In Conversation with:
Raiven in Bojan Cvetićanin

O avtentičnosti, ki vedno zmaguje, tremi in novi slovenski glasbeni sceni se je Sara Briški Cirman, Raiven, pogovarjala z lanskoletnim predstavnikom Slovenije na Evroviziji, Bojanom Cvetićaninom iz benda Joker Out

Bojan: Dolgo se že nisva pogovarjala, praktično od zadnjega intervjuja, ki sva ga naredila preko internetne kamere, iz Londona sem te zadnjič klical, če se spomniš.

Raiven: Ja, se spomnim. To bo zdaj zelo special, ker si sploh ne znam predstavljati, kako bo pogovor potekal, ker boš v glavnem spraševal ti mene, mislim pa, da je ponavadi obratno, tako da … 

Bojan: Glej, imam ogromno pripravljenih vprašanj zate in se zelo veselim najinega pogovora. Po mojem bo najbolje, da začneva z dejstvom, da je tvoje življenje najverjetneje obarvano predvsem z evrovizijskimi barvami trenutno. Daj mi povej, prosim, kako je tvoje udejstvovanje na Evroviziji prevetrilo tvoje interno duševno stanje? Kaj se dogaja v tvoji glavi?

Raiven: Ja, ta Evrovizija je pač absolutno veliko bolj psihično naporna, kakor bi si človek mislil. Predvsem se mi zdi, da ni naporna samo za artista, ampak tudi za ljudi okrog človeka, ki gre na Evrovizijo. Ful je enih čustev, ampak tako, od veliko excitementa pa vse do strahu in groze. Vse je prisotno, je pa to najbolj zanimivo obdobje v mojem življenju do zdaj.

Bojan: Ti si samostojni glasbeni izvajalec, nisi podpisana pod nobeno založbo, a ne? A vidiš že v tem trenutku, torej že pred samo Evrovizijo, pomanjkljivosti oziroma prednosti tega, da si samostojni izvajalec?

Raiven: Ja, sigurno so prednosti v smislu, da imam več kreativne svobode, je pa Evrovizija tako velik projekt, da bi bilo sigurno kdaj lepo imeti večjo ekipo ljudi za sabo, ki ti pomagajo, imam pa še vedno veliko ljudi, na katere se lahko zanesem in s katerimi dobro delam. Skozi proces Evrovizije sem dobila tudi bolj izostren radar za to, s kom mi je kul delati in s kom mi ni.

Bojan: Pa te je kaj strah? A se počutiš enakovredno kompetentno ostalim izvajalcem? Nekateri imajo verjetno zaledje iz glasbene industrije, nekateri absolutno prihajajo iz teh tako imenovanih powerhouse držav Eurosonga. Kako se počutiš?

Raiven: Možnosti imam v smislu neke štartne pozicije, hkrati pa zato čutim malo manjši pritisk, ker se mi zdi, da če si iz neke večje države, imaš večja pričakovanja glede rezultata.

Bojan: Okej. Kaj je tvoj realističen cilj? Kaj bi si ti želela čez eno leto? Se pravi, čez eno leto bo Evrovizija že deset mesecev za tabo. Kaj bi bil zate idealen rezultat čez eno leto?

Raiven: Sigurno bi bila najbolj zadovoljna, če bi mi uspelo imeti koncerte tudi v tujini. Mislim, da je tudi moja glasba primerna za tuji trg. Ja, to bi me sigurno zanimalo. Mislim, da ste vi več kot očitno pokazali, da se to da. Je pa tukaj veliko enih faktorjev. Priti v tujino bi mi bilo itak idealno, vsaj na Balkan. To se mi zdi nekako realistično.

Bojan: Evrovizijski oder bo absolutno največji oder, na katerem si do zdaj stala. A bo Saro strah?

Raiven: Ja, seveda me bo strah. Predvsem pa čutim zelo veliko odgovornost do same sebe, da ne razočaram same sebe, da sem zadosti sproščena pa sigurna v tistem trenutku, pa zadosti pripravljena, da bom res lahko uživala. Sicer mi vsi govorijo, da moram v prvi vrsti tja uživat, ampak iskreno ne grem s tem mindsetom tja. Sigurno bom vesela, če bom še uživala, ampak mislim, da grem v prvi vrsti tja delat. Potem ko bodo vse stvari in vse priprave šle vsaj približno tako, kot sem si zamislila, pa bom lahko še uživala.

Bojan: Nekaj časa je že, odkar je pesem zunaj. Povej mi, kako se tvoja ušesa danes odzivajo na pesem?

Raiven: Zelo sem ponosna na ta komad. Zdi se mi, da še nisem izdala komada, za katerim bi lahko tako zelo stala. Absolutno mi je tudi jasno, kako bi se lahko bolj taktično tega lotila in naredila drugačen komad, ki bi bil na prvo žogo mogoče primernejši za tak oder. Je pa to komad, ki se ga še zdaj nisem naveličala, ko sem ga odpela že milijonkrat in ki ga vadim že res zelo dolgo časa. Vem, da je na tej točki v mojem glasbenem razvoju ta komad prestal največ, kar sem jaz sposobna dati od sebe in da sem vso znanje in vse izkušnje, ki sem jih do zdaj nabrala, dala v ta komad, tako da sem zelo ponosna na njega.

Bojan: Lepo. Tudi jaz ga rad slišim in vedno, ko ga, mi ostane v glavi, tako da je dober brainworm, tudi če mogoče ni na prvo žogo.

Raiven: Moram pa povedati, da se velikokrat spomnim na to, ko si ti prišel k meni in ko sva še malo delala na komadu, ker komad v prvi vrsti ni imel tega najbolj pomembnega hooka “Jaz sem, ti si, Veronika” in se tudi velikokrat spomnim na to, kako bi bilo, če komad tega dela ne bi imel. Zdi se mi, da je to res dvignilo komad na en čisto drug nivo in da mu je dalo nek del, ki si ga jaz mogoče ne bi upala dati, ker bi se mi zdelo, da je preveč hooky zame. Ne vem, kaj sem si sploh mislila prej, ko tega dela ni bilo, tako da hvala ti.

Bojan: Z veseljem. Se strinjam, da je dober del na pravem mestu. Ima definitivno svojo vlogo. Saj veš, da verjamem, da nas vesolje ponavadi odpelje tja, kamor nas more, če že delamo v tej smeri, da verjamemo v  lasten uspeh in v dobre energije. To se je pač moralo zgoditi in se tudi je. Nastopila si na hrvaški Dori in prvič odpela Veroniko v slečeni verziji, preobleki, akustično, in kolikor sem uspel razbrati iz komentarjev, je bilo zelo dobro sprejeto. A je na Evroviziji za pričakovati mogoče še kakšen tvoj operni vložek? Ali je to skrivnost?

Raiven: Ne vem točno, kaj ljudje dojemajo kot opero. Če so ti visoki toni, ki jih odkričim na koncu Veronike kot operni, potem ja. Nevarna pot se mi zdi ta operni pop žanr, ker se mi zdi, da lahko hitro dobi osladen prizvok, tako da sem zelo previdna, ko pride do tega, da opero vključujem v pop. Se bo pa sigurno zelo slišalo tudi na odru Evrovizije, da moje tehnične osnove petja bazirajo na klasični izobrazbi.

Bojan: Zanimivo, zanimivo in lepo. Nastop bo, predvidevam, tudi močno plesno oz. koreografsko obarvan. Verjamem, da glede na to, da smo se mi Eurosonga lotili precej na principu “Dajmo poskusiti narediti neko koncertno izkušnjo,” kar je tudi pomenilo, da je bila koreografija resnično minimalna in se s tem nismo preveč ubadali. A te koreografski del mogoče celo bolj skrbi oziroma zajeda kakor sama izvedba?

Raiven: Ne zares, zato ker se mi zdi, da smo šli pri koreografiji, če temu sploh lahko tako rečem, ker v bistvu to res ni, proti temu, da izhaja iz mene in iz nekega mojega naravnega giba. Počutila sem se osvobojeno, ko sem sprejela, da pač nisem plesalka in da ne rabim izgledati lepo ali seksi ali pa kot neka konvencionalna lepotica na odru in sem sprejela ta nek awkward trenutek, ki ga imam, in se zelo dobro počutim v vseh teh gibih, ki smo jih postavili, tako da zdaj več ne. Imam pa eno vprašanje zate. Kakšen nasvet imaš zame kot za glasbenico, ki ni tako zelo konvencionalno ali komercialno usmerjena, ampak bo vseeno stala na evrovizijskem odru, ki ima mogoče celo neko zahtevo od ženske pevke, da je pevka tipa Beyonce?

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Vogue Adria (@vogue.adria)

Bojan: Moje iskreno mnenje je, da je Eurosong festival, kjer so absolutno do zdaj najbolj uspevali nekonvencionalni nastopi, torej tisti, ki so uspeli prebiti mejo tega, kar nam je vsakdanje. Zdi se mi, da v kolikor bo v tistih treh minutah slehernemu jasno, da je to, kar na odru predstavljaš, iskreno, se pravi, da je ta misterioznost ali pa kompleksnost del tebe in da je to razvidno tako z nastopa kot iz tvoje aure, je to, kar se mene tiče, edini recept za uspeh. Se pravi, če izgleda real, je real. Mislim, da zelo dobro veš, kaj predstavljaš in kaj delaš, tako da moraš to samo do konca in neoporečno izpeljati.

Raiven: Hm, pa bi, če bi zdaj šel na Evrovizijo, naredil kaj drugače? Ali pa bi vi kot bend naredili kaj drugače?

Bojan: Jaz bi se definitivno drugače oblekel. Kaj drugega pa ne bi spremenil, iskreno. Malo smo bili preveč pisani mogoče. Ampak vse je bilo del tistega trenutka, takrat nam je bilo hudo, nosili smo značilne barve Edenskega vrta, tako da se je že zgodilo, kot se je moglo. Ne bi pa ničesar drugega spremenil. Super ekipo smo imeli, super energijo smo imeli. Na srečo nisem bil nervozen na odru, ko sem moral biti pri sebi, to je to. Očitno je ogromen del Eurosonga tudi to, kar se dogaja za odrom. Eurosongov community je zelo vpleten v samo dogajanje in imajo res radi to, kar se dogaja. Povej mi, a si se že spoprijateljila vsaj preko socialnih omrežij ali kako drugače s kom od svojih letošnjih sotrpinov?

Raiven: Ja, sem se. Na Dori sem spoznala Baby Lasagno in sva malo chit-chatala, povedala sem mu, da sem velik fan njegovega komada, on pa je rekel, da je velik fan mojega. Potem pa je še v enem intervjuju o meni povedal zelo lepe stvari, tako da sem se z njim že spoznala, pa tudi na Instagramu sem se pofollowala že s kar veliko artisti. Ene par je takih, ki so mi zdaj res v inspiracijo, ko sem spoznala njihovo glasbo.

Bojan: Ja, Baby Lasagna, a je še vedno prvi na stavnicah?

Raiven: Mislim da, se mi to zdi kar impressive. Ta njegova zgodba pa je sploh kul.

Bojan: Ali bi rajši zmagala na Eurosongu, pa da se potem ne zgodi preveč, tako kot se večini zmagovalcev Eurosonga ne, ali pa bi doživela uspeh Rose Linn, ki je bila, mislim da dvajseta, pa je potem prevzela cel svet s svojim komadom?

Raiven: Jaz bi najraje doživela tak uspeh, kot ste ga vi. Mislim, da ste mi vi totalno v inspiracijo.

Bojan: Hvala lepa. Tudi jaz si iskreno želim, da se ti odpre v tej smeri, ker nam se je življenje totalno obrnilo na glavo v zelo pozitivni smeri. Tiste sanje, ki jih ima verjetno vsak mulec, ko začne enkrat bend, da bi lahko igral, kaj šele, da bi lahko igral po Evropi; te stvari smo zdaj uspeli v enem letu dodobra izživeti in doživeti. Brez Eurosonga se to sigurno ne bi zgodilo tako hitro in ne s tako močjo. Tako da je zelo lepo in verjamem, da bo tudi tebi uspelo.

Raiven: Se mi pa zdi, da ste tudi nasplošno na slovenski sceni s tem ljudem dali veliko zagona in ponosa. Kaj si misliš o mladi glasbeni sceni v sloveniji?

Bojan: Mi smo se na glasbeni sceni pri nas pojavili, recimo, leta 2014. Takrat smo začeli s prvim bendom. Mislim, da smo se leta 2014 ali 2015 prijavili že na špil, takrat z bendom Apokalipsa. To je bilo v času, ko je Kino Šiška že izvajal Špil ligo in na novo proizvedel bend Koala Voice, s katerim se je takrat močno občutil nek nov piš slovenske glasbe. Koala Voice pa Persons from porlock sta bila verjetno prva dva benda, ki sta uspela pridobiti neko mlajšo publiko na svojo stran in potem so se začeli koncerti, da so festivali bookirali mladega izvajalca, glede na to, da je bila scena v Sloveniji zadnjih 15 let precej enakih barv in stagnirajoča. Potem smo se pa 2016/2017 formirali mi, formirali so se Mrfy in rekel bi, da smo potem tako oni kot mi skupaj s Koala Voice postali nosilci novega glasbenega vala pri nas. Nato so se hitro pridružili še bendi, kot sta Lumberjack in KOKOSY, zdaj imamo še MASAYO, tako da se je kar naenkrat začelo pojavljati veliko mladih izvajalcev, tudi Jet Black Diamonds, ki so sami uspeli na svoje koncerte privabiti ljudi, kar v Sloveniji, recimo da 10 ali 15 let, nikakor ni bilo prisotno. Rekel bi, da je glasbena scena pri nas v totalni renesansi, tako da bi rekel, da je absolutno več kot jasno, da se je glasbena scena precej prevetrila v pozitivnem smislu.

Raiven: Kako pa bi rekel, da v Sloveniji gledajo na pop izvajalce in kakšen je slovenski pop? Ker je večina teh novih artistov, ki si jih naštel, bolj v bendovskih vodah.

Bojan: Slovenija se tukaj močno razlikuje od Balkana zaradi tega, ker je balkanski pop bolj kafanski/klubski, česar pri našem popu ni. Mi imamo oz. smo vedno imeli ogromno izvajalcev, ki so medijsko vsesplošno prisotni in se pojavijo vsako leto, recimo na kakšnem tradicionalnem portoroškem festivalu oziroma na teh dogodkih, ki jih imamo, nikoli pa nimajo lastnega koncerta. Na Balkanu to po mojem ni the case, saj so izvajalci res zelo redno na terenu, kakršnemkoli že.

Raiven: Kaj pa se ti zdi razlog za to?

Bojan: Meni se zdi razlog ta, da za to pop glasbo, ki je pri nas, dejansko ne obstaja publika. Zdi se mi, da to ni glasba, ki jo lahko preneseš v nek prostor in da bo to nekdo dejansko šel poslušat; to je glasba za radio, za televizijske oddaje in tako dalje. Narodnozabavna glasba se izvaja, narodnozabavni bendi so pri nas terensko daleč najbolj prisotni, pop izvajalci pa ne, ker je tako glasbo zelo težko preseliti na oder. Mislim, da večina pop izvajalcev pri nas niti nima sestavljenega benda niti nima nobenega koncepta, tako da so praktično samo medijske osebnosti, kar se mene tiče. Tukaj je absolutno zelo zanimiva razlika med Slovenijo in ostankom Balkana. Klubska kultura pri nas ne obstaja, pop izvajalci so bolj obsojeni na radio.

Raiven: Kako pa vidiš razliko med tem, kako se sprejema moške ali ženske izvajalce v Sloveniji, a se ti zdi, da je kakšna razlika med tem, kako se jih dojema? Kakšne so zahteve do moških in ženskih frontmanov?

Bojan: Pismo, ne vem, v Sloveniji imamo zelo specifičen problem, kar se tiče ženskih frontmanov, ker se zelo redko zgodi, da si ženski frontman upa trgati oder. Pravi ženski frontman je bila Nina iz Tabujev, za njo Tina iz Tabujev, zdaj se je zgodila še MASAYA. Na Balkanu pa jim tega res ne manjka, na Balkanu so ženske izvajalke zelo šarf, zelo karakterne, zelo močne; imaš občutek, da se ne zmenijo za sistem; ne moreš priti zraven pa pametovati, ker boš dobil klofuto. Pri nas pa se vse obrne na smeh in veselje, vse je lepo in prav, kar je itak razlika med Slovenijo in Balkanom. Zdi se mi, da publika pri nas vsakič čisto poje žensko, ki zna totalno strgati sceno, ko pride na oder. Manca iz Koala Voice je čisti primer tega; prišla je na sceno in zagrabila oder tako, da smo bili vsi navdušeni; enako je s Heleno Blagne, ona je diva in oder je njen. Mislim, da so ženski frontmani s karakterjem zelo dobro sprejeti. Ti to absolutno imaš, si pa v drugem žanru, nisi v taki poziciji, da bi prišla in začela skakati po odru, zavzameš pa vseeno svojo pozicijo. Seveda se še najdejo pevci, pevke in bendi, ki so hudi, ampak zdaj ne morem vseh omeniti. Izpostavil pa bi še Nino Pušlar, ki je absolutno daleč najbolj aktivna pop pevka v Sloveniji. Ve, kaj dela. Njo bi bilo bad izpustiti. Da se vrnem k tvoji pesmi, imam še eno vprašanje kako si prišla do naslova Veronika?

Raiven: Komad je bil na začetku napisan o Ivani Orleanski, potem ko sem začela razmišljati, da bi se s tem komadom prijavila na EMO in Evrovizijo, pa se mi je zdelo, da moram za inspiracijo za komad izbrati ženski lik, ki je pomemben za Slovenijo in za slovenski prostor. Veronika Deseniška je bila pri nas prva ženska, obtožena čarovništva, in se mi zdi, da sem zelo razumevajoča do ljudi, ki jih družba zavrača ali ne razume, tako da je tukaj prisotna osebna povezava, ki jo imam z Veroniko.