Na premieri s Tanjo Šljivar o "Režimu iscjeljenja" in drugih demonih

Vedno se veselim, ko grem v gledališče, še bolj pa, če je priložnost premiera. Nekaj ​​je posebnega v tem, ko se nekaj dogaja prvič – na primer prva uprizoritev nove predstave nekoga, ko igralci stopijo na oder in zamujanje začetka predstave (tradicija beograjskih premier), da bi se vsi pomembni gostje lahko namestili. Ne znam natančno razložiti, ampak obožujem gledališče Atelje 212, še posebej oder v kleti, čeprav je eden bolj neugodnih, ker vam praktično ne dovoli, da bi zapustili predstavo, preden se konča. Ko ste enkrat notri, ste tam do konca, pa če vam je všeč ali ne. Tokrat gledam Režim iscjeljenja (Režim celjenja), drugi del trilogije, ki jo je napisala Tanja Šljivar, regionalno priznana dramatičarka in zdaj profesorica na Fakulteti za dramske umetnosti, ki jo poznam že dolgo, vse od njenih začetkov. Noč je prijetna, za odtenek toplejša od pričakovanega jesenskega večera, zato ljudje uživajo v pogovorih na prostem, ob priložnosti za še eno cigareto. Nekje v množici opazim, da je prispela avtorica – nasmejana in navdušena – in poskušam najti idealen trenutek, da jo ločim od prijateljev in ji zastavim nekaj vprašanj, preden se dvigne zavesa, saj ko se bo začela koktajl zabava, se nihče več ne bo hotel pogovarjati.

V vrvežu preddverja jo vprašam, kaj jo loči od drugih pisateljev. Kako bi nekomu, ki o njej ne ve ničesar, razložila kdo je ona?
Uh, to je res težko vprašanje. Rekla bi, da je to moje ukvarjanje z jezikom – tako na ravni sintakse kot semantike, kombiniranje diskurzov, kolaž. Umetniškega polja dramskega pisanja ne morem ustvarjati sama – potrebujem kolege in kolegice, tako tiste, ki jih ne poznam, kot tiste, s katerimi se družim, tiste, ki jih učim, in tiste, od katerih sem se učila, tiste, ki so že zdavnaj umrli, pred stoletji, za vpliv, izmenjavo, tovarištvo in preživetje. Tisti, ki jo poznajo osebno, vedo, da Tanja Šljivar izvirno govori jekavsko, z bosanskim naglasom, kar v najino srečanje vnaša vedrino. Še naprej mi pripoveduje o tem, kako vidi svojo vlogo pisateljice v današnjem času. Je bolj terapevtka, raziskovalka ali provokatorka?
– Morda se zaradi dela na univerzi z mladimi vidim predvsem kot raziskovalka. Tako po obliki, strukturi kot po tematskem raziskovanju. Ko se odločim za neko temo, sledi dolgo obdobje raziskovanja – branje teoretičnih in umetniških besedil, gledanje filmov, poslušanje podkastov. Na nek način mi pisanje dram omogoča vseživljenjsko samoizobraževanje. Možno je, da me občinstvo vidi kot provokatorico, vendar moj prvotni namen res ni povzročiti šokantnega učinka.

Prva drama Tanje Šljivar, Pošto pašteta?, je bila v Ateljeju 212 uspešno uprizarjana več sezon. Sledile so Režim ljubavi in Kao i sve slobodne djevojke. Tekst Režim iscjeljenja je drugi del zamišljene trilogije o sodobnih življenjskih režimih. Prvi del se je ukvarjal z analizo ljubezni in spolnih odnosov in se v rednem repertoarju uspešno izvaja že sedem let. Drugi, Režim iscjeljenja, je komedija, ki se osredotoča na strah pred minljivostjo oziroma obsedenost z zdravjem in zdravljenjem, večnim življenjem in mladostjo. Predstava je postavljena v postapokaliptično prihodnost, ki se nam žal zdi vse bližja in bolj znana. V središču zgodbe je pacientka, ki išče hormonsko ravnovesje, celovitost in ljubezen – je simbol sodobnega človeka, ki išče ozdravitev v neskončnem krogu. Svet okoli nje, oziroma tisto, kar je od sveta ostalo, jo vrača v isti krog: poskusov, napak in novih začetkov. Danes vsi iščemo ozdravitev – s hrano, vero, terapijami, astrologijo, seksom, športom, zdravili, tarotom, kadilnimi palčkami, jogo in številnimi drugimi rituali – vendar nas nobeden od njih ne reši za vedno. Zato me zanima, kaj Tanja Šljivar meni o tem, zakaj ljudje iščejo odrešitev, a večinoma zunaj sebe: Trenutno berem zelo zanimivo knjigo psihiatra Milutina Kostića, v kateri med drugim poskuša odgovoriti na podobna vprašanja. Z vidika svojega poklica opisuje paradoksalno situacijo, v kateri nekateri ljudje občutijo olajšanje, ko prejmejo diagnozo, četudi je ta opredeljena kot “motnja”, in si nato okoli nje zgradijo identiteto. Gre za to, da je gotovost boljša od negotovosti in da ko prejmemo odgovor od druge osebe – zdravilca – ki nam iz nekega razloga v tistem trenutku predstavlja avtoriteto, ta odgovor oziroma diagnoza osmisli našo izkušnjo, naše prejšnje trpljenje in ovire.

Zanimivo je, da izraz “samozavest”, vsaj morfološko gledano, vsebuje tudi predpono “samo”, in jo vedno gradimo v odnosu do drugih ljudi in njihovih reakcij na nas. Preprosto povedano – potrebujemo drug drugega.

Apokaliptični in distopični videz naše realnosti, neskončni nasveti, sestanki prek Zooma, seanse, diete in prehranske muhe, šarlatani, zdravljenje z dotikom, molitev in natalne karte, samozdravljenje, preobremenjenost z informacijami, javno zdravje in zdravstveni sistem, ki je revnim in deprivilegiranim na voljo kot ostanek neke daljne preteklosti, odtujenost, v kateri nam mantrajo o povezanosti s samim seboj – vse to so teme, s katerimi se ukvarja ta tekst Tanje Šljivar. Kot nekdo, ki je neozdravljiv hipohonder, nisem prepričana, da mi je lahko gledati to predstavo, čeprav neizmerno uživam v igralskih izvedbah celotne zasedbe, še posebej v tem, da je v vlogi toge in obsesivne nutricionistke, ki je na samem začetku podobna modnim influencerkam, več kot odlična. Imam občutek, da takšno osebo že poznam ali pa sem jo videla nekje v vrtincu algoritma družbenih medijev. Med napredovanjem igre se začenjam zavedati, da vsi liki pravzaprav tvorijo eno osebo, en glas, eno telo, eno bitje. Postanejo kolektivno stanje zavesti, potopljeno v grozljiv limbo, v katerem se vsi vrtijo v krogu in iščejo mir v sebi. Tako kot v resnici tudi Tanja Šljivar skupaj s svojimi junaki stopi iz cone udobja in gledalčevim pričakovanjem ponudi nevidno napetost. Z nenehnim premikanjem meja oblike in vsebine nenehno spreminja tempo same pripovedi in pri tem uživa v našem nelagodju. Ravno tako mora občinstvo, z ustvarjanjem določenega nelagodja in vsiljenosti, – pa če si to želi ali ne – razmišljati o sebi. Ali vsaj tako je pri meni. Predstava še ni kaj dosti napredovala, mene pa že začenja nekaj boleti in zbadati; ne morem natančno določiti kje, ampak bolečina je prisotna. V temi avditorija čutim svoje telo in razmišljam, da se bom jutri naročil na fizični pregled.

Ne vem natančno, kako sem si sprva zamislila trilogijo ali zakaj se mi je zdelo, da Režim ljubavi ne bi smel stati “samostojno” kot vse moje druge igre. Zdaj pa, ko že imam drugi del in ko sem napisala ducat strani in skic za tretjega – lahko o tej trilogiji razmišljam retroaktivno kot o konceptu, mi poskuša razložiti, kako je začela pisati trilogijo in kako si predstavlja celoten koncept “režima”. Po eni strani so to znane tri horoskopske kategorije: ljubezen, zdravje in delo. Po drugi strani pa na asociativni in motivni ravni nekatere stvari povezujejo oba Režima – tako kot Hana iz Režima ljubavi s poplavo besed in nenehnimi razlagami o lastnostih svojega partnerja poskuša nadzorovati tisto, kar dejansko ni pod njenim nadzorom – namreč partnerski odnos – tako tudi Pacientka iz Režima iscjeljenja, ki išče hormonsko ravnovesje, celovitost in ljubezen, poskuša nadzorovati lastno telo in degenerativne, a naravne procese v njem, in to z besedami in diskurzom. Aplikacije za zmenke za seks so motiv v obeh besedilih – s to razliko, da je v distopičnem okolju sprehod po avtocesti edina preostala možnost za iskanje partnerja. Na ravni obeh iger iz Ateljeja 212 so prisotni tudi kostumografski mini-citati – Maja Mirković je skupaj z Biljano Tegeltijo Bojanić kostumografinja obeh predstav – in zlahka si predstavljamo, da se je Hana iz bele obleke in kostima preoblekla v beli kombinezon Pacientke. Gre tudi za odnose moči – Miša Džukela iz Režima ljubavi je zdaj v Režimu iscjeljenja v vlogi različnih zdravilcev, kjer si ga ni težko predstavljati po koncu predstave Režim ljubezni, v kateri začne z “navdihnjenim govorom” zagovarjati poliamorijo. Tako on, kot tisti, ki “zdravi”, ostaja v položaju moči. Vsi drugi liki iz Režima ljubavi so zdaj pacienti in spremljevalci Pacientke.

Fascinantno je, kako hitro vse pozabimo, saj nas ta predstava pravzaprav popelje naravnost nazaj in nas spomni na našo nedavno preteklost ter spremenjeno realnost, ki jo je prinesla pandemija koronavirusa. Sam sem presenečen, kako malo se spomnim – kako smo živeli, česa smo se bali – dokler se na odru ne pojavi pravi, kostumirani virus v izvedbi fantastičnega Marka Grabeža, ki s svojim nežnim monologom osvaja srca občinstva. Prav ta absurdna situacija strahu v obliki sovražnega virusa, ki je z distance časa lahko videti kot naš namišljeni prijatelj, navdušuje Tanjo Šljivar. Zavedajoč se, da po pandemičnem obdobju vse izgubi smisel in da smo prepuščeni lastni zdravi pameti, se igra v pogojih kaosa, v katerih prevladujeta nemoč in človeška želja po zdravju, ozdravitvi – čustveni, duhovni, ljubeči, telesni. Zanimalo me je, kakšen bo epilog njene trilogije: Tretji del trilogije, Režim rada (Režim dela), bi se moral razlikovati od prvih dveh, pa tudi od vseh mojih prejšnjih iger, saj bi rada napisala družinsko, večgeneracijsko dramo v tradiciji psihološkega realizma, v kateri se bom ukvarjala z različnimi oblikami dela in zaposlitve v štirih generacijah postjugoslovanske družine – od samoupravljanja do brezposelnosti in prekarnosti. Nekaj ​​različic Hane in Pacientke se bo pojavilo v tretji generaciji te družine, kot mati najmlajše, četrte generacije – tiste, ki zna delati po telefonu, internetu in aplikacijah.

V času, ko se je zdravje spremenilo v novo religijo, strah pred minljivostjo pa v tiho kolektivno dogmo, nam predstava Režim iscjeljenja v režiji Đorđa Nešovića v Ateljeju 212 ponuja ogledalo, v katerem prepoznamo povsem običajnega človeka – obsedenega s seboj, s svojim telesom, s svojimi mantrami o zdravljenju. Z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, predvsem v strukturi, nas ta predstava nezmotljivo vrača k tistemu prvobitnemu vprašanju: koga v resnici poskušamo ozdraviti – sebe ali ves svet?