Film o edinem jugoslovanskem dobitniku oskarja pripoveduje zgodbo o pozabi in spominjanju

Pogosto razmišljam o tem, da moj največji strah ni smrt kot izginotje, temveč smrt kot pozaba. Kot da se v resnici ne bojimo konca obstoja, ampak trenutka, ko nihče več ne izgovarja našega imena. Pozaba je na nek način tišja in trajnejša smrt. Medtem ko telo izgine enkrat, lahko spomin izginja postopoma, z leti, z generacijami, z ljudmi, ki so nas poznali. Obstajajo ljudje, ki živijo večno skozi tisto, kar so pustili za sabo: skozi umetnost, znanost, besede ali zgodbe, ki še naprej odzvanjajo. A obstajajo tudi tisti, ki jih pozaba pogoltne že za časa življenja. Njihovo ime se ne omenja več, njihove ideje ne najdejo poti do novih ljudi, tisto, kar so ustvarjali, pa ostaja zaklenjeno v prašnih arhivih ali spominih peščice.

Takšna je bila tudi usoda umetnika in animatorja Dušana Vukotića Vuda, enega od pionirjev jugoslovanske animacije, človeka, katerega domišljija je premaknila meje tega, kar je risba lahko povedala, in edinega dobitnika Oscarja z območja nekdanje Jugoslavije, za svoj kratki animirani film Surogat iz leta 1961. Njegovo ime danes poznajo redki, čeprav so njegova dela oblikovala celoten del filmske umetnosti. Film Vude, ti si pobjedio, režiserja Senada Šahmanovića, prikazan pretekli petek na festivalu Slobodna Zona v Beogradu, vrača v ospredje prav to vprašanje: kako se spominjamo in koga se odločimo pomniti, pa tudi, kako lahko zlahka pademo v pozabo? V pogovoru s Senadom sva govorila o pomembnosti ohranjanja kulturne dediščine, o igri kot temelju vsakega ustvarjalnega procesa, o otroku, ki vztraja v vsakem umetniku, pa tudi o težki nalogi, da se skozi dokumentarni film oživi lik človeka, ki je imel zapleteno, skoraj mitsko usodo.

Senad Šahmanović reditelj. Photo: Svetlana Milović

Senad mi je, ko sem pripomnila, da sta naslov in sam zaključek filma zelo čustvena in močna, povedal, da naslovni stavek, “Vude, ti si pobijedio”, zanj nosi univerzalno sporočilo. “To je sporočilo o pomembnosti ustvarjalnosti, o kulturnem bogastvu, ki ostaja za generacije. Vprašanje trenutka je, ko se bo znova aktiviralo in dobilo vrednost,” pojasni, in medtem ko sediva v hrupni kavarni ob kavi, odločno, a z mirnim tonom nadaljuje: “Želel sem, da pustimo sporočilo tudi generacijam, ki prihajajo, da se družba spreminja na bolje, da spoštujemo ljudi, ki svoje življenje posvečajo ustvarjanju. Kultura je posebno bogastvo, ker je nekaj neprehodnega, je brezčasna.”

Zanimalo me je, kako je potekal njegov ustvarjalni proces in kako se je odločil, da bo prav to tema njegovega filma. Pravi, da sta ga pri odločitvi za snemanje filma o Vukotiću vodili radovednost in izziv – kako povedati zgodbo o človeku, ki je že sam povedal toliko drugih. “Vsak avtor, ki se ukvarja z ustvarjalnim procesom, pa naj je to pisanje, slikanje ali karkoli drugega, raziskuje teme, raziskuje, kaj je njemu zanimivo, kaj bi želel deliti z občinstvom in kaj je v tistem trenutku izziv. Zame je bil takrat izziv, kako povedati zgodbo, ki je že prisotna, a da bo avtentična, da bo nov pogled, nov odsev na to, kaj so ti materiali. In moram reči, da to ni lahka odločitev. Vedno obstaja nevarnost, da se izgubi avtentičnost, da film postane le reprodukcija tujega dela,” prizna. “Zato je bilo ključno najti ravnovesje med avtorstvom tistega, katerega delo uporabljam, in mojim lastnim pogledom.”

Slododna zona promo

Med ogledom filma sem se počutila, kot da poznam Dušana Vukotića. Najbolj skozi to, kakšen je bil kot prijatelj, mož in profesor, saj so mi ljudje, ki so o njem govorili, prinesli posebno toplino, približali njegov značaj in ustvarjalnost. V Senadovih besedah, ko odgovarja na moje vprašanje, kako je bilo sodelovati z vsemi njimi, se čuti spoštovanje do Vukotića, pa tudi do njegovih sodelavcev, družine in prijateljev. “Mnogi od njih, žal, niso več živi. Njihova pričevanja so morda zadnja zabeležena. V Zagrebu je bilo še posebej ganljivo, ko so prišli družinski člani in se spominjali starih časov med snemanjem. Najprej, predvsem, pomembno je bilo deliti izkušnje, se pogovarjati s temi ljudmi. Potem pa preživeti čas v montaži. In zdaj, tretje, ko je film izšel, je to ena vrednost, ki jo je težko opisati z besedami, nekaj, kar ostane, in nekako sem tudi sam dozorel, kot avtor in kot oseba, ob delu na tem filmu, tako tehnično kot duhovno, saj so to res ljudje, ki so zaznamovali eno obdobje velike kinematografije, kot je bila jugoslovanska, in njihovi uspehi v svetu so res pomembni. Tako da, veliko mi je dal ta film in zelo sem srečen, da sem imel priložnost spoznati in govoriti s temi ljudmi.”

Senad mi prizna, da ga je najbolj fascinirala Vukotićeva vztrajnost in vera v to, kar ustvarja. “To so bila petdeseta leta, ni bilo literature, tutorialov ali primerov. Moral je sam najti rešitve. Iz te pomanjkljivosti je nastal stil, reducirana animacija, spoj bistroumnosti, domišljije in modernizma. Iz tega je nastalo nekaj popolnoma novega. Kot v filmu pove Vudov prijatelj Rajko, imel je neko črnogorsko čast in potem se zgodi, da okolje ne razume, da je ta strogost pravičnost. To je morda le maska, pod katero se skriva otrok, in tudi v filmu se omenja, da se je igral z igračkami. Eden od njegovih prijateljev pa je o tej njegovi časti in strogosti rekel, da če ne bi bil takšen, bi bil nikakršen. In to se mi zdi fantastično!”

Ko ga poslušam, pomislim, kako so Vukotićevi filmi tudi danes neverjetno sodobni. Njegove kratke forme, ritem in jezik so blizu današnjemu času družbenih omrežij in hitre vsebine. “Bil je vizionar,” pravi Senad. “Na majhnem prostoru, skozi kratko formo, je povedal veliko. To je mojstrstvo, z enostavnim jezikom prenesti globoko misel.” Filma Igra in Skakavac, ki sta name osebno naredila najmočnejši vtis med ogledom dokumentarca, morda najbolje pričata o tem. “To so filmi, ki so bili takrat pred svojim časom. Spoj igranega, animiranega in dokumentarnega filma, forma, ki je postala trend šele desetletja kasneje,” pojasni.

Ko pogovor napreduje, naravno preideva na stanje kulture danes. “Pri nas je ta tema vedno aktualna,” pravi. “Menjavajo se oblasti, menjajo se sistemi, umetniki pa ostajajo ob strani. Relativizira se vse, kar je bilo doseženo. A to so stvari, ki jih mora vsaka družba ohraniti. Kot je rekel Churchill:

“Če izgubimo kulturo, kaj bomo branili?“

Pogovarjava se tudi o samem festivalu Slobodna zona, ki je bil letos prvič po dvajsetih letih organiziran brez državne podpore in je s tem doživel zelo posebno izdajo. “Prav zato je pomembno, da se je zgodil. Entuziazem, ki stoji za tem, je ogromna stvar. Kontinuiteta je ključna, lahko je narediti premor, a težko je znova zagnati stvari. Ta festival postavlja Beograd na zemljevid evropskih mest in to je neprecenljivo.”

Na koncu ga vprašam, kaj smatra za največjo zmago tega filma. Kaj je tisto, kar bi moralo občinstvo odnesti s seboj po ogledu v kinu? Ne razmišlja dolgo. “To, da smo še enega velikana iztrgali iz pozabe. Ljudje so po projekciji ostali, da bi se pogovarjali, spraševali, razmišljali o njem in njegovem življenju. Če se je vsaj nekdo po filmu vprašal, kdo je bil Dušan Vukotić, in si zaželel pogledati njegova dela ter o njem raziskovati naprej, je to že zmaga.”

Ustavim zvočni posnetek in se poslovim od Senada, medtem ko se prebijam skozi gnečo po končanem intervjuju in razmišljam, kako so majhne zmage tiste, ki v meni vedno prebudijo upanje, da obstaja možnost, da bo kultura na Balkanu vendarle doživela boljši jutri, saj še vedno obstajajo ustvarjalci, kot je Senad Šahmanović, ki kot nekakšni čarovniki s svojimi čarobnimi paličicami rešujejo pozabe.