Kustosi Zagrebškega salona so nam dali predloge, česa ne smemo zamuditi do konca razstave

Jurica Mlinarec, Klara Petrović in Luja Šimunović sestavljajo KUĆĆO, ki nosi kuratorski podpis Koreografija za završnu liniju, letošnjo 60. izdajo Zagrebškega salona, enega najpomembnejših (in očitno najdlje trajajočih) dogodkov sodobne umetnosti na Hrvaškem. Letos se je umetniška zgodba zakotalila z več kot 25 umetniškimi deli, intervencijami v javnem prostoru, predavanji in performansi na več kot 20 lokacijah. Začetek kuratorske ideje je prehod v leto 2000, ko je svet preplavil strah pred računalniškim zlomom. Navdihnjen z dogodkom, znanim kot Y2K scare, ki je pred dvema desetletjema in pol pretresel svet, Salon raziskuje, kako se tveganja zmanjšujejo, preprečujejo in optimizirajo v današnji igrivi, algoritmični družbi.

In te umetniške igre lahko raziskujemo do 31. oktobra, ko se Salon za letos zaključi. Odločila sem se, da so dnevi pred mano odlična priložnost, da obiščem letošnji Zagrebški salon, poklicala Jurico, da mi pove, česa ne smem zamuditi do konca, in naredila seznam (oziroma koreografijo) za zaključek, ki se ga bom držala.

Mia Ribić: Turboigranka

Kdaj: 24. oktober 2025, ob 19. uri.

Kje: Predstavitev umetniškega raziskovanja KUĆĆA

Mia Ribić je letošnja rezidentka projekta Dnevna soba kolektiva KUĆĆA, ki v okviru Salona predstavlja svoj najnovejši projekt – Turboigranka. Mia Ribić se postavlja v diskurz o turbofolku, popularnem glasbenem žanru, ki ga dojemamo kot ideološko nabit in lowbrow oziroma nizkoprofesionalen kulturni produkt, in združuje vzhajajoče avtorje, dramatike, vizualne umetnike, vokaliste in modne oblikovalce, da bi raziskali značilne estetske, glasbene in poetične lastnosti turbofolka.

Mia Ribić, Turboigranka

Paula Tončić: HEATERS II

Kdaj: 28.10.2025 Performans ob 20. uri.

Kje: Ozaljska 148

Zvočna kulisa performansa temelji na izpovedih treh protagonistov, ki se srečajo v rehabilitacijskem centru, da bi okrevali po poškodbi glave, izpahu sklepa in zlomljenem zobu. Njihova interakcija poteka skozi skupno preživljanje časa na plaži, kjer si izmenjujejo zgodbe o sanjah, zaljubljenosti in pogledu v prihodnost. Izvedba je zasnovana kot kombinacija zvočne kulise in branja, z dodatkom vizualnih komponent v obliki projekcije in miniaturnih odlitkov.

Silvio Vujičić: Metaodgovor

Kdaj: Odprto do 31.10.2025

Kje: Skupinska razstava (Oktogon NMMU Nacionalni muzej moderne umetnosti, Ilica 5)

Nova interaktivna instalacija Silvija Vujičića z naslovom Metaodgovor, ki je bila premierno predstavljena v Zagrebu, si prisvaja tehnologijo velikih jezikovnih modelov, vendar se tukaj iz osebnega, situacijskega in specifičnega korpusa generira neskončno število odzivov. Umetniško delo, ki posodablja mit o Pitiji, predstavlja superzvezdnika porno industrije Johna Thomasa kot protagonista, ki uteleša prerokinjo, s katero obiskovalci komunicirajo tako, da mu postavljajo vprašanja o prihodnosti. V skladu z antičnim mitom, a tudi z družbo tveganja, so predstavljene rešitve zgolj možnost ali tveganje, dvoumna smer, kako naprej.

Photo: Ivan Slipčević

Andrej Beštak in Anja Leko: Pokazat ću ti gdje skrivam svoje suze

Kdaj: Odprto do 31.10.2025

Kje: Skupinska razstava (Oktogon NMMU Moderna galerija, Ilica 5 in SKD Prosvjeta, Preradovićeva 21)

Umetniški dvojec je v okviru Zagrebškega salona premierno predstavil nov cikel del z naslovom Pokazat ću ti gdje skrivam svoje suze (Pokazal ti bom, kje skrivam solze). Sestavljen je iz dveh instalacij v Oktogonu NMMU in galeriji SKD “Prosvjeta”, kot tudi iz performansa, ki je potekal 10. oktobra, Beštak in Leko nas skozi vizualni storytelling, spekulativno naracijo in poetično izražanje vpeljejo v zgodbo o – solzah. To je zgodba o osebnih čustvih, pa tudi o naši medsebojni povezanosti z vodnimi ekosistemi.

Photo: Ivan Buvinić

Vladimir Novak: Dan za dan

Kdaj: Odprto do 31.10.2025

Kje: Zvočna in svetlobna instalacija, (Tvornica električnih žarulja, Folnegovićeva ulica 10)

Vladimir Novak, umetnik, ki ga zanimajo medsebojni odnosi naravnih in urbanih ritmov, beleži zvočni tok mesta in ga ponoči prevaja v utripajočo svetlobno instalacijo – ki osvetljuje nebotičnik neaktivne Tovarne električnih žarnic (TEŽ). Čeprav je poseg velik, se zdi subtilen, ne zahteva pozornosti in morda zavaja tiste, ki ga opazujejo, saj jih bega produktivnost nebotičnika.

Photo: Juraj Vuglač

Posebno delo, ki si ga lahko ogledate do januarja 2026.

Nora Turato: Aaaaaaaaaaaaaaa!!!

Kje: Meštrovićev paviljon

60. Zagrebški salon je v veliki meri zgodba o informacijah in podatkih. V družbi tveganja poteka proces ogromnega razvoja znanja, ki posledično ustvarja več tveganj. Informacije in podatki, ki so tako ali tako posledica pristranskosti, se nenehno zbirajo, da bi razumeli ravnovesje med naložbo in dobičkom, logiko, ki velja v vseh sferah našega življenja. In pomembno nam je bilo poudariti neizprosno prisotnost te logike. Nora Turato se nam je zdela neizogibna zaveznica v tej razpravi, glede na njeno delo z jezikom. Izvedla je intervencijo, specifično za lokacijo, na obodu Meštrovićevega paviljona, sedeža Hrvaške akademije umetnosti, ki je zaradi prenove zaprt ter monumentalni zaključek umetničine serije pool7, ki se je začela pred enim letom z istoimensko stensko poslikavo v Kunsthalle Wien na Dunaju in razstavo I Hear You, I Hear You v muzeju Stedelijk v Amsterdamu. Na paviljonu je vklesan surov vokalni izraz Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!, skupaj z zvočnim posnetkom, ki ga je mogoče poslušati enkrat na dan, točno opoldne. Njena uporaba komunikacije, ki se izogiba jeziku in upošteva, kako komuniciramo s telesom, glasom ali gestami, se izkaže za ključno polarnost utilitarističnega pogleda na informacije v družbi tveganja.

Photo: Ivan Buvinić