisana” za najboljšo žensko. Marsikaj naju povezuje, pa se kar nikakor ne uspeva srečati v živo.
Judita: Joj, tega se res spomnim. Tisto leto sem v Portorož prišla praktično sama, samo Marko je šel z menoj, vi pa ste bili res super ekipa. Moja ekipa ni mogla priti in bila je totalna kontra med mano, ki tam sedim sama, in vami, ki ste navijali drug za drugega. Super ekipica, produkcija Temporama, jaz sem potem z njimi delala film Ida Who Sang So Badly Even the Dead Rose Up and Joined Her in Song izjemne mlade režiserke Ester Ivakić in res so prijazni, produkcija čudovita. Mladi producenti, zelo cool.
Matej: Oba najina filma sta bila tisto leto precej uspešna. To je bilo 2018, ampak zdi se mi, kot da je bilo veliko prej, vse, kar je bilo pred korono, deluje preveč oddaljeno (smeh). Kakorkoli že, kasneje sem pogledal tvoj film in super si odigrala.
Ljubavni slučaj ili tragedija službenice PTT, 1967, Dušan Makavejev, Poleg filma “Misterije organizma” sodi ta produkcija med najpomembnejša dela črnega vala in je eden od odsevov spolne revolucije v takratni jugoslovanski kinematografiji. Kot mnogi drugi filmi črnega vala prikazuje temne plati življenja v takratni Jugoslaviji, raziskuje teme seksa, nasilja in smrti ter združuje fiktivne in dokumentarne prizore.
Judita: Da, to je bil film “Izbrisana” Mihe Mazzinija, tudi Frljić je delal predstavo na to temo. Gre za slovensko zgodbo iz časa, ko so se Slovenci osamosvojili in je bilo veliko mešanih parov, ki so se morali prijaviti. Toda informacije so prihajale počasi, in če se v določenem roku, ki so ga postavili, nisi prijavil, se je lahko zgodilo, da si prišel na nek urad, kjer so ti dobesedno prečrtali osebni dokument. Tudi v naši filmski ekipi so bili ljudje, ki se jim je to zgodilo. Bile so res grozne zgodbe: sosedje so na primer izvedeli, da so v nekem stanovanju tisti “prečrtani”, in so preprosto zamenjali ključavnico ter jim vzeli stanovanje, ker uradno niso pripadali državi. Nisi mogel narediti ničesar, ker če bi se javil, bi te deportirali, zato so mnogi živeli popolnoma izven sistema. Res veliko grozot se je dogajalo. No, Matej, ali zdaj delaš ali počivaš?
Matej: Trenutno teh nekaj dni malo počivam, sicer pa igram devet predstav v Sloveniji, ki jih stalno uprizarjam.
Judita: Si kje v ansamblu?
Matej: Ne več. Bil sem nekaj let v Mestnem gledališču, potem pa sem se odločil dati odpoved in biti freelancer – in odlično se počutim.
Judita: Ti je tako lažje ali težje?
Matej: Večina slovenskih igralcev bi si želela redno plačo in ansambel, meni pa je zdaj bolje. Veliko delam, a počutim se svobodneje. Bolj zanimivo mi je delati z različnimi ljudmi in ansambli, kar me kot igralca bolje razvija.
Judita: In lahko več izbiraš, ja. Super mi je, da praviš tako, ker je redko, da nekdo izbere takšno pot. Tudi jaz sem celo življenje svobodnjakinja. Nikoli nisem bila v ansamblu. Pri nas je zelo podobno, veliko je igralcev – Zagreb, Osijek, Reka, Split – vsi imajo svoje akademije in še zasebne šole, res je veliko igralcev, zato razumem to željo po pripadnosti gledališču, ampak jaz nikoli nisem želela igrati na angažma. Ko ljudje to slišijo, te nekako malo pomilujejo (smeh), kot: “Pa saj si dobra igralka, pa te kličejo?!” Ampak jaz nočem, da me kličejo. In seveda je to neka načelna svoboda, a zdi se mi, da imam več manevrskega prostora in da zaradi tega ostajam bolj na preži. Mislim pa tudi, da igralci iz ansambla dobro reagirajo, ko pride nekdo od zunaj. Med seboj si prinašamo neko novo energijo.
Matej: Ja, zdravo je, tudi meni se tako zdi. Čeprav, strinjam se, da se ljudje, ko nimaš “svojega” gledališča, obnašajo, kot da si malo ubog (smeh) in kot: “Bo že, počasi.” Mnogi ne razumejo. Kakorkoli, odkar sem freelancer, svoj poklic dojemam širše. Ne gledam več na to, da je vse samo gledališče in film in serija, ampak delam več različnih stvari. Predavam, vodim evente, vodim šole. Sprva me je bilo groza, a rekel sem si, da moram stopiti iz cone udobja. Stvari se odpirajo, in mislim, da me sprejemanje tega dela v boljšega človeka in igralca. Pa ti, ali zdaj delaš na čem?
Judita: Super je, da si človek vzame čas zase. Tudi kot mlajša nisem bila kak pohlepen tip, vedno sem znala tudi počivati in ne vzeti vsega, nikoli teh pavz nisem doživljala kot dramo, ampak kot čas za delo na sebi. Med korono mi je bilo to super, prej sem delala res ogromno in potem kar naenkrat stop. Bereš knjigo, kuhaš, delaš jogo. In potem, ko so se vsi projekti po koroni nakopičili, sem res intenzivno delala. Nikoli nisem imela projekte dve leti vnaprej, takrat pa ja, in lani oktobra sem ugotovila, da sem zelo nervozna in da nimam več kaj dati. Odprle so se super stvari, ampak vse nove projekte sem zavračala. Preprosto nisem mogla. In ves čas sem si govorila: “Moram se napolniti”, z energijo, ampak v resnici sem se morala izprazniti od vseh teh dražljajev. Treba je znati vzeti si čas zase, nič ne bo propadlo.
Matej: Strinjam se. Trenutno nimam ničesar novega, moral bi delati na neki seriji, ampak za zdaj igram v devetih predstavah in odločil sem se, da se osredotočim samo na to. Oktobra sem imel kar 30 predstav, včasih sem igral tudi po tri na dan, in to mi je res bilo dovolj (smeh). Ampak že se dogovarjam za naslednje leto.
Tri, 1965 (Aleksandar Saša Petrović) Film, strukturiran kot triptih – tri zgodbe, ki se odvijajo na začetku, sredi in koncu druge svetovne vojne, obravnava Miloševo soočenje z nesmiselnostjo smrti in moralnimi dilemami. Film je bil leta 1966 nominiran za oskarja v kategoriji za najboljši film v tujem jeziku. Karirana srajca z dolgimi rokavi, bombažne hlače, usnjen pas in volnen plašč, arhiv kostumografinje.
Judita: Nujno je vzeti malo pavze. Veliko ljudi reče: “To je služba”, in razumem, to je služba, ampak ne taka, v kateri ti je vsega dovolj, si izgorel, pa vseeno nadaljuješ. Mora biti dvosmerna ulica izmenjave energije, kreativnosti, idej.
Matej: Ali imaš kdaj tisti trenutek, ko se bojiš reči “ne” in zavrniti projekt? In misliš, da ne bo prišlo nič novega, da te bodo vsi pozabili, če ga zavrneš? (smeh)
Judita: Sem že zavrnila projekte. Če čutim, da to ni to, verjetno tudi ni. Sem intuitivna in to me rešuje. Opažam pa pri mladih nekaj strahu. To je nekaj, česar se moraš znebiti, ker je zavora. Potem začneš kalkulirati, in če je tako, moraš biti spreten, da vse izkoristiš v svojo korist. Sicer bo razočaranje večje. In če ne kalkuliraš, potem si preprosto vstopil v nekaj s čistim srcem, narediš, pa kar bo, pa bo. Najpogosteje je v redu in se odprejo kakšni novi projekti.
Matej: Tudi jaz vidim naše življenje in delo skozi neko energijo. Če si na tisti frekvenci, da si miren in da veš, zakaj nekaj želiš ali ne želiš, potem ponudbe same pridejo. To se mi je že večkrat pokazalo – ko sem bil v redu sam s sabo, so prišle stvari, med katerimi sem lahko izbiral. Če reagiram iz strahu, potem ni ničesar. Ni treba biti obseden s projekti. Smešno mi je, ker v Ljubljani, ko srečaš koga iz naše branže, te najprej vpraša: “Na čem delaš?”, ne pa kako si (smeh). Če rečeš “nič”, je vse narobe.
Judita: Prav imaš, tudi jaz sem to znala testirati.
Matej: Največ kreativnosti pride, ko imam toliko časa, da ne vem, kaj bi sam s sabo; takrat se odprejo ideje in pristopi, ki sicer ne bi nastali. Za naš poklic mislim, da je nujno, da vsake toliko časa kaj preložimo, da lahko vase sprejmemo nove like. Kako se ti zdi situacija za mlade igralce na Hrvaškem?
Judita: Dolce far niente filozofija… Kar se tiče priložnosti, kar sem sama opazila, je to, da se na koncu vse prelije nate. Težko je to sprejeti, ker pomeni, da si ti odgovoren, ampak tako pač je. Sama imam pri igri rada to, da lahko napredujem. Obstajajo liki, na katerih bi lahko “jahala” celo življenje, a me to nikoli ni zanimalo. Igra me je najprej zanimala zato, da lahko “kopljem” po nečem. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da zelo hitro prideš do dna. Narediš nekaj dobro in ljudje te takoj kličejo, da igraš isto. To mi je vedno bil turn off, razen če ni šlo za vlogo, ki jo lahko nadgradim. Moja prva vloga je bila v najstniški seriji “Kad zvoni?” in tam sem igrala nekaj, kar nisem, neko razredno koko, starši imajo denar, ona bi rada bila voditeljica/igralka/pevka in bilo mi je super. Po tem so se na Hrvaškem začeli zelo slabi sitkomi in klicali so me za neko vlogo misice, a sem jo zavrnila. Potem so mi rekli, kdo pa mislim, da sem, da zavračam vloge, da me nihče ne bo več klical. Takrat se mi je zazdelo, da hitro prideš do dna. Razumem, da igralci lahko padejo v apatijo, in zato je pomembno skrbeti, da ne padeš vanjo. Časi so grozni in težki in vprašaš se, zakaj ne bi samo zaslužil denarja s čimerkoli. Popolnoma razumem, ampak trudim se zaščititi se. Nekaj časa sem bila frustrirana, in tako lahko nadaljuješ nekaj časa, ampak iz tega ne nastane nič. Lahko pa tudi spreminjaš stvari, kaj premakneš. Ugotovila sem, da mi ustreza vrniti se k začetkom, k čistemu teatru, dvema stoloma in igralski veščini. S kolegico Vlatko Vorkapić sem ustanovila umetniško organizacijo in predstava, ki jo zdaj delam, je prav to. Minimalno scenografije, kostumov, samo zgodba.
Matej: Iskreno, zelo težko mi je govoriti o tem, kako je v Ljubljani, ko pa se zavedam, kakšno je stanje, recimo, tukaj v Beogradu, s kakšnimi problemi se kolegi srečujejo.
V Ljubljani se veliko dela, snema se, dosti projektov je, ampak to ne pomeni, da bi morali biti v Sloveniji zadovoljni samo zato, ker je nekje drugje težje. Treba je biti iznajdljiv in super je, če te zanima več stvari. Težko je preživeti samo od gledališča, ne sme te biti strah raziskovati vse, kar te zanima. Sam izbiram eksperimentiranje in to mi omogoča dostojno življenje. Vedno bi izbral gledališče in snemanja, a to je povsod težko, ker mislim, da honorarji preprosto ne sledijo času, v katerem živimo.
Ples v dežju, 1961 (Boštjan Hladnik) Judita Franković Brdar se je znašla v vlogi Maruše, ki se poskuša znajti v svoji igralski karieri in zapletenem odnosu s partnerjem Petrom. “Ples v dežju” velja za enega prvih filmov, ki so zaznamovali novi val jugoslovanske kinematografije. Judita nosi majico s kratkimi rokavi in krilo iz tila, kombinirana s topom iz tvida in kratkimi hlačami ter lakiranimi čevlji z visoko peto znamke Chanel.
Judita: Grozni so časi, iskreno, res se ne znajdem v njih. Ugotovila sem, da sem bolj tip človeka, ki bo z dejanji pokazal, v kaj verjame. Nisem glasna, pa sem vseeno začutila, da imam odgovornost za nekatere stvari, in nisem vedela, kaj storiti s tem. Potem sem ugotovila, da imam drugačen način izražanja vrednot, v katere verjamem. Ali pa verjamem, da posameznik spreminja stvari. Lotiti se moraš nečesa in to narediti – morda bo vplivalo na koga.
Matej: Strinjam se. Res sem vesel zaradi vsega, kar se dogaja v Ljubljani, in zelo sem ponosen na svoje kolege. Mislim, da imamo odlične igralce in režiserje ter sem izjemno ponosen na slovensko gledališče.
Judita: Imava srečo, da živiva od svojega poklica, in tega se je treba tu in tam spomniti. Meni je res čudovito, da smo zdaj delali ta projekt, in sploh ideja Vogue Adria, ker je ponovno povezala naše kraje. Odprla je priložnost, da se znova spoznamo. Malo smo se razdelili in mislim, da je to okej, a moramo se spet povezati. Ne romantiziram ničesar, treba je gledati v prihodnost, a osnova, ki jo imamo, je izjemna. Kot, recimo, črni val in ta zapuščina. Črni val je prinesel svobodo izražanja; iz zatiranih situacij nastanejo neverjetne stvari. Ljudje so borci, in ravno tukaj je naša odgovornost pri spodbujanju ideje skupnosti in svobode. Svetovna situacija je grozna, a upam, da lahko rodi odpor, ta odpor pa, upam, novo kreativnost. Vse bo okej.
Matej: Mislim, da je to, kar si rekla, res zelo pomembno, saj živimo v težkih časih in zato se mi zdi to odlično. Črni val nas lahko spomni, kako ključnega pomena je v umetnosti, da ne iščemo tolažbe, temveč resnico. To je dokaz, da lahko umetnost obstaja kot moralni kompas družbe.
Ponedjeljak ili utorak, 1966.(Vatroslav Mimica) Vatroslav Mimica je poskušal upodobiti notranje življenje posameznika, tok zavesti in podzavesti, sanje in misli, z uporabo dveh tehnik, črno-bele in barvne filmske fotografije, kar potrjuje umetniški pogum eksperimentiranja avtorjev črnega vala. Bombažna mornarska obleka in kapa, kravata in usnjeni čevlji, arhiv kostumografinje
Talenti: Hana Selimović, Jovana Stojiljković, Judita Franković Brdar, Slaven Došlo, Andrija Kuzmanovic, Matej Zemljic
Kostim: Suna Kažić
Šminka: Irena Miletić
Kosa: Milena Maršić
Set dizajn: Sandra Subic
Set dekor: Vitomir Kovačević
Produkcija: Teona Milićević, Marita Bobelj
Asistent fotografa: Darko Sretic
Asistent kostima i mode: Anastasija Jovanovic
Asistent šminke: Nemanja Radočaj
Rasveta: Etar Film
Zahvaljujemo restoranu Trišešira, Maši, Stevi i Steli, kao i Farmi ovaca Milošević
