Poroka, ki jo je navdihnila Bianca Jagger, je vključevala vintage Chanel in second-hand kose

Ko sva se z mojim današnjim možem spoznala na dating aplikaciji (kje pa drugje?), maja 2018, sva ugotovila, da sva ne samo praktično soseda v Londonu, ampak da sva oba odraščala le 30 minut narazen v grofiji Kent. Nekoč sva plesala v istih klubih z lepljivimi tlemi in kasneje pristala v istih sumljivih okrepčevalnicah s hitro hrano.

A preskočimo zgodbo na hitro na april 2024 – nešteto zmenkov, dve selitvi in ena pandemija kasneje – Timi me je zasnubil s šampanjcem na pikniku na peščeni plaži otoka Île aux Cerfs na Mauritiusu.

Kar se tiče načrtovanja poroke, prva odločitev je bila, da se bo “veliki dan” z najinimi družinami in prijatelji odvijal v Kentu. Eden od razlogov je bila bližina starejših sorodnikov – moj oče je v domu za osebe z demenco v Maidstoneu, medtem ko moja 93-letna babica živi v Charingu. Prav tako pa sva vedela, da ta ceremonija ne bo pravno veljavna, saj sva želela, da jo vodi pastor iz lokalne cerkve Timijeve družine, in ne nek brezosebni matičar iz mestnega sveta.

Vse to je pomenilo, da sva morala načrtovati tudi tisti pravni del. Glede na to, da sva večino življenja preživela v Londonu, odločitev ni bila težka. Civilno ceremonijo bova imela v mestni hiši v Islingtonu, nedaleč od najinega stanovanja v Finsbury Parku, v istem delu Upper Street kjer sva preživela veliko veselih vikendov – dolga kosila s tapasi v La Farola, pokušanja pekovskih dobrot v Pophamsu in prijetni popoldnevi, ko sva se sprehajala po sejmu starin Camden Passage.

Obstajala pa je še ena odločitev, v katero sem bila prepričana: želela sem, da je večina mojega poročnega outfita second hand. Vedno sem oboževala vintage modo. Kot najstnica sem ure in ure preživela v dobrodelnih trgovinah v svojem rojstnem mestu, nekateri izmed mojih najsrečnejših spominov odraslega življenja pa so prostovoljstvo v Crisis, dobrodelni trgovini v Finsbury Parku. Tam sem oblačila lutke in pregledovala vsakodnevne donacije, še preden so jih postavili na police. Vsak pre-owned kos ima svojo zgodbo. Ko oblečem star očetov suknjič (čudovit, krojen tvid iz 80-ih, mornarsko modri Savile Row suknjič z veličastno strukturiranimi rameni), čutim njegovo prisotnost.

Jasmine Rose

Nobenega dvoma ni bilo niti v to, da bom nosila poročno obleko na hlače, in ne klasične obleke. “Želim izgledati kot Bianca Jagger,” sem rekla mami skoraj takoj, ko sva se vrnila z Mauritiusa. Nikoli nisem sanjarila o tem, kakšna bo moja poročna obleka, temveč sem fantazirala o tistem krojenem YSL dvodelnem kostimu iz leta 1971, kostimu, ki je v svet porok in mode prinesel novo in osvobojeno ero. Suknjič s širokim klobukom je bil tako chic in effortless – pravijo, da je Jagger svoj outfit zasnovala v vsega nekaj dneh.

Meni je vseeno vzelo nekoliko več časa. Mesece sem brskala po eBayu, Etsyu, Vestiaire Collective, Farfetchu Preowned, pa tudi platformah za preprodajo poročnih oblek, kot sta The Loop in Bridal Reloved (čeprav je na teh straneh obleke veliko lažje najti kot kostime), kot tudi vse second hand trgovine v predelih, kot sta Marylebone in Notting Hill, kjer je večja verjetnost, da naletiš na high-end kose. Nekega večerera, ko sem kot po navadi skrolala po Vestiaireu, sem zagledala najlepši Chanel komplet. Klasični Chanel tvid v kremasto masleni barvi, podložen s svilo z natisnjenim dvojnim C logotipom, iz kolekcije Karla Lagerfelda iz leta 2003. Prišel je čez nekaj dni in, na mojo srečo, mi je popolno pristajal brez kakršnihkoli prilagoditev.

Nato je sledila presenetljivo težka naloga – najti top, ki bi ga nosila spodaj (nisem bila tako pogumna kot gospa Jagger, da bi šla brez srajce), in ki bi bil točno v tisti nežni ecru barvi. Vse je bilo ali pretemno ali preveč belo, kar bi ob kostimu delovalo preveč kričeče. Hitro sem ugotovila, da bo že samo najti pravi kos dovolj zahtevno, kaj šele pridobiti ga iz second hand vira. Navsezadnje sem si rekla, to bi lahko bilo tisto “nekaj novega”.

Zato sem naročila Cami NYC top s čipko prek Revolvea in začela raziskovati lokalna podjetja, ki se ukvarjajo z barvanjem oblačil. To me je pripeljalo do Mariane Leyve, ki vodi Studio Kühü, studio za naravno barvanje, trajnostno modo in oblikovanje tekstila v Camdenu. Mariana ročno barva tkanine – običajno za ustvarjalce, znamke in bodoče neveste – pri tem pa uporablja naravne materiale, kot so cvetje, sadje in drevesna skorja. Mariana je mojstrsko uskladila top z mojim kostimom z mešanico fustika (rumene murve) in jasmina. Obarvala je tudi svileni šal, ki sem ga našla na Etsyju, da je dopolnila celoten videz, za trenutke, ko ne bom nosila suknjiča.

Nato so prišli na vrsto modni dodatki. Dolgo sem iskala klobuk podoben Biancinemu – prevelik, okrašen s 3D cvetovi in srednje dolgo tančico – a brez uspeha. Zdi se, da poročni klobuki še niso spet v trendu, zato preprodajnega trga preprosto ni, tako kot denimo obstaja za bolj priljubljene dodatke, kot so poročne rokavice in tančice. Na koncu sem šla v VV Rouleux, galanterijo v Maryleboneu, in oblikovala svojo lastno naglavno tančico, navdihnjeno z nevestami, kot sta Yasmine De Solages in Zeena Shah.

Želela sem, da bi bila moja torbica strukturirana in igriva, da bi celoten outfit deloval bolj sodobno in v skladu z letom 2025. Toliko oblikovalcev dela podobne poročne dodatke – Shrimps, Olympia Le Tan, Anya Hindmarch, Cult Gaia, Clio Peppiatt, Judith Leiber, Simone Rocha – in mnoge izmed njih lahko najdete na platformah za izposojo modnih dodatkov. V oči mi je padla Florence Clutch znamke Cult Gaia, saj sem menila, da bi zeleni akril stebla kale lepo dopolnil zeleno Hugo Boss obleko mojega moža, a na koncu sem se odločila za Clio Peppiatt Petal Bag, ki sem jo izposodila prek By Rotation.

To bi bilo moje “nekaj sposojenega”, a izposodila sem si tudi svoje Astrid & Miyu bisere v obliki školjke od botre. Moj zaročni prstan z rubinom in diamanti je pripadal moji prababici Dorothy, dobila pa ga je od svojega prvega zaročenca, ki je padel v prvi svetovni vojni. Kasneje se je leta 1919 poročila z mojim pradedkom Cecilom in imela sta osem otrok. Prstan je prenesla na mojo babico Roso, ki ga je predala moji mami Wendy, ta pa ga je dala Timiju, preden sva odpotovala na Mavricij. Timi in jaz sva svoja poročna prstana (ki so ju izdelali londonski no waste zlatarji, Maya Magal) izmenjala dva tedna kasneje na slovesnosti v Kentu.

Pot do Islingtona bi bil za mojega očeta preveč naporen, zato si je Timi sposodil enega njegovih rožnatih žepnih robčkov (oče je od nekdaj oboževal pisane dodatke, preden je zbolel – nogavice, kravate in svilene šale v vseh mavričnih barvah), jaz pa sem dodala obesek za šopek z Etsyja s fotografijo naju dveh, ko sem bila dojenček, ki je imel tudi obesek v obliki podkve (moje “nekaj modrega”), da sem čutila, kot da je tisti dan z nami.

Po slovesnosti smo se skupaj s približno 30 gosti odpravili v bližnji pub, kjer nam je moja priča Olivia spekla čudovito poročno torto kot presenečenje, s čokoladnim biskvitom in biserno belo kremo, okrašeno z drobnimi užitnimi biseri.

Dan je bil v celoti odsev naju samih, ti domači, že nošeni in sposojeni detajli pa so ga naredili še bolj posebnega.

Vogue.co.uk