Z Mirzo Čizmićem in Adnanom Šopovićem o prvi skupni razstavi v Sarajevu

Zgodnja jesen v Sarajevu je vedno zelo lepa. Zdi se, da prehod med vročimi dnevi, ki jih puščamo za seboj, in naslednjim izjemno sivim obdobjem nosi posebne barve. Čar ni le v oranžnih odtenkih, ki počasi obarvajo jesensko listje, temveč tudi v toplem vzdušju, ki obdaja skoraj vsak del mesta. Ko sem se sprehajala po naravi v okolici mestu, se nisem mogla upreti vtisu, da trenutek, ki sem ga doživljala zdaj, nosi nostalgično noto. Večer obkrožen z gozdom, medtem ko nekje v daljavi utripajo tople luči mesta, veter pa ziba visoko travo, sem že močno pogrešala. Prav ta občutek nostalgije po toplih trenutkih, pokrajinah in skupnih trenutkih z nam najdražjimi ljudmi je ujet na novi razstavi likovne umetnosti, ki se odpira nocoj v Galeriji Manifesto.

Sodobna umetnika, Mirza Čizmić, bosanskohercegovski umetnik s finskim naslovom, ki v Sarajevu razstavlja prvič, in Adnan Šopović, znani predstavnik mlajše generacije slikarjev v Sarajevu, sta združila moči na razstavi Bogu čežnju, on je neće (Bogu hrepenenje, a on ga ne želi). To je njuno prvo skupno sodelovanje, ki je nedvomno smiselno in kontekstualno odlično umeščeno v sodobno galerijo v središču Sarajeva, v letnem času, ko v zraku še vedno čutimo sladek vonj poletja. Poetični naslov je tisto, kar je takoj pritegnilo mojo pozornost in mislim, da bo to razlog, da bodo številni gostje zavili na Despićevo ulico. “Mislim, da naslov te razstave natančno ustreza senzibilnosti najinih del in da je kustosinja Adna Muslija zelo natančno prepoznala in začutila notranji nemir, ki nas obdaja. Ne gre za nemir v negativnem smislu, temveč za občutek, da je nekaj pobegnilo, da nekaj nenehno polzi in bo še naprej polzelo. To je univerzalna izkušnja in verjamem, da nobeno človeško bitje ni imuno nanjo,” mi je povedal Mirza v pogovoru tik pred otvoritvijo razstave.

Mirza in Adnan imata različno senzibilnost, vendar njuna dela, ne glede na to, kako različna, skupaj tvorijo nostalgično, vizualno zanimivo celoto. “Občutek intimnosti in spomina skozi Adnanova in moja dela je vseprisoten in mislim, da je ravno to nit, ki naju povezuje. Izkušnje preteklosti interpretirava na različne načine, kar je odvisno od okolja in okoliščin, v katerih sva odraščala,” pravi Mirza. Po drugi strani pa Adnan poudarja, da je nostalgija le en element njunega raziskovanja: “Spomin, vizualna vrednost podobe, interakcija likov, interakcija občinstva z delom so problemi, ki so nama z Mirzo zelo blizu.” Te besede umetnika na najboljši možen način povzemajo razstavo in izpostavljajo elemente, ki bodo vseprisotni v galerijskem prostoru.

“Adnan ima kot umetnik mlajše generacije sposobnost prepoznavanja trenutkov, ki so pogosto melanholični, zato je v kontekstu današnjega časa učinek nostalgije v njegovih delih skoraj neizogiben. Pri meni pa se na drugi strani nostalgija pojavlja skozi motive in vzdušje, ki oblikujejo moj umetniški izraz,” je dejal Mirza. In glede na to, kako lepo se dela ujemajo, bi pomislili, da se umetnika poznata vse življenje ali vsaj nekaj let. Ta razstava je njuno prvo sodelovanje. “Nisva se znašla niti na nekaterih skupnih razstavah,” mi pojasnjuje Adnan. “Ko mi je kustosinja galerije Adna predstavila idejo o skupni razstavi, sem odgovoril, da se mi to zdi povsem logično. Na koncu je to dokazal že sam proces organizacije razstave in komunikacije, saj se je vse gibalo nekako naravno in organsko.”

Mirza Čizmić v svojih delih predstavlja vsakdanje življenje, ne izogiba se surovim, včasih grotesknim prizorom, ki so umetnikov komentar sodobne družbe. “Človek je neizčrpen vir navdiha. Ljudi in situacije vidim kot pojave, ki predstavljajo izhodišče mojega umetniškega raziskovanja in iskanja odgovorov. V kontekstu sodobne družbe je moj navdih refleksija, obogatena z lastnimi izkušnjami, strahovi in željami. Navdih ne prenaša preveč filtriranja, zato se poskušam ravnati po preprostem navodilu: ‘kakor v mislih, tako v delih’,” pojasnjuje umetnik. Pomemben del njegovega umetniškega stila je umeščanje likov pop kulture v navidezno bizarne situacije. Niso le dekoracija, elementi, ki bodo zagotovo pritegnili pozornost gledalcev, temveč v njegove slike prinašajo odmerek ironije in satire. “Disneyjevi liki so pustili neizbrisen pečat na vsakem otroku moje generacije. Niso le simboli in nosilci čustev, temveč nosijo tudi spomine na otroštvo. Mickey ni moj najljubši Disneyjev lik, vendar sem ga skozi interpretacijo beograjskega umetnika Mice Stajičića začel uporabljati v svojih slikah – vendar ne kot lik ali karikaturo, temveč kot simbol, ki kaže kontrast med sodobnim svetom in družbenim diskurzom.”

Človek in njegovi spomini so pogosto izhodišče tudi za Adnana, katerega dela pogosto spominjajo na fotografije, ki še vedno krasijo vitrine v mnogih domovih. “Fotografije so glede na način nastanka iskrene, spontane in ponujajo priložnost, da ohranimo trenutek v času, daleč od pozabe. Težava s to preobrazbo je v tem, da le malo ljudi čuti povezavo s tem delom,” mi pojasnjuje Adnan. “Odločil sem se za delo na sliki majhnega formata, tako kot je bila fotografija razvita v majhnem formatu, ker naravno vzbuja občutek intimnosti, ki je pomemben sestavni del tega procesa. Portreti figur so zreducirani na preproste površine, s čimer izgubljajo vsako obliko identitete, meja med osebnim spominom in javnim delom pa počasi izginja.” Zaradi tega pristopa se ob pogledu na Adnanove slike v gledalcu prebudi občutek povezanosti – kot da je na fotografijah vaša družina, stari starši se smehljajo za mizo, mlajši brat prinaša les v hišo, obdano s snegom, pes v visoki travi pa neverjetno spominja na vašega prvega hišnega ljubljenčka.

Nova razstava v Sarajevu je za oba slikarja zelo pomembna, vendar so razlogi za to različni. Za Mirzo je to prvenec pred sarajevskim občinstvom, za katerega upa, da bo lahko prepoznalo del sarajevskega duha, ki je prežet skozi njegova dela. Adnan pa je sarajevskemu občinstvu dobro znan in z Manifestom sodeluje že vrsto let, kot pravi, že od samega začetka. Toda njegova dela, tako univerzalno divja, kot so, so neustavljivo lokalna. “Vzdušje del je povezano z določenim časovnim obdobjem in Sarajevom. Sprašujem se, kakšne občutke je ta trenutek vzbudil v mojem otroštvu in kako nanj gledam danes,” pojasnjuje umetnica.

Razstava Bogu čežnju, on je neće umetnikov Mirze Čizmića in Adnana Šopovića se odpre nocoj ob 20. uri. In tako kot topli trenutki, ovekovečeni na njunih slikah, ne trajajo večno, bo harmonična mešanica del teh dveh slikarjev s specifično občutljivostjo v Galeriji Manifesto trajala do 31. oktobra.