S Hano Piščević smo se pogovarjali o novi knjigi "Igračka-plačka", prvem prijateljstvu in varljivih spominih

Ne spomnim se življenja pred M. Imeli sva tri mesece, ko sta se najini mami spoznali na sprehajališču, obe sami z vozičkoma. Njena hiša je bila moj drugi dom, skupaj sva hodili na balet, v vrtec, nato tudi v isti razred v šoli, nihče se ni znal igrati kot M, niti plesati ali filozofirati o življenju kot M. Ena za drugo sva bili referenčna vrednost: T. je vedno b.p., M. je nagajiva; T. bi se morala še malo zrediti, M. bi morala malo shujšati; imeli sva isti model čevljev, rojstnodnevnih oblek, celo novoletna darila. In v tistem otroštvu, obdanem z domišljijo, sva doživeli marsikaj, česar tista mala ramena niso mogla nositi. Ko se pogovarjam s Hano Piščević, avtorico novega romana Igračka-plačka pri založbi Booka, katere osnova je zgodba o dekletih, katerih življenji se prepletata, in katerih odraščanje ne bi bilo popolno brez te druge, v čigar očeh se zrcali ogledalo, mi Hana pove, da gre za neko vrsto neimenovane prve ljubezni. Ljubezni, v kateri prvič doživimo ljubosumje, srečo, izdajo, strahove in skrivnosti. Obstaja močna potreba, da pripadamo nečemu. Prijatelji so prvo ogledalo, v katerem se zrcalimo, in pogosto prav to oblikuje način, kako bomo kasneje ljubili druge.

Zgodba se začne, ko Savina, po tem ko se že leta nista videli, prejme pismo od Lu(če). V njeni glavi se začne odvijati film, in prizor za prizorom, kader za kadrom, začne rekonstruirati njun nenavadno globok, občasno surov in izjemno nežen odnos. Njun odnos se začne v otroštvu, otroci pa so hkrati najnežnejši in najsurovejši. To je obdobje, ko preizkušamo meje, merimo moči, se učimo preživeti, padati in znova vstajati. Vsa čustva so intenzivna, minljivi čas pa merimo v podplutbah in odrgnjenih kolenih. Igramo se, se zaigramo in takrat postane vse mogoče. Ko deklici, Lu in Savina, postaneta dekleti, kasneje mladi ženski, kot da ne znata prekiniti igre, ki je s časom postala njun jezik. Odraščata v istem prostoru, a v popolnoma različnih svetovih, kar samo po sebi ustvarja razlike. Njuna bližina se nenehno gradi v nekem vmesnem prostoru med sočutjem in dominacijo, kot dve živali, ki se grizeta, medtem ko si hkrati ližeta rane, mi pove Hana.

Photo: Vedrana Vukojević

V knjigi se njuni interpretaciji otroštva razlikujeta, kot da isto dogajanje doživljamo iz dveh diametralno nasprotujočih perspektiv. To smo vsi doživeli z najbližjimi prijatelji, ne glede na to, ali gledamo na rojstni kraj, šolo, starše… pogosto sem poskušala ‘popraviti’ ali ‘izboljšati’ nekogaršnje spomine, ali pa sploh nisem mogla doumeti, od kod takšna izkušnja prihaja. Nekdo bi to imenoval varljivost spomina. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem nekomu pripovedovala o svojem otroštvu, nakar mi je sestra rekla: ‘Hana, ti se vsega spominjaš pocukrano.’ In to je verjetno res. Fascinira me ta varljivost spomina, ki je tako odvisna od tega, komu pripada. Gledam nanj kot na kaseto, na katero vsak presname nek svoj film. Mislim, da je pomembno, kdo smo, kje smo bili in v kakšnih okoliščinah so se določene stvari dogajale. Na koncu tisto, kar si zapomnimo, danes pove več o nas kot tisto, kar se je res zgodilo. Rašomon je popolna slika tega.

Pogosto nas definirajo tudi tuji spomini. Travme in neuspehi. Še posebej tistih, ki so bili del našega bitja v tistem dolgem razvojnem obdobju, in ki jih nosimo s seboj, tudi ko zapustimo skupno zavetje. Dobro se spomnim tistega ramena za jok, ki je prišlo desetletje po tem, ko sva prekinili stik, ko sem doživela nenadno izgubo. In potem še nekaj let kasneje, v obratni isti situaciji. Ni bila potrebna nobena sprava, vrnitev na staro pot ali da poskušava iti po novi, vse je bilo odveč, razen tistega enkratnega trenutka v času in skupne tišine, ki nama je, kot nekoč, pomagala, da sva bolj trezno dihali. Da, včasih smo tako povezani, da nisi več prepričan, kaj je tvoje in kaj tuje, kje se končaš ti in kje začne nekdo drug. Kot združene posode, se prelivamo eden v drugega. Mene še danes bolijo nekatere krivice, ki se niso zgodile meni, a sem si jih zapomnila, kot da so se. Ko si blizu nekomu, njegove rane postanejo tudi tvoje. Obstaja tista nevidna cirkulacija čustev med dvema, ki sta odraščala skupaj, kot da skozi njiju teče ista kri. In potem meje postanejo zamegljene, membrane, ki ju ločujejo, pa prepustne. To ni empatija, niti projekcija, temveč ne vem, simbioza?

Photo: Vedrana Vukojević

Tudi sam sinopsis romana postavlja isto vprašanje: Kje so meje prijateljstva? Tiste drseče, nevidne, prepustne membrane, ki bi naj teoretično varovale pred drugimi in druge pred našimi muhami in norostjo. In ali so in če so, koliko, najbližje osebe del nas, tudi ko stik izgine in obstajajo samo v nezanesljivih spominih ter subjektivnih pohvalah in očitkih. Ali je ta nerazdružljiva povezanost vir moči ali slabosti – jo vprašam. Obeh, tako enega kot drugega. Moči, ker veš, da nisi sam. Slabosti, ker veš, da nisi povsem svoj. Meja med ljubeznijo in odvisnostjo je tanka, in tam nekje je njun odnos, v trenutku ti da krila, v naslednjem te stisne kot kamen. Mislim, da ljubezen nujno ne preneha, a destruktivnost se začne, ko začnemo skrivati dele sebe ali si izmišljati nekatere druge. Ko želimo biti nekdo, kar nismo, ali se sramujemo nečesa, kar smo. Ko odraščamo, se majhne reže spremenijo v razpoke. Razpoke v luknje. In to je morda najtežje pri odraščanju: prepoznati, za koga se je treba boriti, in koga je treba pustiti.

Roman je zelo otipljiva introspekcija, tako Hanina kot Savinina in Lučina. Začela ga je pisati, ko je tudi sama doživela konec dolgotrajnega prijateljstva: da bi lažje predelala konec in ga razumela. Bolj ko je pisala, dlje je odhajala od sebe, in ko je zgodba rasla, se je tudi sama počasi izgubljala v njej. Obstajajo prijateljstva, ki zares obstanejo, vendar obstajajo tudi tista, ki se nadaljujejo iz navade, iz strahu pred osamljenostjo ali zaradi občutka dolga do skupne preteklosti. Kot da se bojimo, da bi, če jih prekinemo, vsa pretekla leta postala zaman. In potem silimo sami sebe, da se zamrznemo v času, da se sploh ne spremenimo. In šele mnogo kasneje ugotovimo, da ob nekaterih ljudeh ne moremo rasti in da vsak odnos ni namenjen, da traja večno. Nekatere vezi so bile potrebne, da postanemo to, kar smo. In to je to, mi pove , ko jo vprašam o prijateljstvih, ki jih ohranjamo v odraslosti – in v njih že dolgo nismo več tisto, kar smo nekoč bili.

Photo: Vedrana Vukojević

V tem kontekstu se ozrem na še en pomemben motiv v knjigi – nenadno odraščanje, tisto družbeno pogojeno in vsiljeno, v trenutku, ko se nismo počutile pripravljene – morda smo se še vedno želele igrati z lutkami, biti v objemu staršev, imeti svoj brezskrben čas. V zgodbi obstaja metafora, ko glavna junakinja čez noč odraste tako, da ima občutek, da ‘udari’ z glavo ob strop. Odgovorila bom z odlomkom iz knjige, oziroma pustila, da odgovori Savina: ‘Medtem ko je poskušala ujeti svoj rep, sem jaz poskušala ujeti njen. Bila sem nizka in nerazvita, brez kakršnih koli oblik in, gledano od zadaj, sem lahko zlahka izgledala kot deček. Včasih sem mislila, da zato tudi sem tako divja, da je deško telo, ki mi je pripadlo, krivo za vse. Čeprav sem bila vedno v gibanju, sem hodila z majhnimi koraki, kot da nikamor ne hitim, in se mi je vedno zdelo, da zaostajam za Lu. Samo ko sem tekla, sem bila najhitrejša, a to je zato, ker sem mislila, da moram bežati. Ko se je osnovna šola bližala koncu, ko so se začele priprave na sprejemne izpite, sem morala čez noč odrasti in nasilno raztegniti svoje telo, da je lahko nenadoma sprejelo vse, kar pritiče adolescenci. Zato sem hitro odrasla in v nekaj mesecih prehitela svoje vrstnike, vse razen Lu, ki je že takrat bila predaleč. Kosti me niso bolele, me pa je bolela glava. Medtem ko sem delala sprejemne, sem zmedeno gledala v svoj otroški rokopis, v ukrivljene črke, ki so polnile strani papirja, in mislila, da bom omedlela.’

Photo: Vedrana Vukojević

Ko ne piše, se Hana Piščević igra – nikoli ni nehala. Kot idejna ustvarjalka blagovne znamke Pako Nao, in načina, kako danes pristopa k starševstvu, je igra zanjo način razumevanja sveta, in rekla bi, da tudi način, kako ohranja tistega otroka v sebi, ki jo ohranja živo. Starši so mi vedno dovolili, da vse počnem skozi igro. S tem mislim tudi na šport, lovljenje, skrivalnice, ples, kampiranje, potovanja… Ni točne definicije. Moj partner in jaz to poskušava prenesti skozi najin Pako Nao – da tudi odrasli in otroci najdejo čas za igro. Igra ne bi smela biti luksuz, temveč rešilni pas. Način, da ostanemo živi, da svet ne postane preveč trd. Ko gre za starševstvo, je enako. Vodimo naju to, da bo za vse v življenju čas, zdaj pa je najpomembneje, da se igra čim dlje, da ji bo to glavna orodje preživetja pred vsemi obveznostmi, šolo in vsem ostalim. Na nek način je tudi skozi izkušnjo materinstva pokukala globlje v lastno introspekcijo – iz strahu, da ne bi ponovila lastnih ali tujih napak. Pravzaprav rada gledam nazaj, da vidim, kdo sem bila, kaj se je spremenilo. To seveda prinese veliko krivde, samokritike in preizpraševanja, a če se v tem zadržiš dovolj dolgo, a ne predolgo, če se ne bojiš tega, kar vidiš, potem prinese tudi sprejemanje – samega sebe in tistih okoli mene. Meni je to pomagalo, da sem vzljubila vse svoje verzije – tisto boječo, zmedeno, ranljivo, preglasno, in to sedanjo, ki še vedno poskuša združiti vse ostale.

Photo: Vedrana Vukojević

Za konec jo vprašam, ali se lahko preteklost kdaj zares rekonstruira ali vsaka zgodba o spominu nujno postane fikcija. Hana nima konkretnega odgovora, a to je morda ravno bistvo. Mislim, da spomini pripadajo tistemu, ki se jih spominja, in so zato na nek način sami po sebi fiktivni. Ampak morda ni pomembno, kaj je bilo ‘resnično’, pomembnejše je, kaj nam ta spomin danes pomeni.