Z oblikovalko Nežo Simčič o delu pri Bottega Veneti in njenih prizadevanjih za ohranjanje tradicionalnih slovenskih obrti

Mlada modna oblikovalka Neža Simčič je svoje delo posvetila raziskovanju tradicionalnih slovenskih obrtnih praks in njihovemu prevajanju v sodoben modni kontekst. Odraščala je na slovensko-italijanski meji, v svojem delu združuje dediščino ročnega dela in eleganco italijanske mode ter ustvarja kolekcije, ki poudarjajo pomen ohranjanja kulturne in obrtne dediščine. Februarja se je Simčič pridružila italijanski modni hiši Bottega Veneta, kjer dela na dizajnu malih usnjenih izdelkov in nadaljuje z razvojem ideje, da lepota, spretnost in trajnost lahko harmonično sobivajo s sodobnostjo.

Obrti, ki so nam jih prejšnje generacije zapustile v dediščino, skrivajo nekaj posebnega, nekaj, kar poleg lepote, ki jo ustvarjajo človeške roke, vzbuja neomajno občudovanje. Ročno delo, prežeto s predanostjo, potrpežljivostjo in iskanjem popolnosti, zahteva spretnost, neskončen niz poskusov in napak pa nas pripelje do dragocene spoznave, da ne obstajajo bližnjice do tistega, kar je resnična vrednost. Nepričakovan proces učenja, v katerega vnašamo najdragocenejšo valuto naših življenj – čas, rodi spoštovanje do tistih, ki so utrli te stopinje pred nami, in nas spomni, da je lepota veliko več kot tisto, kar ujame naše oko. V dobi hitre mode, hitre hrane in površinskih informacij, ko lahko na drugi konec sveta pridemo v manj kot 24 urah, je potopitev v počasnost ročnega dela kot akt upora. Medtem ko naš čas zaznamujejo instantne rešitve, ker smo preveč raztreseni in nestrpni, da bi čakali, nas ročno delo spomni, da rezultat ni najpomembnejši del ustvarjanja. Tisto, zakaj je vredno, je – potovanje samo.

Mlada slovenska oblikovalka Neža Simčič je svoje delo posvetila prav temu potovanju – raziskovanju slovenskih obrtnih tradicij, kot so pletenje, tkanje in izdelava lesenih predmetov, ki jih spretno prevaja v sodoben vizualni jezik. Vse se je začelo z diplomsko kolekcijo Roza na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 2021. Simčič se je podala v iskanje tega, kar jo je oblikovalo. Odraščanje v Novi Gorici, na slovensko-italijanski meji, je bilo zaznamovano z dvema paralelnima izkušnjama – občudovanjem vedno urejenih italijanskih dam in trenutki, preživetimi z babico, ki je svoja čas posvečala pletenju in kvačkanju. S svojo diplomsko kolekcijo se je odločila najti sebe in združiti vse na videz nasprotujoče si strani svoje identitete, ki so se ji med odraščanjem zdele nezdružljive.

„Prihajam iz okolja, kjer moda ni globoko zakoreninjena v vsakdanjo kulturo, obrt pa je. Mnogi iz mojega kraja so odraščali ob spretnosti svojih staršev, babic ali dedkov, ki so znali plesti, tkati ali šivati. Ravno tako sem prvič spoznala svet izdelave oblačil in mode. Kot otrok sem veliko časa preživela z babico, ki še danes pripoveduje, kako nisem mogla mirno sedeti, dokler mi ni predala svojih igel za pletenje. Takrat se je začela moja ljubezen do obrti,“ pripoveduje Neža. Življenje jo je po Ljubljani odpeljalo v Helsinke, na Univerzo Aalto, kjer je magistrirala iz modnega dizajna. Raziskovanje slovenskih tradicionalnih obrtnih tehnik je takrat dobilo novo dimenzijo – postalo je most med študijem in domom, način povezovanja z koreninami in kulturo, način, da je dom bližje, čeprav ju loči skoraj cel kontinent.

„Šele ko sem se preselila na Finsko, sem resnično dojela, kako močno je moje povezovanje s slovenskimi obrtmi. Uporaba tradicionalnih tehnik v mojem delu je postala način izražanja nostalgije, tih znak, kako mi domače okolje manjka, način, da ga vedno nosim s seboj,“ razkriva oblikovalka. „Ko sem se vračala v Slovenijo, so bili ljudje pogosto presenečeni nad mojim zanimanjem za slovenske obrti in so mi pogosto rekli nekaj v smislu: ‘Kdo ima še sploh rad te stare stvari?’ Pomislila sem: če ne bom jaz poskusila ohraniti in reinterpretirati teh tehnik, kdo bo? S svojim pristopom izkazujem spoštovanje do tehnike v njeni avtentični obliki, a jo uporabljam tako, da oblačilo izgleda sodobno in relevantno. S spreminjanjem materialov, barv in oblik želim pokazati, da tradicija še vedno lahko nosi privlačnost in sodobnost.“

Idejo kulturnega „potnega lista“ je vgradila v svojo kolekcijo Mara, na kateri je tudi magistrirala. Raziskovala je odnos med ohranjanjem kulture, globalnimi vplivi Zahoda in postopnim izumiranjem tradicionalnih tekstilnih obrtniških praks, zlasti slovenskih, ter postavila obrt v službo visoke mode. Oblačila v kolekciji so navdihnjena z davno tradicijo izdelave lesenih predmetov in košar ter so spretno integrirana v sodoben oblikovalski kontekst. Takrat ni bil toliko pomemben končni rezultat kot izpopolnjevanje tehnike. „Optimistična sem in rada verjamem, da lahko moda pomaga ohranjati obrt. Obstaja toliko primerov, kjer obrt ostaja v samem srcu modnega izraza – dovolj je le pogledati couture, kjer vsak šiv slavi spretnost človeških rok,“ pravi oblikovalka. „Moda je vedno imela moč ustvarjati željo – po predmetih, estetiki in celotnih življenjskih slogih. Ne vidim razloga, zakaj tega ne bi mogla storiti tudi za obrti.“

„Čeprav se zavedam, da ima moda komercialen značaj in da gre za industrijo, ki jo vodi potrošnja, kjer se uspeh pogosto meri s številkami in ne z ohranjanjem znanja, me veseli, da še vedno obstajajo blagovne znamke, velike in neodvisne, ki obrt postavljajo v jedro svoje identitete.“ Ena takih modnih hiš je Bottega Veneta, ustanovljena leta 1966 v italijanski Vicenzi, ki se je specializirala za ročno izdelane usnjene izdelke in razvila prepoznavno tehniko prepletanja usnja, Intrecciato, ki je postala njen zaščitni znak. Neža Simčič se je letos februarja pridružila ekipi za dizajn malih usnjenih izdelkov pri Bottega Veneta, s čimer je postala del zgodbe, katere veličino je modna javnost dojela septembra, ko je Louise Trotter predstavila svojo debitantsko kolekcijo na modni pisti v Milanu. Kolekcijo so modni mediji razglasili za triumf in jo, povsem zasluženo, okronali zgolj s superlativi. „Vedno sem sanjala, da bom delala za Bottega Veneta. Zelo sem vesela, da sem del oblikovalskega tima, ki resnično ceni in slavi obrt, ki stoji za vsakim predmetom,“ pravi Neža in dodaja: „Filozofija blagovne znamke in njihov odnos do dediščine se popolnoma ujemata z mojim pristopom k dizajnu, saj me je vedno fasciniralo, kako se lahko tradicionalne tehnike reinterpretirajo v sodobnem kontekstu.“

Povezano: Prvi pogled na debitantsko kolekcijo Louise Trotter za Bottega Veneta

Pridružitev hiši Bottega Veneta je za Simčičevo pomembna tudi iz drugega, zelo intimnega razloga. „Kot otrok sem bila očarana nad eleganco Italijank. Spominjam se, kako sem jih opazovala, ko so vihrale po ulicah, brezhibno oblečene, ogrnjene v krzno, za njmi pa se je vil oblak parfuma, ki je ostal v zraku še dolgo po tem, ko so šle mimo. Za mene je ta podoba utelešala prefinjenost, samozavest in skoraj filmski pridih privlačnosti,“ se danes spominja. „Odraščala sem z vero, da je italijanska moda merilo, s katerim se primerja vse ostalo – ne le po stilu, ampak tudi po spretnosti izdelave in kakovosti. Delo za italijansko modno hišo je bil vedno oddaljen sanjski cilj, nekaj, kar sem z občudovanjem opazovala z druge strani meje. Uresničitev teh sanj, in to v tej fazi kariere, se mi še vedno zdi neresnična – kot zaključenje kroga med točko, iz katere sem izhajala, in tistim, kar sem si nekoč samo predstavljala.“

Te dni, ko ne dela v eni izmed najbolj priljubljenih modnih hiš danes, Simčič zaposluje misli z tehnikami izdelave košar. „V prostem času še naprej pletem, počasi izpopolnjujem to spretnost in se učim novih tehnik. Zame je to način, kako ostati povezana s svojo dediščino in ohraniti taktilni dialog z materialom in obliko živ,“ razkriva oblikovalka. „Nikoli zares ne veste, kam vas lahko taka osebna raziskovanja pripeljejo,“ pravi, medtem ko njen glas razkriva tisti optimistični pridih, ki ga nosi sanjarjenje. „Všeč mi je misel, da se ta praksa lahko nekoč razvije v nekaj mojega.“