Film & Tv
Besedo kukla sem prvič slišal od svojega zelo dobrega prijatelja, Aleksandra Pertemova, ki je makedonskega porekla. Ker rad ves čas zbija šale in pri njem nikoli ne veste, kdaj je resen in kdaj ne, sem mislil, da si je izmislil besedo, dokler mi nekega dne ni razkril, da dejansko pomeni lutka. Živel sem naprej, dokler nisem drugič naletel na to lepo besedo, ko sem prebral odjavno špico za videospot “Dođi” Senidah in Dina Merlina in ugotovil, da je režiser določen Kukla Kešerović, danes Bogdanović, nekoč Rešek. Kdo zaboga ima tako kul ime in priimek? Kdo je oseba, ki ji je uspelo prepričati vse te balkanske vedete, da delajo vse, kar počnejo v videu? Dobro se spomnim, nisem mogel odtrgati oči od zaslona in vedno znova gledati popolnoma novo, svežo, nepričakovano estetiko, ki je za vedno spremenila standarde snemanja videoposnetkov v tej regiji. Od prve sekvence je bilo vse zanimivo, živahno, drugačno, nabito s čustvi, erotiko, pomešano z balkanskim patosom, a hkrati zelo sodobno, eklektično, pop in r’n’b – imel sem vtis, da je oseba za kamero pravi genij! Izkazalo se je, da je, ker je bilo to, kar se je zgodilo potem, vse boljše in boljše. Dandanes težko zamenjate Kuklin rokopis z rokopisom nekoga drugega. Dovolj je, da vidite okvir in veste, da je vmešala svoje prste in da ga boste morali znova in znova gledati.
Čakal sem jo v hotelu “Majestic”, popolnoma pozabljenem kraju v samem središču Beograda, ki ima še vedno določen jugoslovanski vibe. Čeprav je bil prenovljen, se mi je količina barve iz mahagonija v elementih pohištva in celotnem preddverju s koncertnim klavirjem v sredini zdela kot popolna kulisa za srečanje s Kuklo. Vstopila je precej mirno in graciozno, ko da je zakorakala v enega od svojih filmov, pri čem sem dobil vtis, da je nekdo od zgoraj pritisnil gumb za počasen posnetek. Nevsiljiva in preprosto lepa, z Margiela škornji, je pristopila k meni z nasmehom na obrazu in takoj rekla: “Kako dober ambient je, to je kot Muzej Jugoslavije, človek. Nikoli še nisem bil tukaj. Wow.”
Vzela je telefon in posnela nekaj fotografij prostora, pri čemer se je zadržala na kičastem lestencu, ki je bil tik nad mizo, za katero sva sedela. Naročila je limonado in vzela svojo majhno torbico v obliki lubenice. Nisem želel odlašati z vprašanji, ker sem vedel, da zgodaj zjutraj potuje v Locarno, kjer bo na prestižnem 78. filmskem festivalu v okviru programa Concorso Cineasti del Presente premierno prikazan njen debitantski celovečerni film “Fantasy”. Ne morem si niti predstavljati, kako navdušena je. Po dolgih letih dela na tem filmu morajo biti občutki intenzivni. Zato jo takoj vprašam, kaj čuti globoko v sebi in kaj meni, kakšno življenje bo imel njen prvi film. Za trenutek je vzdihnila: “Eno je ideja, drugo pa resničnost, ko se odločiš za svoj prvi celovečerni film na Balkanu. Skoraj vsi debitantski filmi so skoraj vedno nizkoproračunski, kar pomeni, da potrebuješ še več truda, da se nekatere stvari zgodijo. Zagotovo vem, da sem zelo ponosna na vse nas, ki smo delali na filmu in da sem zelo hvaležna, da sem v Locarnu, saj mislim, da je ta festival zelo pomemben za nova imena, za avtorje, ki šele začenjajo. Po drugi strani pa mislim, da je to selekcijsko zahteven festival, kar potrjuje, da smo naredili prav. Še vedno se ne zavedam čisto, kaj se dogaja, ker se mi veliko stvari vrti po glavi, preden se odpravim, poleg tega pa sem tudi mati majhnega otroka. Hitim z opravka na opravek.”
Photo: Emilija Stanišić
Njen boj za snemanje filma traja že deset let. Vsi, ki se ukvarjajo s kinematografijo na Balkanu, še posebej, če ste režiserka, zelo dobro vedo, kako naporen je ta proces in kaj vas čaka, da svoj film resnično vidite na velikem platnu. Veliko se dogaja, od scenarija do kulise, toda koliko se je spremenila ona kot avtorica? “To je celotna faza odraščanja. Mislim, da sem danes popolnoma drugačna oseba. Intenzivno delam že od začetka, taka sem. Najtežje je bilo najti igralke, saj so skoraj vse naturščice, zato traja leta in leta, da zgradimo odnose, nekakšno sestrstvo in solidarnost med nami. Poleg vsega tega pa je tukaj tudi pisanje scenarijev, milijon vaj, različic, testnih posnetkov, fotografiranje … Pogosto smo hodili na lokacije, da bi jih približali tistim občutkom, ki so bili potrebni za posnetke, da bi lahko snemanje občutili kot svoj dom. Na poti smo imeli nekaj vzponov in padcev. V vsem tem času sem zelo zrasla, veliko sem izgubila, vendar sem veliko tudi pridobila, ker sem pred si postavila veliko ogledalo, ki je raslo z napredovanjem projekta.” Ne morem si pomagati, da se ne bi spraševal, kaj si danes misli o sebi. “Čestitke za to, kako si zdržala,” nasmeje se. “To si mislim. To je bilo res težko obdobje. Na tem našem področju so filmski prizori majhni, proračuni miniaturni in nenehno čutiš, da si sam, da si prepuščen samemu sebi. Verjeti moraš vase in včasih moraš z glavo skozi zid. Kar sem se naučila o sebi in življenju, je, da imaš vedno izbiro. Mislila sem, da je nimam. Ampak, da bi to dojel, moraš odrasti in prevzeti odgovornost.”
Medtem ko je njen prejšnji kratki film “Sestre” doživel uspešno festivalsko distribucijo in osvojil Grand Prix na festivalu Clermont-Ferrand, je za film “Fantasy” ponovno sodelovala z igralkami iz prejšnjega projekta – Mino Milovanović, Mio Skrbinac in Sarah Al Saleh ter Alino Juhart. To so dkleta v svojih dvajsetih, živijo v Sloveniji in so najboljše prijateljice. So neposlušne in nočejo biti zatirane s pravili konservativne družbe. Medtem pa se njihov svet obrne na glavo, ko srečajo Fantasy, transspolno žensko. Vprašam jo, kako bi ona s svojimi besedami povedala in opisala “Fantasy”? “Kot sanje, ker je v resnici sestavljen iz več različnih ravni. Gre za hibrid med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. To je zgodba o treh sodobnih devicah, ki srečajo dekle po imenu Fantasy, ki jim pokaže, da je mogoča tudi drugačna pot v življenju od tiste, ki nam je bila dodeljena ob rojstvu. S pogumom in iskrenostjo lahko vedno najdeš svojo pot, vendar moraš najprej vedeti, kaj hočeš.”
Fantasy 2025
Poleg dolgega seznama sodelavcev mi pade v oči tudi dejstvo, da je direktor fotografije Lazar Bogdanović, zelo nadarjen snemalec in fotograf, sicer njen mož. Zanimalo me je, kako zakonca sodelujeta, kakšna je to dinamika, kako težko je in kako enostavno sodelovati z nekom in hkrati imeti otroka z njim. “On je nedvomno moj najbližji prijatelj. On je moje oko, ali natančneje, punčica mojega očesa. Skupaj sodelujeva že skoraj 5 let in se dopolnjujeva v tem deljenju podobnega vizualnega sveta. Uspelo mu je prenesti tisto vnemo, kako ne obupati nad vizijo in kako jo uresničiti do konca. Upam, da sem tudi jez njega nekaj naučila. Po eni strani ni lahko delati z nekom, ki je tudi tvoj partner. Moj sin je bil star eno leto, ko smo začeli snemati. Po drugi strani pa imaš doma nekoga, ki mu lahko vedno kadarkoli v dnevu rečeš: dajva to malo spremeniti.”
Tisti z dobrim spominom, se zagotovo spominjajo tistega obdobja, ko je Kukla svojo kariero začela kot slovenska gangsta gejša pop ikona, ko se je občinstvu predstavila s svojim prvim albumom “Katarina”, ki je na zelo avtentičen način prikazal nedolžnost novorojenčka, ki kriči v še neznan svet, pa tudi dobro usmerjeno melanholijo osebe, ki je na robu pisanja samomorilskega pisma. Šele kasneje je pritegnila pozornost nase v svet snemanja glasbenih spotov v sodelovanju z balkansko divo Senidah, s katero je sodelovala pri videospotih “Mišići” in “Piješ”, ki sta v zelo kratkem času podrla vse rekorde gledanosti in ogledov na YouTube platformi. To je bilo res nekaj novega, drugačnega, popolna mešanica umetniškega dela in pop kulture, ki se spogleduje s campom. In kako se je začelo? Kako se je razvil njen občutek za lepoto v kadru? “Mislim, da se z nekaterimi stvarmi preprosto rodiš. Že zelo zgodaj so me zanimale režija in vizualne umetnosti. MTV je bil zame vsekakor ključnega pomena. To je bil magnet za moje oči in potem sem začela tudi razmišljati tako – greš ven in vidiš vse kot glasbeni videospot. Nato sem pri enajstih letih začela snemati spote v eni od naših produkcij, ki se je imenovala DZMP, zdaj Luksuz produkcija, eden mojih prvih mentorjev pa je bil pravzaprav Želimir Žilnik. Čeprav prihajam iz majhnega slovenskega mesta Krško, sem imela priložnost sodelovati s tako čudovitimi ljudmi v okviru delavnic dokumentarnega filma, ki jih tam ustvarjajo še danes, in šele ko sem odraščala, sem spoznala, da sem pravzaprav prve lekcije in osnove dobila od žive legende alternativnega filma.”
Ko gre za režijo, me je vedno zanimalo, kako se spopasti s čustvi, ko se nekaj ne izteče tako, kot si si predstavljal. Zato jo vprašam, ali mora vedno vedeti, kako bo nekaj na koncu izgledalo in če bo to dobila. “Film me je na splošno naučil, da režija ni samo tisto, kar imaš v glavi, ampak tisto, kar se zgodi veliko kasneje. Moraš imeti vizijo in biti zelo dobro pripravljen na to, da se nekaj zgodi. Zato ne iščem vedno tega, kar si predstavljam, želim, da se nekaj rodi med filmsko ekipo na setu. Vedno me vodi dejstvo, da vem, kaj je bistvo in kaj moramo dobiti, vendar to vedno pride ven tako ali drugače. A ne glede na karkoli se v sodelovanju z drugimi ljudmi film vedno oplemeniti.”
Program letošnjega filmskega festivala v Locarnu, kot tudi festivala v Sarajevu, je bogat z ženskimi imeni, mladimi, zanimivimi avtoricami, ki jih čaka velika kariera. Zanimalo me je, koliko je to trend in koliko je vprašanje nečesa, kar se resno spreminja v filmski industriji in ali je prišel trenutek, da ženske zavladajo. “V Sloveniji še pred nekaj leti sploh ni bilo žensk, zdaj, ko slovenski film postaja bolj prepoznaven, pa smo skoraj vse režiserke. Zlobni jeziki bi lahko rekli, da je to posledica nekega površnega trenda, vendar še vedno mislim, da je to nekaj drugega. Tako kot je Björk dejala že dolgo nazaj: če hočeš, da te slišijo kot žensko, moraš govoriti petkrat glasneje kot moški, in zdaj je to prizadevanje, ta moč, tista, ki se končno začenja videti. Prav tako mislim, da gre za spreminjanje perspektiv in prepričana sem, da ženske v film prinašajo svežino. Ženski pogled je le ženski pogled. Sem prva, ki bo pozdravila dan, ko ni pomembno, kdo je posnel film, moški ali ženska, a vseeno mislim, da smo res, daleč od tega trenutka.”
Čeprav se mi zdi, da je zelo srečna in da se ji dogajajo stvari, ki si jih želi, ne smem zamuditi priložnosti, da jo vprašam, o čem zdaj fantazira in kaj si na skrivaj želi. “Živim v Parizu. O Bog, kakšen kliše sem! Ravno ko si me vprašal, zakaj sem se začela ukvarjati z režijo, sem pomislila, da se mi je zdelo, da je to zato, ker sem vse življenje fantazirala o boljšem življenju. Kot da manifestiram svoje življenje skozi kamero. Mi živimo veliko bolj v fantaziji kot v resničnosti.” Po vsem, kar sva si povedala, sva oba ostala nepremična v okvirju hotelskega preddverja in kot da bi nekdo namesto naju rekel: cut! To je bil konec pogovora z najbolj intimno odjavno špico. Upam, da lahko soundtrack izberete sami.
