S psihologinjo Anjo Delić smo se pogovarjali o viralnem fenomenu najstarejše hčerke in o tem, kako vrstni red rojstva vpliva na odraslo življenje.
Sonja Knežević18 oktobra, 2025
Ena moji sestri izjemno neljuba zgodba je tista o dnevu njenega rojstva. Štiriletna jaz sem bila takrat z mamo v živalskem vrtu. Bil je sanjski dan: zgodnja jesen, samo midve in pustolovščina, ki se začne na toboganih pri vhodu v park, nato pa se nadaljuje s hranjenjem račk (na skrivaj), opazovanjem divjih živali in, na koncu, z velikim sladoledom. Vendar sva tistega dne prišli le do tobogana, saj se je moja mala sestra odločila, da je čas, da pride na ta svet. Ne morete si predstavljati mojega besa. To malo bitje še ni bilo niti rojeno, pa je že ukradlo vso mamino pozornost. Zakaj se je morala roditi ravno zdaj? – stokala sem, kot da sem jaz tista, ki trpi bolečine, a morda sem že takrat slutila, da se bo vse spremenilo. Moje punčke niso bile več samo moje. Še več, polovica jih bo po nekem čudežu izginila ali pa jim bodo odrezane glave. In, še huje, moji starši niso bili več samo moji. Bil je čas, da jih začnem deliti. Vendar bi rekla, da sva bili s sestro do trenutka, ko se je rodil najin brat, neločljivi, in vse moje ljubosumje je hitro izpuhtelo, saj je bil čas, da se zresnim. Obstajali sta dve majhni bitji, ki jima moram (čeprav sem bila še majhna) podariti vso ljubezen tega sveta in ju zaščititi pred vsakim zlom. Imela sem novo vlogo.
Vsaka najstarejša hči, ki jo poznam, ena izmed njih je moja najboljša prijateljica, ker se mi, najstarejši otroci, očitno radi držimo skupaj, ima kakšno zabavno zgodbo iz obdobja, ko je imela še mlečne zobe, a je že morala paziti brata ali sestro. Gre za odgovornost, ki je ta ista mlajša bratec in sestrica verjetno ne bi bila sposobna niti pri šestnajstih. A za nas je to od nekdaj bilo povsem normalno – kdo drug naj bi jih pazil, ko mame in očeta ni bilo doma? Vsi okoli nas so nas redno obremenjevali z odgovornostmi, ki v resnici niso bile primerne za otroka, a me smo bile tako zrele. “To so deklice, ki so zelo zgodaj prevzele skrb za druge, pogosto še preden so bile na to pripravljene. V literaturi se to imenuje parentifikacija – situacija, ko otrok prevzame vlogo odrasle osebe, bodisi skozi opravila doma, skrb za mlajše ali čustveno podporo staršu,” mi pove psihologinja Anja Delić, ob razlagi moje, kot tudi situacije mnogih drugih najstarejših sester.
Med tem odraščanjem pa vseeno nismo nikoli pričakovali, da bodo številni vzorci, ki so neposredna posledica našega vrstnega reda rojstva, vplivali na naša življenja, ko bomo zares odrasli. Nihče nas ni mogel (ali vedel, kako) opozoriti, da se bo naša potreba po tem, da ugodimo vsem, spremenila v tesnobo in kronični stres ter da bomo vedno prevzemali preveč odgovornosti, pogosto do izčrpanosti. “Bolj ko je družina šla skozi težave, bolj je naraščala njihova odgovornost. Kot da bi imeli občutek, da se bo vse sesulo, če ne bodo vzeli stvari v svoje roke. V odraslem življenju se ta vzorec kaže kot potreba po nadzoru, perfekcionizem, težave pri prošnji za pomoč in globoko prepričanje, da je varnost enaka nadzoru,” razlaga Anja in ne morem se zadržati, da se ne bi nasmejala, saj me je preprosto prebrala kot odprto knjigo – s tem, da pozna le majhno dejstvo o mojem vrstnem redu rojstva.
Nedavno sem med vožnjo poslušala pesem Youngest Daughter in se vprašala: zakaj nihče nikoli ne piše o najstarejših hčerah? Zakaj v vseh pravljicah princ vedno izbere najmlajšo hčer, ko pa je očitno samo najstarejša bila dovolj stara za poroko (zavedam se, da gre za vprašanje patriarhalnega sistema in ageizma, a dovolite mi, da za trenutek igram žrtev). In potem se je zgodilo nekaj neverjetnega. Taylor Swift je posnela pesem Eldest Daughter. Morda bi mi že takrat moralo biti jasno, da če tega ne bo naredila ena izmed nas, ne bo nihče. Na žalost, čeprav je tudi Taylor najstarejši otrok, je bila ta pesem zame nekoliko razočaranje (predvsem zato, ker si nikoli ne bom priznala, da nisem a bad b*tch!) čeprav je prepletena z nekaj zanimivimi verzi. A Taylor je uspelo tisto, kar zna najbolje: poskrbela je, da je sam pojem eldest daughter postal viralen. Dnevi minevajo, online svet pa še vedno ne preneha govoriti o eldest daughter sindromu. In čeprav mi sam izraz ni všeč, se mi zdi celoten trend zelo zabaven. Najstarejše hčere delijo svoje izkušnje in spoznanja s psihoterapije, moji feedi pa zdaj izgledajo kot en velik, topel objem. Končno o tem govorimo.
Rin Owen
Kot običajno je internet nekoliko zapretiraval s senzacionalizmom, ko je temu pojavu nadel ime, saj ne gre za nikakršen sindrom. Še več, ta nalezljiv izraz, zasnovan zaradi klikov in hitrih iskanj, morda celo zmanjšuje pomen problematike, ki je izjemno razširjena. “Redosled rojstva ponuja specifičen položaj znotraj sistema, ki s seboj prinaša določena pričakovanja, vloge in naloge, ki jih družina (zavedno ali nezavedno) nalaga,” mi pojasni psihologinja Anja Delić. “Pogosto se zgodi, da prvorojen otrok, ker je najstarejši, prevzame vlogo skrbi za mlajše, postane parentificiran in s tem razvije določeno narativo o sebi, se opredeli kot oseba, ki je odgovorna in vajena skrbeti za druge. Zdi se mi, da se ta del ujema s tistim, kar na internetu vidim kot eldest daughter syndrome.”
Ta fenomen je postal viralen prav zato, ker ima čustvene posledice, ki se opazijo še dolgo po tem, ko odrastemo in – vsaj na videz – zapustimo omenjene družinske dinamike; te se namreč odražajo tudi v odnosih zunaj družine. “Najpogostejše posledice so občutek manjvrednosti in težave s samosprejemanjem. Ko odraščaš v prepričanju, da so potrebe drugih pomembnejše od tvojih, se naučiš, da nisi tako pomembna. Mnoge od teh žensk imajo močan notranji kritični glas in občutek, da ni nič nikoli dovolj dobro,” razloži Anja Delić, jaz pa navdušeno prikimavam. “Druga pogosta posledica je krivda – krivda, ko počivaš, ko spustiš, ko ne skrbiš. Živčni sistem je navajen, da je varnost enaka nadzoru, zato vsakršno popuščanje povzroča nelagodje, kot da se bo nekaj slabega zgodilo, če nimaš vsega pod nadzorom.” Te besede me takoj spomnijo na trenutek pred nekaj dnevi, ko je mojemu bratu po nesreči zgorela večerja, ki jo je pekel v pečici, jaz pa sem se grizla, ker sem gledala film, namesto da bi bila pozorna in to preprečila. Čeprav se zavedam, da to ni bila moja krivda, je potreba, da mu življenje naredim čim prijetnejše, preprosto močnejša od mene.
Medtem ko razmišljam o svojih lastnostih, ki so očitna posledica mojega odraščanja in vrstnega reda rojstva, se ne morem izogniti občutku krivde (ja, vem), ker resnično nočem kriviti nikogar drugega za svojo sedanjo anksioznost in pretirane ambicije. Ne mislim, da so moji starši tisti, ki so name polagali nenormalen pritisk – bolj kot to, da se je ta pritisk preprosto sam po sebi razvil v moji glavi. In še vedno se razvija. Zdelo se mi je, da se ti vzorci niso razvili le iz preproste prošnje “pazi na sestro”, zato sem psihologinjo vprašala, v kolikšni meri na ta pojav vplivajo naša kultura, tradicija in družbene norme. “V ogromni,” odgovori ona. “Naša kultura in tradicija močno oblikujeta način, kako se vloge v družini razporejajo. Deklice se že od malih nog učijo, da morajo biti odgovorne, empatične in da morajo držati družino skupaj. V mnogih družinah še danes obstaja neizrečeno pravilo, da je ženska skrb samoumevna, medtem ko se moška pomoč še posebej ceni. Ta vzorec zato ni le posledica družinske dinamike – ima globlje korenine v družbenih in spolnih normah. Najstarejša hči v takem sistemu pogosto postane čustvena vez družine in nosilka stabilnosti.” Nosilka stabilnosti. Všeč mi je ta besedna zveza, zveni kot ime manj znanega superjunaka. In vsekakor je veliko boljše od nestabilni kaos, kot verjamem, da bi se mnoge najstarejše hčere same opisale.
Zahvaljujoč moči interneta smo zlahka ugotovile, da mnoge naše duševne težave izvirajo iz vlog, ki smo si jih same naložile že kot otroci. In zdaj, ko se tega zavedamo, se postavlja vprašanje, kako jih preseči. “V sistemski terapiji pogosto delamo genogram, družinsko drevo, skozi katerega spremljamo vzorce iz generacije v generacijo. V tem primeru to pomeni opazovati, kakšno vlogo so imele ženske v družini. Zelo opolnomočujoče je, ko klientka spozna, da je morda prva ženska v svoji liniji, ki preizprašuje ta vzorec družinske rešiteljice,” pojasnjuje Anja.
Nato podrobno opiše proces terapevtskega dela z najstarejšimi hčerami:
Anja pri tem poudarja, da gre za počasen proces, vendar prav v tej dolgotrajnosti prihaja do spremembe. “Ena klientka mi je nekoč rekla: Vse to sva že predelali, pa še vedno ne prenesem, da bi pustila razmetano hišo. In to je realnost. Krivda ne izgine čez noč. To je, kot bi možgane znova učile, da varnost ni le v nadzoru,” pojasni psihologinja, in takrat spoznam, da je pred menoj dolga pot, prepletena z majhnimi spremembami. In to so nekatere, ki jih Anja izpostavlja kot dober začetek:
Na papirju zveni preprosto, a v resnici je izjemno zapleteno. Vsakič, ko želim priskočiti fantu na pomoč in reči “ma pusti, jaz bom to”, si moram zavestno ponoviti, da moram dovoliti tudi drugim, da stvari opravijo sami. Ko pomislim “nisem si zaslužila počitka”, ker nisem izpolnila svojih neverjetno visokih pričakovanj – niti nočete vedeti, ob kateri uri pišem ta tekst – se moram prisiliti, da se ustavim in si vzamem oddih. Korak za korakom.
Vseeno moram ob vsem povedanem poudariti, da sem od nekdaj res rada najstarejša hči. Dejstvo, da me imata sestra in brat ob sebi od prvega dne, je res nekaj čudovitega, lastnosti, ki sem jih razvila, ko sem skrbela zanje, pa so med tistimi, na katere sem najbolj ponosna. A treba se je naučiti, kako “zapakirati” slabe vzorce v škatlo, ki jo pospravimo skupaj z drugimi relikvijami preteklosti, da bi lahko sprejele tiste lastnosti, ki nas delajo močne. “Ta vzorec sam po sebi ni slab, nastal je iz potrebe, da se preživi in ohrani ravnotežje,” pravi Anja. “Najstarejše hčere so pogosto izjemno empatične, zanesljive, sposobne in intuitivne. Ko se naučijo te kvalitete usmeriti tudi nase, postanejo neverjetno stabilne in tople osebe, ki znajo voditi druge, a tudi vedo, kdaj se ustaviti.” Na to psihologinja doda stavek, ki se mi zdi najpomembnejši za zapomniti: “Moč ni v tem, da to vlogo zavrnemo, temveč da jo prepoznamo in preoblikujemo tako, da nas ne izčrpava.”
