Je prišel konec modnih revij, kot jih poznamo?

„Modne revije so nova oblika umetnosti, bolj vznemirljiva od gledališča“, je dejal vizionar Andy Warhol že davnega leta 1977, kot pogost gost revij Yves Saint Laurenta in nekdo, ki je bil priča evoluciji tega formata, od salonskih predstavitev kolekcij do maestralnih performansov. Prvič, ko sem to sama pomislila, je bilo ob naključnem srečanju z revijo Voss Alexandera McQueena za pomlad/poletje 2001. Obložena steklena soba z neurejeno kletko na sredini, okoli katere so manekenke hodile na način, ki je deloval nekoliko mučno in obsesivno (še posebej v tem obdobju), me je navdušila, da sem hipnotizirano zakorakala v labirint njegovih arhivskih revij, ki so me nato pripeljale tudi do Gallianovega Diorja in Lagerfeldovega Chanela. Enak učinek, mnogo let kasneje, je imela Fendi haute couture revija za pomlad/poletje 2021 (kjer so modeli, glej čudo, prav tako prehajali skozi steklene vitrine), niz Jacquemusovih revij v veličastnih pokrajinah, in nato, nepričakovano, tudi tista nedavna Valentinova znotraj distopijskega, skoraj lynchovskega javnega stranišča. Alessandro Michele je že prej za Gucci organiziral konceptualne revije, kot je bila tista v prvem muzeju na svetu v Rimu, na kateri je opozoril na neenake pravice žensk. Po drugi strani je Demna ob svojem nepozabnem mandatu v Balenciagi enkrat spustil modele po poplavljeni pisti, da bi sprožil diskusijo o podnebnih spremembah.

Lahko bi naštevala v nedogled, toda celotni bistvo je, da so modne revije od nekdaj bile ključni dejavnik za ustvarjanje nečesa vzvišenega, teatralnega, umetniškega, a tudi političnega, kot podaljšek sporočila samih kolekcij. Ta sezona je šla še korak dlje, zapustila okvire, kakršne smo do zdaj poznali. Modne piste so bile zamenjane s kinom, dražbami in neskončnimi igrami, in na nek način je ta preobrat več kot pričakovan – še posebej po ekspanziji digitalnih predstavitev v dobi pandemije 2020, nato pa tudi finančne in kreativne krize, ki je sledila na modnem trgu.

Verjetno najbolj težko pričakovani debi te sezone v Milanu je bil tisti Demnin za Gucci. Tridesetminutni film The Tiger, s katerim je namesto revije v kinu predstavil kolekcijo za pomlad/poletje 2026, sta režirala Spike Jonze (Her, Being John Malkovich) in Halina Reijn (Babygirl in Bodies, Bodies, Bodies), v glavnih vlogah pa so Demi Moore (kot Barbara Gucci, šefica Gucci International in lastnica države Kalifornije), Edward Norton, Keke Palmer, Alex Consani in Kendall Jenner, združujoč italijanski maksimalizem z glamuroznim šarmom starega Hollywooda. Demna se je osvobodil konvencionalne ideje o kolekciji in pametno pristopil k ustvarjanju La Famiglia lookbooka – kar mu je omogočilo raziskovanje različnih kodeksov in obdobij hkrati. Njegovih 40 Gucci arhetipov je bilo navdihnjenih z različnimi italijanskimi personami: La Diva, La Drama Queen, Principino, Bastardo in mnogi drugi. Skliceval je na Tom Fordov Gucci preko likov Pesantone, Bastardo in Ragazzo; oživel 60-ta skozi La V.I.C., maksimalno uporabil Gucci monogram v printih kolekcije, ter izkazal majhno čast Alessandru Micheleu preko pussybow in cvetličnih printov.

Če smo morda mislili, da bo Glenn Martens za Diesel te sezone tišji zaradi svoje nove pozicije kreativnega direktorja Maison Margiela, je tu, da nas prepriča drugače. Njegov najnovejši podvig za pomlad/poletje 2026 je bil tudi najbolj ambiciozen doslej: blagovna znamka ni le povabila svoje goste, ampak tudi publiko v Milanu na t. i. “lov za jajci”. Namreč, jajca iz pleksi stekla v človeški velikosti so bila postavljena na različnih točkah po mestu, v vsakem pa je bila manekenka oblečena v enega izmed njegovih novih lookov. „Pomembno je, da naredimo nekaj drugačnega. To je Diesel za ljudi, kolekcija, ki jo javnost odkriva istočasno kot vsi ostali,“ je dejal. „Vsi imajo možnost biti v prvi vrsti,“ zaradi česar je predstavitev pričakovano postala viralna.

Pet tisoč fanov se je prijavilo, da sodeluje v tem najbolj stiliziranem lovu na zaklad. Nič čudnega, saj je prvih pet, ki so našli vsa jajca, lahko izbralo kateri koli kos iz kolekcije in ga dobil izdelanega po meri. Čeprav je sama ideja igre pritegnila največ pozornosti, je bila obleka prav tako briljantna. Kot vedno, je Martens spremenil običajno v izjemno, igrajoč se s teksturo in obliko. Ponosno je izpostavil saten-denim, ki je bil tako „distressed“ kot v živih barvah na oblekah s sprednjim delom in jaknah. Animal printi živali, ki v resnici nikoli niso obstajale, in ki jih je Martens natisnil na mini oblekah in krilih, so bili prav tako rezultat velikega truda. On sam pa je, z očali za sonce, začel tavati po ulicah skupaj z udeleženci lova, dvigajoč celotno izkušnjo na višjo raven.

SUNNEI se nikoli ni zadovoljil s klasično modno pisto. Od ustanovitve leta 2015, ko sta Loris Messina in Simone Rizzo ustvarila ta milanski brand, je govoril jezik mladosti, tehnologije in ironije, zavračajoč vklop v pričakovane narative industrije. Za pomlad/poletje 2026 je duo izvedel svoj najpogumnejši korak doslej – dražbo v sodelovanju s Christie’s, kjer so brand, njegova identiteta, in na koncu tudi sami ustanovitelji postali artikli za prodajo. Gostje so vstopili v pravo gledališko dražbo: vsak je prejel srebrno zgrabi kartico, ki je razkrivala, koliko „modnih dolarjev“ lahko porabi v tem imaginarnem tekmovanju. Goste so licitirali od logotipov do samih kreativnih direktorjev, na koncu pa je bil „prodan“ tudi sam brand. Člani SUNNEI skupnosti so delovali kot posredniki, oblečeni v SS26 kose, igrive, arhitekturne, a hkrati prežete s prepoznavnim SUNNEI občutkom nepokorščine pravil. Obleka tukaj ni bila v ospredju, temveč je služila kot osnova performansa.

A performans je dobil ostrnejši ton nekaj ur kasneje, ko sta Messina in Rizzo razglasila, da se resnično umikata iz SUNNEI-a. Tisto, kar je izgledalo kot satira, je nenadoma postalo prerokba. Dražba je bila metafora za komercializacijo mode in sporočilo slovesa. Z eno samo potezo sta ustanovitelja (raz)odkrila krhkost avtorjev in oblikovalcev v industriji, kjer blagovne znamke pogosto preživijo svoje ustvarjalce. Provokativno, teatralno in nepozabno, tako za prisotne kot za publiko od zunaj.

Za konec ostaja vprašanje – če se najzanimivejši trenutki na tednih mode ne dogajajo več na pisti, kaj potem ostane od tradicionalnega formata modne revije? S strokovnjaki za modo, ki so prezasičeni, in publiko, ki želi biti del interaktivnih in multidimenzionalnih zgodb, je jasno, da morajo modni brandi preseči meje običajnega. Performans, tehnologija in izkušnja so postali nova valuta pozornosti, a pod vsem tem ne smemo izgubiti bistva izpred oči – samega čustva, občutka, ki ostane, spodbuja pogovore in na koncu prodaja. Prav tisti, ki uspejo doseči uravnoteženo povezavo vseh teh elementov, bodo imeli zadnjo besedo v (r)evoluciji tega, kar danes imenujemo moda – in že vemo, kdo je na tej poti.