Kaj je tisto, kar nas po 17 letih vrača v Twilight svet?

Ne morem vam povedati, kako dolgo že pojasnjujem fenomen Twilighta svoji 14-letni sestrični. Kot prava starejša sestrična ji včasih pošljem nekaj zanimivih TikTokov, za katere vem, da se zagotovo ne bodo pojavili na njenem fyp-u, ne zato, ker mislim, da ni dovolj “pametna”, da bi jih razumela, ampak zato, ker preprosto ne morejo priti na vrsto od brainrota, koreografij in haul videov iz različnih trgovin.

Eden od teh TikTokov je bil posnetek iz The Twilight Saga: Breaking Dawn, na sredini pa je bil zadnji boj med Cullen klanom in Volturi, kjer je vse videti kot množična in brutalna bitka, glave letijo, ledena tla pod nogami akterjev pokajo na pol in zdi se, kot da se glavni liki bližajo svojemu koncu. A kasneje se razkrije, da je bil celoten boj pravzaprav vizija, ki jo je Aro (vodja Volturijev) videl skozi Aliceine moči, kot opozorilo, kako bi izgledal konflikt, če bi šli v vojno. Moj komentar z videom je bil “Epic, to bi lahko gledala vsaj enkrat na teden”, in kot klofuto v obraz me je pozdravil njen ambivalentni najstniški odgovor “Obožujem to, tako je cringe“.

Verjetno ste opazili, da se je v zadnjih nekaj letih Twilight katapultiral kot raketa v samo jedro pop kulture. Majice, torbice, pa tudi nove interpretacije in skupinski ponovni ogledi filmov. Če ste nekdo, ki vse to opazuje s strani, se zdi, da je bila ta obsedenost izzvana s potrebo, da bi osvežili še en kultni film in se spomnili na njegove kvalitete in pomembnost. No, motili bi se. Ta ponovna obsedenost s celotnim vesoljem, ki jo je prinesel Twilight (tukaj govorimo izključno o filmih), je dobila popolnoma drugačno avro. Twilight je odličen primer, kako mlajše generacije uživajo nekaj, kar se jim v njihovih očeh zdi cringe. Ne razumite me narobe, tisti, ki smo bili stari komaj 11 let, ko je izšel prvi Twilight, smo že po nekaj letih vedeli, da to ni mojstrovina svetovne kinematografije, vendar je tako kot mnogi drugi dosežki na tem področju tudi ta film postal mesto nostalgije in opomnik na vsaj navidezno mirnejše in lepše čase. Pri 11 letih me je zanimalo le, ali bo Bella izbrala Edwarda ali Jacoba, čeprav je bilo že od samega začetka očitno, da zanjo prihaja vampirska prihodnost.

Summit Entertainment

Medtem pa mlajše generacije vsebino uživajo na povsem drugačen način in kar je v tem filmu ponovno prebudilo fascinacijo, čeprav je že dolga leta v čvrstem primežu cringea, je njegova zgodba pravzaprav nekaj, kar nikoli ne bo prenehalo biti aktualno in zanimivo. Imamo ljubezenski trikotnik, dramo, mitološka bitja in veliko, veliko slabega igranja. Morate biti velik snob, da obsodite in zavrnete nekaj tako zabavnega. In mlajše generacije to zagotovo niso. Če kdo ve, kako ceniti ironično konzumacijo, no, vsega, potem so to mlajši člani generacije Z. Osebno verjamem, da če nekaj konzumimrate, pa naj bo to neposredno zapravljanje denarja, časa ali energije, lahko to imenujete ironično, kolikor želite, ampak ob koncu dneva je to nekaj, kar obstaja v vašem času, prostoru in mislih že nekaj časa, in ironijo za vašim namenom je skoraj nemogoče odkriti.

Ampak ne zapletajmo se preveč. Bistvo je, da se mlajše generacije zelo zavedajo vpliva filmov, kot je Twilight, le da je hype okoli njih že zdavnaj mrtev, kar jim daje določen odmik od toksičnosti, ki jo je Twilight fandom sprva nosil. Nihče se ne bo več užalil ali povzročil celotne drame na internetu, če bodo izseki iz filmov na TikToku zbrali všečke in komentarje, s tem, ko nekdo ocenjuje deset prizorov najslabšega igranja v celotni franšizi. Mislim, da jih je zagotovo veliko več kot deset in popolnoma se strinjamo, da si filmi v Twilight sagi zaslužijo vsako Golden Raspberry Award nagrado, ki so jo prejeli. Na koncu dneva se lahko skozi te filme le spomnimo dobrih starih časov in se morda celo vprašamo Bella, where the hell have you been, loca?