Novi album Florence + The Machine mi je pomagal spopasti se z lastnimi travmami

Ko je Florence + The Machine napovedala izdajo svojega šestega studijskega albuma Everybody Scream 31. oktobra, se je ta datum zdel zelo primeren: umetnica fasinirana z okultnim, mitologijo in magijo se vrača za noč čarovnic. Toda Everybody Scream ni le klicanje nadnaravnega, temveč obračun z duhovi preteklosti in lastnim Jazom. Album o žalosti, osamljenosti, ki lahko obstaja tudi v najtesnejših odnosih, čustveni analizi ženstvenosti in dvojnih standardih glasbene industrije. Bojim se na glas povedati svoj strah, da bo novi album Florence + The Machine ostal neopažen, saj so zaradi spleta okoliščin zvezde, kot je Rosalia, zasijale istočasno z epohalnim Berghainom, ki napoveduje njen novi album Lux 7. novembra, ali Heroina glasbenice Sevdalize, ki je prav tako izšel konec oktobra.

Namreč, moj in Florencin karmični odnos se je začel že leta 2009 z Rabbit Heart: to mitološko himno o notranjem konfliktu med željo in strahom pred uspehom, ki sem jo, kot se je izkazalo, polovico svojega življenja kasneje uporabila, da sem prižgala tisto iskrivo mladostno prepričanje, da je vse mogoče. Slišati, čutiti in izbrati Firence v hrupu pretencioznih pop glasov je bila skoraj preroška poteza. In zelo formativna. Zato ji fanatično ploskam, še preden spusti glas, v tem primeru – vzklik. Prav tako se ne morem znebiti vtisa, da se je mainstream glasba v zadnjih mesecih dvignila do svetega, duhovnega in ritualnega zvoka, in ta poteza se mi zdi vizionarska, ker je točno to tisto, kar potrebujemo v padlem svetu, kjer hrepenimo po tolažbi in celjenju.

View this post on Instagram

A post shared by Florence Welch (@florence)

Vsak nov album Florence + the Machine se začne s Florence Welch, ki se po življenskem potresu pojavi gola in poskuša razumeti, kaj se ji je zgodilo, ko se pripravlja na zdrs v neznano. Everybody Scream je ponovno posvečen iskanju moči skozi osvoboditev fizičnih in psiholoških omejitev travme in nas navdihuje, da tudi mi storimo enako. Poslušala sem najnovejši album Florence + The Machine in v nadaljevanju vam predstavljam vse, kar morate vedeti o njem.

Travma je v središču novega albuma

Pod zgodbami o poganstvu, čarovnicah in sklicevanjih na srednjeveško mistikinjo Julijano iz Norwicha je Everybody Scream nadaljevanje Rabbit Heart: nenehen boj med potrebo po umiku in slavo ter uničujočo željo po nastopu – za vsako ceno. Že v teaserju albuma Florence Welch izkoplje luknjo v zemljo in nato kriči vanjo (so relatable). “Izkopala sem se iz tal, z zlomljenimi nohti in prahom v grlu, z izdajanjem pesmi, da bi jih lahko vi peli,” začne One of the Greats. Ta tema se vedno znova ponavlja, najpogosteje v brutalnih podobah, povezanih z dogodki, ki jih je preživela leta 2023. Florence je začela delati na novem albumu po izvenjmaternični nosečnosti. Med turnejo Dance Fever, poleti 2023 je doživela spontani splav in nadaljevala z nastopanjem ter koncertom v Angliji. Zdravniški pregled je pokazal, da je njeno življenje v nevarnosti, po nujni operaciji pa so ji odstranili jajcevod. “Počutim se, kot da malce umrem vsakič, ko posnamem album,” je dejala v intervjuju v začetku tega leta. “In tokrat sem res skoraj umrla.” Travma izgube je otipljiva v besu, ki poganja Everybody Scream: “Včasih se mi moje telo zdi tako tuje,” poje v pesmi Kraken, v monotonem ritmu, zveni otrplo in brezupno, preden se spremeni v bitje, ki ga prevzame bes. V pesmi The Old Religion sanja o breztelesnosti, hrepeni po tem, da bi se znebila lastnega telesa, če to pomeni konec bolečine.

Courtesy of Florence + The Machine

Pogled na kritike

Sedemnajst let po izdaji prvega singla Kiss with a Fist lahko Florence Welch upravičeno trdi, da je najbolj dosledna uspešna britanska alt-rock umetnica svoje generacije. Njene sample sta uporabila Kendrick Lamar in Drake, sodelovala je s Taylor Swift in Lady Gaga, navdihnila Beyoncé, njen značilni zvok pa je slišati pri umetnicah naslednje generacije, kot sta Chappell Roan in The Last Dinner Party. V novih pesmih razmišlja o mlačnih kritikah iz zgodnje kariere, v pesmi One of the Greats pa krivi seksizem. Odgovarjanje na kritike z umetnostjo je lahko tvegan podvig – zlahka zdrsne v preveliko zamero – vendar to počne s prebrisanim humorjem: “Z moškimi in desetimi drugimi ženskami bom zgoraj med sto največjimi albumi vseh časov / Mora biti lepo biti moški in ustvarjati dolgočasno glasbo samo zato, ker lahko.” Na albumu Everybody Scream je veliko prepoznavne teatralnosti, vendar nikoli ni prazna, temveč nosi ostro britev jasnega sporočila. Vseeno pa je v tem obračunu izid manj pričakovan: album zniža ton do samega konca, ko tudi Florence sama najde mir.

One of the Greatest

Presenetljivo je, da je najuspešnejša pesem na albumu šest in pol minutna One of the Greats, ki se postopoma gradi in šele v finalu eksplodira, pri čemer vstavi večplastni refren in aranžma v znaku harfe Toma Motha. Zdi se, da Florence končno čisti vse, kar je nosila s seboj: svojo umetniško negotovost, dilemo, da je svojo kariero zgradila na histeriji na račun lastnega miru, in celo zamero nad moškim samoprepričanjem. Slikovita in asociativna pesem zveni kot pogovor, ki ga že leta vodi sama s seboj, da bi se osvobodila. Velik del albuma je namreč Florence v protislovju: pripravljena je zažgati vse okoli sebe, a tudi dovolj zavestna, da ve, da lahko vse obnovi iz pepela. “Gremo, lahko prenesem to,” zavija v pesmi Sympathy Magic, v želji, da se sooči z naslednjim udarcem usode. “Daj mi vse, kar imaš.” Do ozdravitve ni bližnjice, njena filozofija je, da je edini način, da gremo skozi to.

Čas je za zdravljenje

Everybody Scream je katarzična čustvena osvoboditev skozi 12 pesmi, ki nihajo med ganljivimi in pretresljivimi toni – pripravite se na hudournik čustev. Tudi sam naslov zveni bolj podobno povabilu kot zgolj frazi – da sami izpustimo potlačeno jezo in žalost, skozi proces, zaradi katerega je Everybody Scream postal njen najgloblji in najbolj iskren album doslej. To ni brezciljno razpadanje pod težo izpolnjenih sanj, niti poskus ponovitve preteklih uspehov in izkoriščanja pozornosti, ki jo dobiva zdaj. Everybody Scream je trenutek, ko se Florence popolnoma loči od svojih pop vrstnic in se pogumno potopi v ogromen art-pop, obarvan z močnimi ritmi in nefiltriranimi čustvi – svet, v katerem jo dohiti preteklost in jo prisili, da se sooči s kruto resničnostjo. Tudi če ta album ne doseže komercialnega uspeha.

Kot vedno ima umetnica raje gotiko, a senca smrti se dviga nad Everybody Scream tako jasno kot sončna svetloba. Svet se ruši, ona pa postaja modrejša in pogumnejša. Ali ni to bistvo? In impresiven dokaz njene umetniške zrelosti: album se konča v mirnejši noti, vendar ostaja močan manifest o iskanju lastnega glasu po uničujoči katarzi.