Filmi in knjige, ki popolno upodabljajo fenomen matere

Zadnjih nekaj dni se večkrat zalotim, da razmišljam o fenomenu matere. Biti mati zame ne pomeni samo roditi drugo osebo, to mora biti neka supermoč! Pripravljenost, da ljubiš do te mere, da se neizogibno odpoveš tolikim stvarem in predse postaviš neprebojni ščit poguma, ki pripada izključno tej vlogi (tukaj ne govorim v jeziku žrtvovanja in idealizacije, ki ju patriarhat najpogosteje uporablja, temveč ravno nasprotno – govorim o tistem onkraj tega, o odločitvah, napakah, trpljenju in pogumu). Obstaja nekaj skoraj arhetipskega v tem občutku, ki ga prebudi mati. Se spomnite tistih noči, ko ste kot otrok sanjali nekaj groznega, pa vas je materin dotik vrnil v resničnost, v kateri je bilo vsaj za sekundo vse v redu? Ali tistega trenutka, ko ste opravili najtežji izpit in so vam roke drhtele od sreče, medtem ko ste klicali tisto dobro znano številko in vedeli, da bo to edina oseba na svetu, ki bo zaradi te novice srečnejša od vas? To ni le fizično zatočišče, temveč način, kako svet – vsaj za kratek čas – preneha groziti. Mati je pogosto prva orientacijska točka v kaotičnem vesolju, sidro, ki daje smisel in obliko obstoju.

Mati je, morda bolj kot kdorkoli drug, simbol izvora. Simone de Beauvoir je pisala, da materinstvo razkriva enotnost življenja, sposobnost ustvarjanja in ohranjanja obstoja. Ta enotnost ne pomeni le rojstva, temveč tudi nenehno vračanje, dajanje, hranjenje, varovanje in tudi prepuščanje. V tem dejanju ohranjanja življenja obstaja celotna filozofija bivanja – neprekinjena veriga žensk, ki so vsaka na svoj način nosile breme in moč celotnega sveta.

Morda zato materinska figura že od nekdaj navdihuje umetnike in mislece: od mitoloških boginj zemlje do sodobnih podob mater, ki jim ni treba biti svetnice, da bi bile večne. Kajti mati v sebi združuje paradoks – hkrati je začetek in konec, svetloba in senca, kaos in red. In vsaka ženska, ki nosi to moč, ne glede na to, ali je mati v biološkem smislu ali ne, nadaljuje tisti tihi niz poguma, ki sega vse do samega začetka sveta.

V umetnosti in književnosti se je vedno znova zrcalila kompleksnost odnosa med materjo in svetom. Ta odnos ne pripada enemu času niti eni obliki – vedno je bil prostor globokih notranjih spopadov med ljubeznijo in izgubo, med potrebo po zaščiti in željo po pobegu. Mati ni mitsko bitje, temveč človek z lastnimi mejami, strahovi in pogumom, ki presega vse znane oblike vzdržljivosti. Zato sem jo tudi poimenovala fenomen. Nikoli ni bilo težje biti mati – ne zato, ker bi bile matere danes šibkejše, temveč zato, ker svet od njih zahteva vse, hkrati pa jim jemlje varnost. V času, ko je (svetla) prihodnost bolj negotova kot kdajkoli prej, materinstvo postaja dejanje najglobljega optimizma, odločitev, da ustvariš, omogočiš in zagotoviš boljši jutri – tudi ko v njegov obstoj nihče več ni povsem prepričan. Mati je v tem smislu tako simbol kot dokaz, da pogum ni vedno glasen – včasih je to tiha vztrajnost, da se življenje, kljub vsemu, nadaljuje.

V nadaljevanju prinašam knjige in filme, ki popolno prikazujejo kompleksnost, boj, dvojnost in moč matere.

Knjige

Time is a mother, Ocean Vuong

Ocean Vuong je avtor, ki mi je vrnil vero v poezijo. Spomnil me je, da je to medij, ki me lahko še vedno premakne, iskreno in fizično, kot da vsaka vrstica prihaja iz nekega prostora, za katerega sem že skoraj pozabila, da obstaja. Že dolgo se mi ni to zgodilo.

Njegova knjiga Time is a Mother obravnava temo, ki je hkrati globoko osebna in univerzalna, odnos z materjo, žalost in načine, kako preživljamo izgubo. Vuong piše o smrti, a tudi o tem, kar ostane za njo: o navadah, jeziku, vonjih, o vsem, kar nas, ne glede na čas, še vedno povezuje s tistimi, ki so nas oblikovali. V tem tihom boju med spominom in pozabo Time is a Mother postane knjiga o tem, kako se naučiti živeti s praznino, ne pa kljub njej. Kaže, kako ključna je vloga matere, ne le pri našem odraščanju, temveč tudi pri načinu, kako razumemo svet, žalost, ljubezen in lastno krhkost. Vuongove besede dokazujejo, da ni ničesar, kar bi lahko povzročilo tako občutek, ničesar, kar bi hkrati tako bolelo in zdravilo kot prisotnost ali odsotnost matere.

Oh My Mother!, Connie Wang

Oh My Mother! avtorice Connie Wang je pomembna knjiga, ker na edinstven način raziskuje odnos med materjo in hčerjo skozi prizmo migracije, kulture in identitete. Wang piše o svoji materi kot o ženski, ki je preživela selitve, prilagajanja in različne oblike nevidnega dela, ter o tem, kako se onidve, v različnih delih sveta, znova učita ljubiti, razumeti in sprejemati druga drugo. Knjiga pokaže, da materinstvo ni statična vloga, temveč odnos, ki se nenehno spreminja in pogaja, še posebej v sodobnem svetu, kjer se brišejo meje med domovino in diasporo, tradicijo in sodobnostjo. Oh My Mother! nas opominja, da odnos z materjo ni le čustven, temveč tudi kulturni, zgodovinski in generacijski prostor, v katerem se oblikujemo.

K svetilniku, Virginia Woolf

K svetilniku Virginie Woolf je eno najglobljih knjižnih razmišljanj o materinstvu, vendar ne skozi zgodbo o skrbi, žrtvi ali vlogi, temveč skozi sam pojem prisotnosti in odsotnosti. Lik gospe Ramsay, matere, okoli katere se vse v romanu vrti, ni zgolj ženska, temveč sila, ki povezuje, pomirja in oblikuje vse druge like. Njeno bivanje je tisto, kar svetu okoli nje daje smisel, njen odhod pa razkriva, kako krhek je ta smisel. Woolf prikazuje mater kot središče družinskega kozmosa, ne v sentimentalnem, temveč skoraj metafizičnem smislu. Gospa Ramsay je hkrati topla in nedosegljiva, prisotna v vsem in vseh, tudi ko je več ni. Skozi njo Woolf raziskuje, kako matere postanejo del naših notranjih pokrajin: njihov glas, način gledanja na svet, vse to v nas ostaja še dolgo po njihovem odhodu. K svetilniku je knjiga o minljivosti, o času, ki briše, a tudi o tem, kako materinska figura ostaja kot svetloba, ki se nikoli povsem ne ugasne. V tem smislu je Woolf morda med prvimi pokazala, da pisati o materi pomeni pisati o samem jedru človeškega bivanja.

Still Born, Guadalupe Nettel

Still Born mehiške avtorice Guadalupe Nettel je ena najmočnejših sodobnih knjig o materinstvu prav zato, ker se noče podrejati idealizaciji. Namesto podobe popolne matere Nettel ponudi zgodbo o izbiri, ambivalenci in mejah med željo po otroku in potrebo po samostojnosti. Skozi dve ženski,  prijateljici, ki doživljata materinstvo na različne načine, knjiga raziskuje, kaj pomeni odločiti se biti mati, pa tudi odločiti se, da ne boš. V tem prostoru med sprejetjem in zavrnitvijo, med biološko in čustveno resničnostjo, Nettel pokaže, kako kompleksno, protislovno in globoko osebno izkustvo je materinstvo.

Tisto, kar to knjigo izpostavlja, je, da ne govori le o otrocih, temveč o ženski identiteti, o telesu in o odgovornosti do lastnega življenja. Still Born odpira vprašanje: ali se materinstvo določa z rojstvom, ljubeznijo, izgubo ali s sposobnostjo, da v sebi prepoznaš tako nežnost kot strah? Nettel piše preprosto, a z neusmiljeno preciznostjo in s tem pokaže, da materinstvo ni le instinkt ali družbena dolžnost, temveč eden najgloblje doživetih načinov soočanja s krhkostjo življenja.

Burnt Sugar, Avni Doshi

Burnt sugar indijske avtorice Avni Doshi brutalno iskreno prikazuje tisto, o čemer se redko govori, ambivalentno ljubezen med materjo in hčerjo. V središču romana je odnos ženske, ki se stara in izgublja spomin, ter hčere, ki mora skrbeti zanjo, čeprav je večino življenja preživela v senci materine sebičnosti in čustvene nedostopnosti. Doshi razbija idealizirano predstavo o materinstvu in pokaže, da je to lahko tudi vir bolečine, jeze in moralne zmedenosti, ne le nežnosti. V njunem odnosu so prisotni tako ljubezen kot sovraštvo, potreba in odpor, vse tisto, kar tvori resnično človeško vez. Skozi to pripoved Burnt sugar raziskuje dediščino čustvene bolečine, vprašanje odpuščanja in to, kako se hčere neizogibno spreminjajo v svoje matere, tudi ko se temu upirajo. Materinstvo tukaj ni zgolj družinska tema, temveč ogledalo identitete, telesnosti in ženskega izkustva v svetu, ki od matere pričakuje brezpogojno ljubezen. V tej napetosti med dolžnostjo in željo Avni Doshi odpira eno najpomembnejših vprašanj sodobne književnosti: ali je mogoče ljubiti nekoga, ki te je ranil, in ali materinstvo sploh dopušča kaj drugega?

Ljeta s Marijom, Olja Savičević Ivančević

Ljeta s Marijom Olje Savičević Ivančević je roman, ki materinstvo razume kot dediščino, vez in kroženje skozi čas, skozi jezik, skozi generacije. Zgodba o petih ženskah z enakim imenom je v resnici zgodba o kontinuiteti ženskega izkustva in o tem, kako se ljubezen, strah, tišina in skrb prenašajo z matere na hčer, z ene Marije na drugo. Materinstvo tu ni prikazano kot ideal, temveč kot prostor boja, nežnosti in neizgovorjene moči. Savičević Ivančević piše o ženskah, ki so hkrati steber in priča svojih družin, o tistih, ki rojevajo, negujejo, odhajajo, se vračajo. Skozi njih avtorica pokaže, da mama ni le figura skrbi, temveč tudi varuhinja spomina, zgodovine in jezika, tista, ki drži svet skupaj, tudi ko ga ni več. Roman tako postane pričevanje o materinstvu, ki traja, tudi ko ni več nikogar, ki bi ga izgovoril. V njem se, tako kot v življenju, mati pojavlja v obliki glasu, pogleda, geste, kot nekaj, kar nas določa, tudi ko mislimo, da smo se tega osvobodili. Ljeta s Marijom je knjiga o tem, kako materina ljubezen nikoli ne izgine, temveč spreminja obliko, kot čas, kot morje, kot spomin.

Filmi

Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, Martin McDonagh

Imdb

Three Billboards Outside Ebbing, Missouri Martina McDonagha je film, ki materinstvo prikazuje skozi jezo, bolečino in vztrajnost. Glavna junakinja Mildred Hayes je mati umorjene deklice, ki, razočarana nad neučinkovitostjo policije, na vstopu v mesto postavi tri reklamne table, da bi skupnost in oblast spomnila na krivico, storjeno njenemu otroku.

Film raziskuje, kaj se zgodi, ko se materinska ljubezen spremeni v bes, ko bolečina postane edini način, da ohraniš vez z izgubljenim otrokom. Mildred ne išče le pravice, temveč poskuša najti smisel po izgubi, ki je nevzdržna. Njen boj je tudi način, da ostane mati, čeprav otroka ni več. McDonagh prikazuje materinstvo kot moralno silo, pa tudi kot obliko norosti, ki se rodi, ko svet ne prepozna nekogaršnje žalosti. Film ne ponuja tolažbe, a pokaže, da materina ljubezen, tudi ko je izražena skozi bes, ostaja najgloblji izraz človečnosti. Three Billboards je zgodba o materi, ki noče molčati, in s tem opominja, da bolečina ni šibkost, temveč dokaz ljubezni, ki nikoli ne ugasne.

All About My Mother (Todo sobre mi madre), 1999. Pedro Almodóvar

Mubi

All About My Mother Pedra Almodóvarja je eden najpomembnejših filmov o materinstvu v sodobni kinematografiji. V njegovem središču je Manuela, medicinska sestra in samohranilka, ki se po sinovi smrti odpravi na pot, da bi našla dečkovega očeta, trans osebo, ki jo je zapustila pred mnogimi leti. Almodóvar prikazuje materinstvo kot dejanje nenehne skrbi, pa tudi kot čustveni, etični in duhovni proces. Manuela ni popolna mati, temveč ženska, ki ljubi do roba bolečine in izgubi vse, kar ljubi, a v tej ljubezni in izgubi najde tudi smisel. Film ne govori le o eni materi, temveč o različnih oblikah materinstva: biološki, izbrani, simbolni. Ob njej so še druge ženske, prostitutka, igralka, nuna, ki vsaka na svoj način postanejo figure matere in skrbi. V značilnem Almodóvarjevem slogu film prepleta melodramo in empatijo, trpljenje in humor ter pokaže, da materinstvo ni omejeno z rojstvom otroka, temveč zmožnostjo ljubiti in varovati druge. All About My Mother je poklon ženskam, ki preživljajo, zdravijo, ustvarjajo in ljubijo, tudi ko jih svet ne vidi.

Vetre, pričaj sa mnom, 2025, Stefan Đorđević

Vetre, pričaj sa mnom Stefana Đorđevića je film o materi, ki ni fizično prisotna, a njena prisotnost oblikuje vsak kader. Izhajajoč iz lastne izkušnje izgube, Đorđević ustvari intimen portret odnosa med sinom in materjo, v katerem tišina postane prostor dialoga. Materinstvo je tu prikazano kot nekaj trajnega in nevidnega, kot energija, ki žene sina k ustvarjanju, k iskanju smisla skozi umetnost in prisotnost v odsotnosti. Đorđević matere ne idealizira, temveč jo prikazuje kot del notranjega sveta, tistega, ki ga ni mogoče izgubiti. Vetre, pričaj sa mnom pokaže, da materinstvo ni le odnos med dvema osebama, temveč način, kako se učimo ljubiti, žalovati in govoriti o tem, česar ne moremo izreči. Film je na koncu nežen dialog z materjo, ki še vedno odgovarja, samo z drugim jezikom.

Mother!,2017, Darren Aronofsky

Imdb

Mother! Darrena Aronofskyja je eden najbolj kompleksnih in kontroverznih filmov o materinstvu, saj ta pojem uporablja kot metaforo za ustvarjanje, uničenje in žrtev. Na površini film deluje kot psihološka grozljivka o ženski (Jennifer Lawrence), ki izgublja nadzor nad svojim domom, a pod tem se skriva alegorija o Materi Naravi, o ženski kot izvoru življenja in neskončnem objektu izkoriščanja. V kontekstu materinstva Aronofsky prikazuje mater kot arhetip stvarjenja, ona gradi, neguje, rojeva, medtem ko jo svet okoli nje neusmiljeno izčrpava in uničuje. Njena bolečina in jeza postaneta metafora za izkoriščanje in nespoštovanje vsega, kar daje življenje. Film pokaže, kako je materinstvo pogosto nerazumljeno, podcenjeno in zlorabljeno, a hkrati razkrije njegovo moč in božanski element. Na koncu, ko se vse zruši, ostane le srce, dobesedno in simbolno, kot edina neuničljiva sled ljubezni. Mother! je film o skrajni meji dajanja: o materi, ki daje vse, tudi ko ji ne ostane nič. V Aronofskyjevem svetu je materinstvo hkrati stvarjenje in konec, bolečina in obnova, neskončni cikel življenja.

Lady bird, 2017, Greta Gerwig

Lady Bird Grete Gerwig je eden najiskrenejših sodobnih filmov o odnosu med materjo in hčerjo. V središču zgodbe sta Christine “Lady Bird” in njena mama Marion, dve ženski, ki se nenehno spopadata, a sta globoko povezani in medsebojno odvisni. Gerwig ne prikazuje materinstva sentimentalno, temveč skozi vsakdanje napetosti, drobne spore in ljubezen, ki je pogosto groba, a resnična. Marion je mati, ki skrbi, a tudi sodi, želi zaščititi, a hkrati nadzorovati. Lady Bird pa na drugi strani išče svobodo, a ne more pobegniti pred materinim vplivom. To je delo o neizogibni ambivalenci, o tem, kako lahko hkrati ljubimo in ranjujemo, hrepenimo po bližini in oddaljenosti. Na koncu, ko Lady Bird odraste, spozna, da materina kritika in hladnost nista bili odsotnost ljubezni, temveč njen neroden izraz. Film je zato ganljiv poklon vsem materam, ki ne znajo vedno reči “rada te ima”, a to pokažejo z vsakim svojim dejanjem.