Kakšna je prihodnost črnogorske umetnosti in ali lahko postane prostor odpora proti prevladujočim narativam?

Ljubljana je to jesen prestolnica umetnosti. Odkar sem prvič slišala, da bo Marina Abramović odprla razstavo na svoj rojstni dan, 30. novembra v Galeriji Cukrarna, o kateri je govorila za oktobrsko številko revije Vogue Adria, sem vedela, da ni drugega mesta, kjer bi raje bila v tem zgodovinskem trenutku. Novica, da bosta kar dve razstavi Muzeja sodobne umetnosti Črne gore, v galerijah Šibica in Novak, postavljali pod vprašaj odnos med tradicijo, identiteto in prihodnostjo, pa je to samo še dodatno potrdila. Kot nekdo, čigar identitetni tokovi se gibljejo po črnogorskih kanjonih in gorskih verigah in ki ga globoko zanima to protislovje, dvojnost in nasprotje tradicije in inovativnosti v črnogorski umetnosti, sem želela dobiti odgovore na dileme, ki se morda zdijo kulturne, a so v bistvu eksistencialne. Kakšna je vloga sodobne umetnosti v Črni gori – ali lahko oblikuje družbeni diskurz ali ga primarno odraža? Je sodobna umetnost prostor odpora proti prevladujočim družbenim in političnim narativam? In kakšna je prihodnost v tem, metaforično in dobesedno, stoletnem odnosu med tradicijo in inovacijami? Na ta vprašanja odgovarja kar 31 umetnikov na razstavah “Na liniji bekstva – Ka mogućim svetovima (Na liniji pobega – proti možnim svetovom)” in “Crna Gora danas I – Izazovi i perspektive (Črna gora danes I – izzivi in perspektive)”.

Na liniji bekstva – Ka mogućim svetovima, Galerija Šibica

Razstava Na liniji bekstva – Ka mogućim svetovima združuje dela črnogorskih umetnikov mlajše in srednje generacije, ki ustvarjajo izven uveljavljenih kategorij tradicionalnih umetniških oblik. Zasnovana je kot multimedijska, večplastna in nelinearna mreža, ki se od svojega središča širi in prepleta v skladu s konceptom “linij pobega”, ki sta ga Delhaize in Gatter v delu Hiljadu platoa: kapitalizam i šizofrenija (Tisoče platojev: kapitalizem in shizofrenija) (1980) opredelila kot miselne impulze, ki se ustvarjalno razvijajo v stiku z mnogimi drugimi šolami mišljenja, z namenom ustvarjanja novih načinov mišljenja. Interaktivne instalacije, digitalne podobe in hibridni video formati, predstavljeni na razstavi, secirajo tradicionalne okvire, povezane s telesom, identiteto, ekologijo, mediji in celo avtorstvom samim, hkrati pa vzpostavljajo nove odnose in kode. Njihova interakcija gradi mrežo novih pomenov, ki jih interpretirata kustosinji Muzeja sodobne umetnosti Črne gore, Teodora Nikčević in Anja Marković.

Photo: Blaž Gutman / Museum and Galleries of Ljubljana (MGML)

Vsem predstavljenim delom je skupen pobeg od ustaljenega, tradicionalnega in splošno sprejetega – k nečemu novemu in mogočemu, tako v razmišljanju kot v materializaciji idej. V času, ko so meje med tehnologijo, telesom in identiteto vse bolj prepustne, cilj ni pobegniti iz resničnosti, temveč v njej najti razpoke in prostore, skozi katere si je mogoče predstavljati alternativne načine bivanja, zaznavanja in ustvarjanja. Ali je lahko sodobna umetnost prostor odpora proti prevladujočim družbenim in političnim narativom, zelo neposredno sprašujem Gordano Kuč, eno od umetnic na tej razstavi. Sodobna umetnost je dolžna biti prostor upora, prostor, ki ga ni treba graditi v izolaciji, temveč v mreži odnosov med svobodo in objektivizacijo. Spreminja in osvobaja subjekt in to počne tako, da nas osvobaja zgodovine – s tem, ko osvobaja življenje od zgodovine. V eni od svojih instalacij Nove veze (Nove povezave) iz leta 2020 je Gordana uporabila črni šal kot simbol, ki preizprašuje odnos tradicije do ženskega subjekta, pa tudi težnjo žensk po prepoznavanju vsiljenih vlog in oblikovanju kritičnega odnosa do skupnosti in družbe. Zavedanje tem, povezanih z identiteto, je material za ustvarjanje mojih umetniških del. S predstavitvijo in izpostavljanjem številnih družbeno nesprejemljivih norm, pa tudi izkustvenih situacij je mogoče prispevati h kolektivni emancipaciji, sodobna umetnost pa je lahko pot ali orodje k celoviti spremembi in emancipaciji družbe.

Po drugi strani pa delo Milice Mijajlović raziskuje estetiko migracij, spektakla in travme, na katere so močno vplivala povojna leta na Balkanu in življenje med Srbijo, Črno goro in srednjo Evropo. Kljub temu poudarja, da se ukvarja predvsem z ljubeznijo in njeno odsotnostjo, utelešeno v abstraktnih, a prepoznavnih oblikah, ki spominjajo na eksplozije, izbruhe, rože ali orožje, ki so postali del njenega vizualnega jezika. Prostor Črne gore vstopa v moje delo kot plast spomina, skozi občutek pripadnosti, pa tudi razdalje. Ne zanimajo me toliko specifični prostori, temveč duhovno vzdušje tega prostora, tišina in sence, ki jih ta zemlja nosi, pa tudi pripovedi, o katerih se ne govori dovolj. Z vpletanjem fragmentov zgodovine in identitete v vizualni jezik, s katerim se izražam, ustvarjam prostor, ki je hkrati intimen in prepoznavno kolektiven. Na nek način moje delo živi v napetosti med spominom in prihodnostjo, kjer skozi svojo umetniško prakso sprašujem, kopljem in preoblikujem oboje. Z razstavo v Ljubljani želi odgovoriti na vprašanja, ki tlijo globoko v vseh nas v tej regiji: Ali lahko travmo spremenimo v prostor preobrazbe? Kako dojemamo migracije, nostalgijo in vprašanja identitete, ko so predstavljeni skozi vzdušje in ne skozi dokument?

Photo: Blaž Gutman / Museum and Galleries of Ljubljana (MGML)

Razstava Na liniji bekstva – Ka mogućim svetovima je odprta do 2. novembra 2025.

Crna Gora danas I – Izazovi i perspektive, Galerija Novak

Šestnajst umetnikov, generacij in poetik se združuje na razstavi, ki prinaša pregled aktualnih trendov sodobne črnogorske umetniške scene, ki jo vodita kustosinji Maša Vlaović in Maja Dedić. S slikami, skulpturami, instalacijami in multimedijskimi deli dela komentirajo ključna vprašanja sodobne družbe – od ekologije, tehnoloških transformacij in virtualnih simulacij do introspektivnih in identitetnih tem, kar potrjuje, da se je treba ukvarjati z umetnostjo v današnjem času.

Nikola Balević, ki je tudi najmlajši umetnik na tem seznamu, se ukvarja s statusom Črne gore kot ekološke države, kjer so odpadki še vedno na vsakem koraku, v vsaki ulici. Tako prostor kot materiali iz odpadkov in odlagališč smeti so v njegovih kiparskih interpretacijah uporabljeni kot kritični simbol, metafore in alegorije, s katerimi se pod vprašaj postavlja kultura potrošniške družbe, tehnično napredna. Motivi potrošništva in odlaganja odpadkov s svojimi formalnimi posebnostmi so primerno orodje za preučevanje osnovnih elementov umetnosti: razmerja velikosti, kompozicijskih rešitev, ritma, tekstur, oblik, iz katerih izhaja zaznavanje in opazovanje vizualnih posebnosti vidnega polja (prostora) in oblik, ki ga sestavljajo.

V tem vzročno-posledičnem razmerju med preteklostjo in sedanjostjo, kakšna je resnična, in ne iluzorna vloga sodobne umetnosti v Črni gori danes, sprašujem Arijano Kadić, grafično oblikovalko, ki jo zanima risba, digitalna in multimedijska umetnost. Ali nas lahko ozavesti, strezni, osredotoči ali je to le prvi korak na tej poti? Trenutno mislim, da je sodobna črnogorska umetnost pretežno v fazi refleksije, razmišljanja o preteklosti in sedanjosti. Verjamem, da ima umetnost moč, da prinese družbene spremembe. Vendar se mi zdi, da ni vključena v vsakdanje življenje povprečnega državljana. V Podgorici takoj, ko se odmaknete od mestnega središča, izgine vsaka sled kulture – ni niti plakatov, letakov, ničesar, kar bi vas spomnilo, da se v mestu sploh nekaj dogaja. Počutite se, kot da živite v vzporednem svetu. Zunaj institucij umetnost nima prostora v prostoru, ki si ga delimo. Še vedno se ni vtkala v naša mesta, ulice, v naše vsakodnevne poti, v to, kar živimo vsak dan. Zato se umetnost mnogim zdi tako oddaljena in nedosegljiva, da jim vzbuja občutek neustreznosti in strahu, da bi se podali na to pustolovščino, na katero vabi. Strah pa “jé dušo” in nas zapre za preobrazbe.

Photo: Miha Mally

Maja Šofranac verjame, da je umetnost imunski sistem naše družbe. Ima sposobnost prepoznavanja odstopanj, preobremenitev in travm skupnosti ter se nanje odziva z ustvarjanjem novih pomenov in vrednot. V majhni in tranzicijski družbi, kot je naša, umetnost pogosto prevzame vlogo kritične zavesti, saj ima svobodo govoriti o tem, česar institucije ali kolektivne pripovedi še niso mogle zaznati. Njena moč je v tem, da odpira prostor introspekcije in senzibilizacije, kar je predpogoj za vsako resnično družbeno zdravljenje. Umetnost tukaj ni nujno politična, da bi bila subverzivna – dovolj je, da je zavestna, introspektivna in poziva k odgovornosti posameznika. V tem smislu lahko deluje kot duhovni imunski odziv na družbene pritiske, konformizem in nadzorne mehanizme. Toda ta odpor ni vedno glasno zanikanje; Včasih je to tiho, a vztrajno ohranjanje notranje svobode.

V delu črnogorske vizualne umetnice Ivanke Vane Prelević se tradicija in inovativnost prepletata z uporabo kontrastnih materialov, kot so beton, žica, vata, tisk, s čimer evocirajo surovost in moč črnogorske pokrajine, pa tudi njeno krhkost. S kombinacijo mehkega in trdega, svetlega in temnega ujame konflikt med naravnim in urbanim, med tradicijo in sodobnostjo. Nimam ambicije, da bi ponudila vizijo prihodnosti, ampak opozarjam na duhovno in ekološko prenovo, na ponovno preučitev. S svojimi deli opozarjam na porušeno harmonijo med človekom in naravo in si prizadevam ponovno vzpostaviti izgubljeno ravnovesje. Njena dela na temo Recikliranje s(a)vjesti (Recikliranja (za)vesti) iz leta 2010 so bila povezana z recikliranjem družbene zavesti in vesti. Predmete, ki jih je našla, je preoblikovala v specifično ekološko modno linijo, ki je pomenila zaščito narave “od znotraj”, pred nami samimi. Na razstavi so prevladovale zastave s časopisnimi napisi.

Photo: Miha Mally

Svoje konceptualno izhodišče sem našla nekje med razmišljanjem o fenomenu potrošniške družbe, malomeščanske morale, kritiko družbene in okoljske odgovornosti, ki jo je nadaljevala z razstavo U snu san (Sanje iz sanj) iz leta 2015, kjer so bili glavni motivi izzivi sodobne civilizacije: odtujenost, zaspanost in brezbrižnost sodobnega človeka. Pomanjkanje empatije je bilo posebej obravnavano na razstavi Ispod površine (Pod površino) leta 2023, in ravno nadaljevanje del Zarobljeni pejzaži (Ujete pokrajine) se nahaja v Ljubljani: gre za objekte, ki tako kot opeke ali betonski bloki “izhajajo” iz stene in poudarjajo nenadzorovano urbanizacijo.

V delu vizualne umetnice Milene Mijović, tradicija in inovacije niso v nasprotju; srečajo se v trenutku ustvarjanja. Delo z glino in pigmentom je meditativno, skoraj ritualno dejanje, pa tudi prostor za odkrivanje novih oblik in jezikov. Hkrati Njena vizija umetnosti kot odpora najbolje povzema to zgodbo: poziva k ukrepanju – namesto k zgolj zanikanju, ki ne ponuja nobene možnosti rešitve ali spremembe. Umetnost naj kaže na oblikovanje novih poti, na nevidne plasti resničnosti in odpira prostor, kjer občinstvo začne razmišljati o nečem drugačnem. Upam, da bo moje delo sprožilo vprašanja o odnosu med človekom in naravo, o našem mestu v vesolju in o spominih, ki jih nosimo kot posamezniki in kot skupnosti. To so univerzalne teme, skupne predvsem za ozemlja nekdanje Jugoslavije, pa tudi širše, za vso Evropo. Verjamem, da umetnost lahko prebudi občutek prepoznavnosti, da lahko občinstvo v Ljubljani, ki gleda moja dela, najde svoja vprašanja in dileme, morda celo odgovore. Osebno me zanima, kako te teme prečkajo meje in postanejo skupna izkušnja ne glede na geografske in kulturne razlike.

Photo: Duško Miljanić