Pokukajte v čarobno posestvo Coco Chanel s teniškimi igrišči, knjižnico in polji sivke

Leta 1928 je Coco Chanel ustvarila svoje sanje o zatočišču na Azurni obali spremenila v resničnost. Obdana s polji sivke, teniškim igriščem, vrednim Roland Garrosa in skoraj vedno polna prijateljev je bila La Pause pravo zatičišče kreativcev. Nova knjiga raziskuje bogato in živahno zgodovino hiše ter veličnastveno obnovo s katero ji je povrnjen njen polni sijaj.

“V svetu bojev, dežja, blata in sivega jekla,” je francoski pisatelj in diplomat Paul Morand leta 1929 v članku za to revijo zapisal o Azurni obali, “je to edina pokrajina, ki skuša v milejšem zraku ohraniti skrivnost kako početi nič in sladkost plemenitega življenja – torej lenobnega in počasnega.” Leto prej je Morand, ki je imel vilo v Villefranche-sur-Mer z imenom L’Orangerie, dobil novo sosedo na rivieri – Gabrielle Chanel. Petinštiridesetletna modna oblikovalka, ki bo pozneje prav Morandu svoje stranke ironično opisala kot “zaposlene ženske”, si je privoščila košček tega galskega raja: bungalov iz leta 1911 v skalnatih gričih Roquebrune-Cap-Martina. Zgornji del kraja je bil, kot je zapisal Morand, “staro utrjeno naselje, kjer se rdeče in rumene hiše, kot drevesa pimenta, zasajajo v skale med limonami in pomarančami”, spodaj pa so rasle “srebrne oljke ob zadnjih domovih milijonarjev”.

Ko je Chanel prispela, je bila riviera že dobro uveljavljeno središče ustvarjalne idile – kraj, kjer je Pablo Picasso portretiral dedinjo črnil Saro Murphy, F. Scott Fitzgerald pa je (neuspešno) iskal Edith Wharton, da bi z njo razpravljal o svojem nastajajočem delu The Great Gatsby. A status regije kot kraja, kjer je treba biti, je utrdila bolj kraljevina kot umetnost.

Gabrielle Chanel s prijatelji. Coco sedi sredi oljke na svojem vrtu, nad njo so Françoise Hugo, Marie Ruspoli-Hugo in njun sin, ob vznožju pa se jima pridružujejo Audrey Field in Pierre Colle, Photo Roger Schall © Schall Collection

Razkošni hotel Excelsior Regina, ki se je dvigal nad Nico, je bil zgrajen ob koncu 19. stoletja s 400 sobami in 233 kopalnicami, da bi lahko kraljica Viktorija, ki je tam dopustovala več kot desetletje, nastanila številno spremstvo cesarice Indije. Za njim so se v okoliških mestih in vaseh začele pojavljati razkošne vile – florentinske oživitve, mavrske rezidence, tudorske hišice – kot vijolice in trobentice, ki so vsako pomlad posejale tamkajšnja pobočja. Chanel je kupila rožnati bungalov, ki sta ga prva lastnika, pisatelja Alice Muriel in Charles Norris Williamson, poimenovala La Pausa (“premor/pavza”), in ga takoj porušila. Namesto njega je za edini gradbeni projekt svoje kariere najela arhitekta Roberta Streitza, da ji zasnuje trietažno vilo, veliko približno 1.400 kvadratnih metrov, z resno umazano belo fasado ter mrežastimi okni in peš potmi, ki spominjajo na njene ikonične prešite torbice. Ohranila pa je ogromno oljko, ki se je razprostirala ob vhodu – in ime.

Po nakupu nepremičnine je Chanel porušila obstoječo stavbo in od temeljev zgradila La Pauso. Izvirna risba arhitekta Streitza, ki označuje gradnjo hiše, prikazuje severno fasado (1929), Streitz Archives © Streitz Archives

Knjiga “La Pausa: The Ideal Mediterranean Villa of Gabrielle Chanel” pripoveduje zgodbo hiše in njene okolice. Njeno izdajo, nad katero je bdela Yana Peel, predsednica za umetnost, kulturo in dediščino pri Chanelu, je zaznamoval zaključek petletne obnove vile pod vodstvom dolgoletnega Chanelovega arhitekta Petra Marina. Knjigo, ki jo je izdala založba Flammarion in natisnila v Veroni, lahko beremo kot umetniški predmet: s platnenimi platnicami v odtenku kobaltno modre, kakršna se blešči sto metrov od sredozemske obale ali na stropu katedrale, ter z listi na platnicah, natančno usklajenimi s polkni La Pause. Ta odtenek, kot poletno nebo brez oblačka – hkrati naraven in električen, zaradi katerega je Marino dolgo okleval – je tako poseben, da ga Pantone sploh ne priznava. Med temi modrinami se skriva več kot 500 fotografij in zbranih drobcev: art deco plakati, ki oglašujejo uglajene užitke riviere, skice Chanel, ki so jih ustvarili prijatelji in ljubimci, pomembna umetniška dela članov njenega kroga, arhitektovi računi iz vrtnarije v Mentonu in krajinskega oblikovalca v Nici, pa tudi reprodukcija načrtov hiše. Peel mi pove, da je leto dni razmišljala o barvah, ki bi najbolje zajele tisto, kar sama imenuje “občutek juga Francije”, in je izbirala iz omejene palete belih, zelenih in prašno vijoličnih tonov, vzetih iz barv hiše ter iz naravne favne in polj sivke v tej regiji.

Gabrielle Chanel v La Pausa, 1938., Photo Roger Schall © Schall Collection

Chanel je bila vse prej kot običajna, hiša, njen izjemno osebni projekt, pa ponuja intimen vpogled v življenje umetnice, ki je spremenila način, kako se ženske oblačijo. Njena glavna inspiracija je bila cistercijanska opatija v Aubazineu, v gozdnatem območju Corrèze, kjer je kot otrok živela po materini smrti in očetovem odhodu. “Mnogo kasneje, namesto da bi govorila o teh težkih letih,” piše Hélène Fulgence, Chanelova vodja za zaščitene lokalitete, “je resnico vpletla v legendo, ki se je nenehno spreminjala.” Ko je prišel čas, da zgradi svojo hišo, je spomine na opatijo vtkala v Streitzove načrte, pri tem pa opisovala ogromno stopnišče Aubazinea, zlizano od korakov menihov. Rezultat, kot je Marino povedal Peel v pogovoru, ki uvaja knjigo, “ne bi mogel bolj spominjati na samostan, niti če bi šlo za življenje samo!”

Kljub jasnim meniškim asociacijam je bila hiša tudi delo romantične ljubezni. “Lahko bi rekli, da je hišo zgradila za vojvodo Westminstrskega,” ki je bil dolgoletni Gabrielin ljubimec, je povedala Peel. “Zanj je ustvarila čudovito sobo, obloženo z beljenimi hrastovimi paneli, zase pa posteljo s sijočo zvezdo na vrhu in kopalnico z ogledali.” Ko se je razmerje končalo, je Chanel njegovo sobo namenila svoji – kot jo je sama opisovala – “edini prijateljici” Misii Sert, Rusinji in zelo vplivni dami, ki je oblikovalki pomagala prodreti v družbo Azurne obale ter bila zaščitnica in muza umetnikov, kot so Bonnard, Toulouse-Lautrec, Vuillard in Renoir.

Spalnica Gabrielle Chanel v La Pausi, 1938, Photo Roger Schall © Schall Collection

Urednica Voguea, Bettina Wilson, je po bivanju v La Pausi opazila, da je “ena od velikih Chanelinih spretnosti bila ta, da se je obkrožila z inteligentnimi ljudmi, da bi še bolj zasijala,” piše Flavia Frigeri, kustosinja Chanel razstave v londonski National Portrait Gallery. “Ali je Chanel to počela načrtno, je težko reči, gotovo pa je, da je izbirala, da se obdaja s kreativnimi osebnostmi.” Hiša je kmalu postala središče avantgardne inteligence. Pisateljica Colette je živela v bližini, med gosti La Pause vile pa so bili Franco Zeffirelli, Gala in Salvador Dalí ter Jean Cocteau, kateremu je Chanel odstopila manjšo hišo na posestvu. La Pausa je bila prostor umetniške izmenjave in sprostitve, plezanja po drevesih, bifejskih kosil in foto-seans, pri katerih je bil v središču pozornosti pogosto Chanelin dalmatinec Gigot.

Kopalnica Gabrielle Chanel v La Pausi, c. 1930, Photo M. Bérard. Patrimoine de CHANEL, Paris. Courtesy of CHANEL. © All rights reserved

Chanel in njen krog prijateljev so potovali v La Pause z vlakom Calais-to-Mediterranean Express, elegantn vlak z vagoni v jekleno modri barvi, luksuznimi spalnimi apartmaji in steklenimi paneli Renéja Laliqua. Železniška linija je bila v svetu riviere tako legendarna, da je Cocteau njen vzdevek uporabil kot naslov svojega igrivega enodejanskega baleta iz leta 1924, “Le Train Bleu”, ki je nežno karikiral ekscentrično družbo Azurne obale. Kostume za balet je oblikovala Chanel – od golf čevljev do teniških krilc in kopalk. (Dve leti prej je Cocteau Chanel angažiral za kostume v svoji adaptaciji “Antigone” in nekemu novinarju dejal: “Ne morem si predstavljati, da bi bile Ojdipove hčere slabo oblečene.”) Balet je bil premierno izveden v Théâtre des Champs-Élysées v Parizu, pod produkcijo se je podpisal zvezdnik ruskega baleta Sergej Djagilev, koreografijo Bronislava Nijinska, scensko zaveso pa je ustvaril Picasso s prikazom dveh polnagih figur, ki plešeta pod globoko modrim nebom.

Gabrielle Chanel na stopnišču v veliki dvorani La Pause, 1938., Photo Roger Schall © Schall Collection

Leta 1935 je njen ljubimec Paul Iribe med obiskom pri Chanel v La Pausi med teniškim dvobojem doživel usoden srčni napad – prva v nizu tragedij, ki so napovedale obdobje izgub in vojne. Chanelina sestrična Gabrielle Palasse-Labrunie se spominja poletja 1938: “V glavi imam podobo Coco in njenih prijateljev, Pierra Reverdyja, Marie de Gramont, Salvadorja Dalíja in njegove žene Gale, vsi so bili zbrani okoli radia, osupli in otrpli, ko so poslušali Hitlerjev glas.” Dalí je bil pravzaprav v hiši, da bi naslikal delo, ki bo postalo njegova psihoseksualna nočna mora in ki ga je bilo nemogoče prodati, The Enigma of Hitler. Chanel se je tudi sama med vojno umaknila v sence, ta del njenega življenja pa do danes ostaja nejasen in neraziskan. Poskušala je izkoristiti arijske zakone, da bi prevzela pravice na parfum Chanel No. 5, domnevno pa je v okviru svoje vloge v operaciji Modellhut – zmedeni akciji enega od pobeglih nacističnih poveljnikov, da bi izsilil poseben mirovni sporazum med Veliko Britanijo in Nemčijo – prejela kodno ime Westminster. Vendar arhivski materiali z londonske razstave leta 2023 nakazujejo, da je sodelovala tudi z gibanjem odpora. Po vojni je La Pauso obiskovala vse redkeje – morda je bilo tam preveč duhov in opomnikov na srečnejše čase.

Gala in Salvador Dalí v veliki dvorani La Pause, 1938., Photo Fernand Detaille. Patrimoine de CHANEL, Paris. Courtesy of CHANEL © Fundació Gala–Salvador Dalí

Leta 1953, ko je hišo prodala Emeryju Revesu, pisatelju, založniku in literarnemu agentu Winstona Churchilla, je v prodajo vključila celotno opremo – od pohištva do fotografij. Pred desetimi leti je modna hiša Chanel hišo odkupila od francoskega podjetja SCI La Pausa, pet let kasneje pa so se začele restavracije. “Vse je bilo zelo natančno,” pravi Peel, “želeli smo hišo do potankosti vrniti v trenutek, ko je Gabrielle Chanel morda pravkar gostila Dalíja ali Cocteauja.” Marino, ki je prej obnovil Chanel vinograde v Château Rauzan-Ségla in Château Canon, je pregledal stotine Chanel fotografij v La Pausi, da bi vsemu povrnil prvotni videz. Edine sodobne “intervencije” so bile, po njegovem pričevanju, kot ga povzema Peel, “sodobna klimatizacija, vodovod in elektrika”. Peel in njena ekipa so obnovili knjižnico z več kot tisoč knjigami, pridobljenimi iz 7L, pariške knjigarne, ki jo je ustanovil Karl Lagerfeld, ter Hatchardsa, knjigarne na Piccadillyju, ustanovljene leta 1797, kjer je bil vojvoda Westminstrski nekoč reden gost. Med knjigami so potopisi prvih lastnikov La Pause, dela gostov, kot sta Dalí in Reverdy, pa tudi sodobna proza ter knjige o plesu, vrtovih in umetnosti.

Knjižnica v La Pausi, 1938., Photo Roger Schall © Schall Collection

Velik del Chanelinega izvirnega pohištva in dekoracije je ohranjen, vključno z uro s sončnimi žarki, medtem ko so bile tapiserije, ki so preživele leta obiskov in nenehnega zvijanja, da so lahko gostje plesali, polne “lukenj”, pravi Peel, zato jih je bilo treba znova poustvariti. Chanel je na stopnišču ohranila dve ogromni rastlini monstere, ki sta na eni izmed fotografij iz leta 1938 presegli Galo in Salvadorja Dalíja. “Kupili smo dve majhni v botaničnem vrtu, ki smo ju gojili tri leta,” je Marino povedal Peel. Kljub temu sta bili, ko je šla knjiga v tisk, še vedno dovolj majhni, da sta stali na okenski polici. “Obupani smo! Zelo počasi rasteta.” Za zdaj ju na njunem mestu nadomešča dostojanstven par kaktusov Euphorbia candelabrum, vzgojen v Španiji.

Gabrielle Chanel na vrtu La Pause, 1938., Photo Roger Schall © Schall Collection

Hiša je to poletje doživela svoj tihi povratek v življenje ob Art Baselu, s privatno večerjo in nizom performansov. Boris Charmatz, umetniški direktor Tanztheater Wuppertal Pina Bausch, je izvedel ples na teniškem igrišču; glasbenica Alice Smith je nastopila ob klavirju; med številnimi znanimi osebnostmi na dogodku pa je bila tudi Diana Picasso, vnukinja slikarja. To jesen bodo v okviru pisateljskega rezidenčnega programa v hiši začasno bivali štirje pisatelji, ki jih je izbrala kritičarka Merve Emre. “Moda ni le v oblekah,” je nekoč povedala Chanel Morandu. “Moda je v zraku, nosi jo veter, lahko jo začutiš, vdihneš; je na nebu, na avtocesti, povsod okoli nas, v idejah, družbenih običajih, v dogodkih.” Ta energija v njeni hiši še vedno živi, obnova in oživitev prostora pa sta, kot pravi Peel, poskus, da se “na zelo skromen način vrne del te energije”.