V Beogradu smo našli prostor, ki organizira elegantne čajanke s konca 19. stoletja

Vedno sem se spraševala, kaj je odločilo, da so nekatere kulture sprejele in razvile ritual priprave in pitja čaja, medtem ko so se druge odločile za kulturo kave. Obe pijači sta distribuirani po vsem svetu, pa vendar… Čajanka je neizogibno sinonim za Kitajsko in Anglijo, kava pa po drugi strani pripada Italiji in Balkanu, krajem, kjer se cenijo množice, hrup in hitre, energične izmenjave. Ali bomo kdaj zares razumeli ta tihi, obredni ritual čaja? Zdi se mi, da smo preveč navajeni na vrtno sonce in trače, ki nekako lažje, neobremenjeni, spolzijo preko skodelice kave kot skodelice čaja, ker, bodimo iskreni, čaj zahteva čas, osredotočenost in nekakšno aristokratsko disciplino.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi spremenili to navado?

(Nepričakovan) navdih s Pete avenije

Moja prva asociacijas tem, kako se z ritualom pitja čaja vzpostavi nov družbeni red in vrednote, nekoliko nepričakovano, prihaja iz New Yorka. Kar le malo ljudi ve, je zgodba o Caroline Astor in njenih dogodkih, ki so v veliki meri določili, kako je nastala nova aristokracija ameriške družbe. Na vrhuncu zlate dobe Velikega jabolka, ko sta bogastvo in stil občasno prihajala na ameriška tla, je bila gospa Caroline Astor ženska, katere ime je pomenilo prestiž. V svojem domu na Peti aveniji je združevala izbrane, elito tistega časa, umetnike, diplomate, vizionarje in dediče velikih industrijskih družin. Povabilo na enega od njenih slavnih plesov je bila vstopnica v krog “štiristo” najuglednejših članov družbe, kot jih je sama imenovala.

Njeni dogodki niso bili zgolj zabava, bili so manifest kulture, manir in popolne organizacije. Glasba se je začela ob določenem času, cvetlični aranžmaji so se morali ujemati s temo večera, mize pa so se bleščale pod kristalnimi lestenci. Za gospo Astor ni bilo nič naključno. Celo šampanjec so prinesli direktno iz Francije, saj je bilo le najboljše vredno njene družbe.

V tem svetu je imel popoldanski čaj posebno mesto. To ni bil trenutek počitka, temveč ritual družabnega življenja. Gostje so se zbirali v salonih ob zvokih klavirja, razpravljali o umetnosti, potovanjih in politiki, medtem ko so se stregli s skrbno izbrani čaji, lahki prigrizki in seveda šampanjec. Ta mešanica tradicije in živahnosti, oblike in spontanosti je obeležila življenjski slog, ki je postal zaščitni znak St. Regisa.

Ko je John Jacob Astor IV, sin gospe Caroline Astor, leta 1904 odprl prvi St. Regis hotel na Peti aveniji v New Yorku, je ustvaril mesto, ki je nadaljevalo to zgodbo, dom urbane aristokracije, popolno mešanico umetnosti, družbe in elegance vsakdanjega življenja. V njem so rituali, kot je popoldanski čaj, postali sinonim za St. Regis, trenutek, v katerem se prepletajo preteklost in sedanjost, manire in čustva, oblika in užitek.

Še danes ta duh živi na novem mestu, v osrčju Beograda.

V hotelu St. Regis Beograd ritual popoldanskega čaja postane sodobna interpretacija tradicije in oda lepoti, ki traja že več kot stoletje. Tu strežejo skrbno izbrane JING čaje, znane po svoji prefinjenosti in ravnovesju okusov, ter domače Josif Pančić čaje, ki prinašajo dih lokalne dediščine in naravnega bogastva Srbije.

Popoldanski čaj strežejo vsak dan od 14. do 18. ure v Rise Patisserie, ob petkih ob 17. uri pa ritual dobi posebno poglavje: takrat prostor napolni godalni duo, katerega glasba goste popelje nazaj v čas, ko sta bila čaj in šampanjec simbol srečanja, pogovora in družabnega blišča.

V kraju, kjer se duh Pete avenije sreča z dušo sodobnega Beograda, popoldanski čaj ni le običaj, je ritual življenja v njegovi najlepši obliki, poklon preteklim časom in povabilo, da bo sedanjost prav tako nepozabna!

Ta članek je nastal v sodelovanju s Hotelom St. Regis.