Arhitekturo te hiše odlično odraža, kako bi morali danes živeti

Zadnjih nekaj mesecev me nepopisno vleče na Japonsko. Privlači me počasna zen plat Japonske, skrita na otokih, v tihih otoških muzejih, arhitektura Tadao Anda, sencah, listju, tišini, ki se razkriva v tradicijah te države. Ne vem, ali je to zaradi mojih let ali ker mi je ustreza japonska spokojnost, ampak ne nameravam nehati. Morda sem tudi zato že napisala toliko besedil v čast slow living kulturi, saj vemo, da se moramo nenehno opominjati, da upočasnimo. Kot nadaljevanje tega me je našel še en arhitekturni projekt, Casa Tao.

Povezano: Strokovnjaki so nam dali nasvete, kako urediti hišo v ‘slow living’ stilu, kot na otoku

Za začetek: ne gremo na Japonsko, temveč v Mehiko, zaradi česar je luxury barefoot minimalizem te hiše še toliko bolj dragocen. Uvodni stavek iz besedila arhitektov me je takoj prevzel: Some houses are not designed – they are remembered. Prav ta uvod me je pritegnil k odkrivanju posebne zgodbe te družinske hiše. “Casa Tao ni nastala iz tehnične risbe, temveč iz tihega spomina tistih, ki jo naseljujejo,” pravijo arhitekti iz mehiškega biroja HW STUDIO, ki so jo letos dokončali. “To je hiša, ki se ne želi odzvati na podobo, temveč na življenje. Ali bolje rečeno: način življenja.”

Photo: Tirso

Gustavo je dal zgraditi hišo za svojo družino v mestu, kjer je odraščal – Puerto Vallarta, kraju na pacifiški obali Mehike, kjer sonce in vlaga določata ritem dneva, senca pa ni naključje, temveč dragoceno bogastvo – pravo zavetje. “Hiša je bila od začetka namenjena izražanju te potrebe po zavetju, samoti in svežini. Koncept sence tukaj ni razumljen le kot fizični pojav, temveč tudi kot čustveno stanje: obljuba miru, diha, tihe zaščite pred hrupnim svetom,” pišejo arhitekti. Bi lahko bilo bolj poetično? Mislim, da ne. Ta hiša je rezultat globljih estetskih in kulturnih premislekov. Kaj je mogoče videti iz lastnikove knjižnice, ki je polna posebnih izdaj avtorjev, kot so Alberto Campo Baeza, Fan Ho, Tarkovski… “Knjižnica razkriva naklonjenost formalni jasnosti, osnovni geometriji in tihim dvoriščem, ki se pogovarjajo s praznino in svetlobo. Pogovor z njim pomeni potopiti se v pogled, odprt svetu – globoko občutljiv, a hkrati natančen,” pravijo arhitekti o lastniku, ki ima obsežno znanje filozofije, arhitekture, glasbe, fotografije, “človek dobi vtis, da je malo stvari, ki bi mu bile neznanka,” dodajajo in poudarjajo razloge, zakaj se hiša zdi globoko premišljena in filmska.

Povezano: 11 krajev za vikend forest bathing, ki vas bodo spočili in obnovili

Od kod v Mehiki takšna fascinacija nad tišino, preprostimi linijami in sencami, se sprašujete? Gustav in njegova žena Cynthia sta se skupaj z dvema hčerkama Milo in Anto odpravila na svoje prvo potovanje v tujino, na Japonsko. To potovanje je pustilo neizbrisen pečat v njihovi domišljiji: estetika praznine, kompozicijska čistost, mir, ki ga vsebuje vsaka arhitekturna gesta. Z nasmehom so rekli: “Radi bi se počutili, kot da živimo v japonskem muzeju.” Vendar niso mislili na slovesnost muzeja kot institucije, temveč na tisto vrsto prostora, kjer se čas upočasni, kjer se svetloba nežno filtrira, kjer tišina postane oprijemljiva. In resnično, ta hiša muzej je mesto, kjer ne veš, ali bi samo sedel in gledal, ali pa bi lahko kaj tudi skuhal. Kakorkoli že in karkoli že počnete, počnite počasi, umirjeno, prizemljeno. Zato Casa Tao odlično ohranja način, kako želimo živeti danes.

Photo: Cesar Bello

Povezano: Fotografinja Ivana Vareško nam predstavlja počasnejšo, zen plat Japonske

Arhitekti so se izognili steklenim površinam, ki bi okrepile toploto. “Namesto tega smo predlagali poševno, nagnjeno razmerje, ki omogoča, da se prisotnost kvadrata občuti, ne da bi bil popolnoma izpostavljen močnemu soncu.” Spalnice so razporejene okoli dvorišča, v iskanju tišine in zraka. “Tukaj se intimnost izraža skozi zaprtost – ne kot ujetost, temveč kot notranji svet. Ukrivljena stena nežno sprejme obiskovalca in označuje dobrodošlico, drevo pa vas pozdravi kot cvetlični aranžma.”

Photo: Gustavo

Hiša ni obrnjena proti soseski; obrnjena je navznoter, kot nekdo, ki išče zavetje. Obenem pa se ne zapira: odpira se proti nebu, senci, trgu. “Vse je urejeno tako, da življenje teče počasneje, bolj polno – bolj odprto za nevidno,” pojasnjujejo arhitekti. Materialnost je neizogibno taktilna in čutna. Belina zaslepi pod obalnim soncem, medtem ko beton – težak, iskren – z nežnostjo vpija svetlobo. “To je beton, ki se z uporabo in časom segreje. V tem materialu se svetloba ne odbija; umiri se.”

Casa Tao je v končni fazi arhitektura, rojena iz želje po preživetju sveta z večjo skrbnostjo. “To je hiša, ki se diskretno umika in ponuja svoje prostore kot vzdušje za kontemplacijo in spominjanje. V njej bivanje postane oblika študija, oddiha in hvaležnosti. Vsak kotiček vabi, da ostanemo, ne da gremo mimo, in vsaka senca je obljuba dobrega počutja,” zaključujejo arhitekti.