Razstava o grenko-sladkem obdobju življenja, ki se ga danes spominjamo z nostalgijo

Dve deklici se smejita in igrata. Plakati na zidu. Punčke na postelji. Sponke v laseh. Prvi izhodi. Prva tekmovanja. Prve simpatije. Ti prizori me vračajo v čas neukročene svobode, brezskrbnosti, neskončne igre, zaradi katere se izgubi občutek za čas in prostor. Moja soba je bila kot igrišče, kot mesta in naselja, v katerih so punčke v svojih Mattel hiškah živele življenje, ki bi mu danes zavidal celo Instagram; nobena obsedenost me ni obšla – od šivanja oblačil do zbiranja nalepk, dnevnikov in revij. Vse sem si lahko izmislila, domislila, režirala v svoji glavi – in potem živela dneve v tej fantaziji. Popolnoma neulovljiva. In ko je bilo treba iz tega otroškega sveta stopiti v tistega dekliškega, sem to doživela kot zelo nasilen premik. Nenadoma ni bilo več dovoljeno plesati v dežju, se glasno smejati, dolgo spati, se pogovarjati s predmeti, loviti zvezde repatice. Kje se točno začne ta tranzicija? Odločamo o tem same ali družba? In ali je dekliškost le prehodna faza ali tudi stanje zavesti, občutek, celo avra, ki jo nosimo? Razstava Girls. On Boredom, Rebellion and Being In-Between (Deklice. O dolgočasju, uporu in življenju vmes) v Muzeju moderne umetnosti v Antwerpnu to jesen združuje interdisciplinarna dela fotografov, vizualnih umetnikov, kostumografov in režiserjev ter raziskuje vso lepoto in kompleksnost dekliškosti – od tega, kako je bilo predstavljeno naše otroštvo in kako se ga spominjamo, do tega, kako oblikuje vizualno kulturo in modo.

Namreč, v kanonizirani zgodovini zahodne umetnosti je bilo deklištvo pogosto predstavljeno kot prehodna faza: nežna, naivna, v tranziciji. Kot večna muza je mlado dekle v umetnostni zgodovini pogosto ostajalo anonimno, tihi subjekt, nekogaršnja hči. Igra klavir, drži mačje mladiče ali spodobno prekriža roke na kolenih – njena poza in atributi kažejo na vrlino in nedolžnost. Nihče je ne moti, preprosto je tam. “Očitno, doktor, nikoli niste bili trinajstletno dekle” – citat iz filma The Virgin Suicides Sofie Coppole, ki popolno povzema odtenke ženskega odraščanja.

The Virgin Suicides

Kaj je pravzaprav deklištvo?

Umetnost, ki postavlja deklištvo v središče pozornosti, je pogosto zavrnjena kot sentimentalna ali intelektualno plitka. A takšno trivializiranje zanemarja čustveno, psihološko in politično globino, ki jo ta tema lahko ponudi. Skozi oči umetnikov, predstavljenih na tej razstavi, je deklištvo več kot tema – je način gledanja, spominjanja in domišljije. Prostor refleksije – od bolečine in trpljenja, ki sta neločljiv del ženskega obstoja, do magične in radostne povezanosti, ki nas vse tiho, a globoko druži. Kustosinja Elisa De Wyngaert se je odločila vključiti in poudariti en element, ki predstavlja bistveno stanje duha neke deklice: njeno sobo, ki hrani vse njene nemire, vprašanja in vizije. Verjetno je ena najbolj znanih sob v filmski zgodovini prav tista, ki je v filmu The Virgin Suicides zaprla pet sester iz Lizbone. Na razstavi je rekonstruirana prav ta soba, ki je vsebovala ne le ves bes sveta, ampak tudi vso dolgočasje sveta – dvojni meč za otroški um, katalizator bodisi najbolj ustvarjalnih idej bodisi nekontroliranega strahu, ki spodbuja željo po izginotju.

Drugi dve sobi sta oživljeni skozi dela Jenny Fax in Chopove Lowene. Prva rekonstruira svoj evropski stil sobe v Taipeiju, prostor, ki ni skrival le njenih OCD navad, temveč je odražal okus njene matere bolj kot njene same, medtem ko druga interpretira skupni prostor dveh deklet, ki sta se spoznali šele na fakulteti, a sta skozi to, kar sta ustvarili skupaj, verjetno delili podobne svetove v otroštvu.

Petra Collins and Jenny Fax, I’m Sorry, photo by Fish Zhang

Eimear Lynch, Girls’ Night

Koncept razstave

Razstava je razdeljena na tri glavne konceptualne dele – dolgočasje, sanje in odraščanje – ter raziskuje, kako se ti pojmi odražajo pri deklicah in kako so jih različni mediji in discipline prikazali. Od skulptur, kot je Mala štirinajstletna balerina Edgara Degasa, preko del umetnice Sofie Lai, ustvarjenih posebej za razstavo, do slik, kot je Memories Alice Neel, del Arise Yoshioke ter fotografij Fumiko Imano in Roni Horn. Prisotna je tudi moda, s kosi znamk kot so Simone Rocha, Maison Margiela, Ashley Williams, Raf Simons, D’heygere, ter različnimi zgodovinskimi interpretacijami belih oblek – uporabljenih za krste, birme in poroke. Zdi se, da življenje deklic definira bela tkanina, bodisi po izbiri bodisi po prisili (nikoli mi ni bila všeč); razstava ostaja odprta za razpravo.

Tina Barney, The Dollhou

Ta razstava, skozi izbor del tistih, ki deklištvo razumejo z najrazličnejših zornih kotov, a tudi skozi pogovore z resničnimi dekleti in ženskami med celotnim procesom, doseže univerzalno, a hkrati osebno razumevanje teme: vse kontradikcije med tem, kaj pomeni biti dekle, in načinom, kako to predstavljajo ali interpretirajo drugi. Nekatera najganljivejša dela izhajajo iz performativnih kostumov Louise Bourgeois, zlasti predpasnik iz She Lost It, na katerem piše: “Morala sem se opravičiti, ker sem dekle.” Nikoli se ne smemo opravičevati, niti čutiti, da bi se morale, in nikoli ne smemo prenehati čutiti radosti, ker smo ženske.

Léon Spilliaert, Girls with white stockings

Micaiah Carter, Adeline in Barrettes

Prihodnost je negotova za vse nas v spolni neenakosti, revščini, konfliktih in globoko zakoreninjeni diskriminaciji, ki nam jemlje priložnosti še preden jih sploh dobimo. A odgovor je boj. Ta razstava opominja, da so umetnost, moda in kultura kot načini pripovedovanja in reprezentacije ključni za vidnost naših perspektiv. Prav tako kot Photo Vogue iniciativa, ki letos deli isto temo, z naslovom Women by Women.

Jim Britt, Sisters

“Za mnoge umetnice in oblikovalke je adolescenca vedno bila osrednji del ustvarjanja, in ko se staramo, je nemogoče ne ostati z vsaj eno nogo v tistih letih. Mnoga dela na tej razstavi želijo izraziti prav to: da deklištvo ni nekaj, kar pustimo za sabo, ampak pogled, ki še naprej oblikuje način, kako gledamo na svet. Prav zato so ta leta tako dragocena,” je za Vogue povedala kustosinja. Sporočilo je jasno, ne pozabimo tiste deklice v sebi, v vsej njeni nežnosti, subverzivnosti in fluidnosti, v dolgočasju, ki je danes postalo luksuz, a poganja ustvarjalnost kot stanje tavanja ali sanjarjenja, prežeto z željo po preobrazbi in lastnem dozorevanju. To bo ohranilo iskrico, ki nas dela žive.

Girls. On Boredom, Rebellion and Being In-Between traje do 1. veljače 2026. godine u MoMu u Antwerpenu.