13 srbskih filmov, ki jih morate poznati

Eden mojih prvih spominov je glasen smeh mojega dedka, medtem ko so s televizije prihajali paranoični in humoristični vzkliki Ilije Čvorovića. Mislim, da smo film “Balkanski špijun” pogledali več kot stokrat, to je bil njegov najljubši film. Moja babica je imela raje, kot jih je ona imenovala, “ženske filme”, zato smo pri kosilu pogosto govorili o slavnem “Ljubav i moda“. Mojega očeta so v srednji šoli celo klicali Čkalja, nikoli mi ni razložil zakaj. Pozno ponoči, ko je dedek mislil, da vsi spimo, so do moje sobe prihajali zvoki streljanja, tankov in vojnih vzklikov. Bil je to film “Lepa sela lepo gore”. Ko sem ga kasneje vprašala, kaj gleda, sem se začudila, zakaj bi nekaj, kar ima v naslovu besedo “lepo”, bilo tako agresivno. Starejši bratranec me je, takoj ko se je pojavil YouTube, nagovoril, naj v iskalnik vpišem “Leptirica” in brez dvoma lahko rečem, da je bila to ena mojih prvih travm. Celotno moje otroštvo sta zaznamovala film in televizija in do danes natančno spremljam domačo kinematografijo.

Danes sicer obstaja cela generacija avtorjev, katerih filmi v kinematografski distribuciji niso dobili dovolj pozornosti, čeprav ponujajo svež pogled na sodobno življenje, nove vizualne stile in subtilne, intimne zgodbe. Da bi izpostavili prav te naslove, smo prosili Stefana Đorđevića, letošnjega dobitnika nagrade za najboljši igrani film na Sarajevo Film Festivalu, da izbere svoje predloge. Na tem seznamu ne boste našli priporočil, ki jih je mogoče preprosto najti prek internetnih iskalnikov ali kot znane replike v vsakdanjem žargonu, ki so že postale sestavni del pop kulture, ta seznam ne vsebuje filmov “Mi nismo anđeli”, “Maratonci” ali “Otac na službenom putu“. Namesto tega so pred vami naslovi, nastali po letu 2000, dragoceni srbski filmi, ki so ostali izven glavnega toka pozornosti občinstva, a si zaslužijo, da so videni in zapomnjeni.

4 godine u 10 minuta (2018 – Mladen Kovačević)

4 godine u 10 minuta, imdb

4 godine u 10 minuta (4 leta v 10 minutah) je dokumentarni film, sestavljen iz osebnih posnetkov in dnevniških zapisov Dragana Jovanovića, ki vzpon na Mount Everest pretvarja v meditacijo o času in obstoju. V tihem okolju narave se izgubi pomen samega cilja, osvajanja vrha, saj tisto, kar ostane, ni zmaga nad goro, temveč izkušnja potovanja in soočanja s samim seboj. Dragan piše: “Na meji med življenjem in smrtjo se izgubi pomen našega kronološkega trenutka. Tukaj je čas stisnjen v eno točko in preprosto ne obstaja.” Film nas spominja, da so vsi naši vrhovi le povodi, da odkrijemo lastno notranjo moč in minljivost. Morda pa je smisel vsega strnjen v preprosto misel:

“Želim da trajem. I to je sve. (Želim trajati. In to je vse.)”

78 dana (2024 – Emilija Gašić)

78 dana, imdb

78 dana (78 dni) je trajalo bombardiranje Jugoslavije leta 1999 in za mnoge je bilo to tragično doživetje, a za otroke se je spremenilo v nenavaden pobeg – v igre, improvizacije in nove prostore domišljije. Film 78 dana postavi v središče eno družino, skozi Hi8 posnetke treh sester, ki beležijo vsakdan. Kar nastane s tem filmom, ni le dokument nekega časa, temveč priklic spominov, ki nas opominjajo, da smo bili kljub razdejanju takrat drug drugemu bližje.

Dragan Wende – West Berlin (2012 – Lena Müller, Dragan von Petrovic)

Dragan Wende – West Berlin, Mubi

Ta film govori o preteklosti Jugoslovanov, ki so se v iskanju boljšega življenja preseljevali na Zahod, a predvsem ta dokumentarec govori o družini, ki skozi intimen prikaz najmlajšega člana, Vuka Maksimovića (enega od avtorjev filma), postane ogledalo ene generacije. Kot že sam naslov ponuja dva vpogleda v vsebino filma, je Zahodni Berlin tukaj več kot zgodovinski kontekst, saj simbolizira prostor med razdeljenim svetom in osebno identiteto. Avtentičnost in duhovitost likov nas spominjata na lastne sorodnike in prijatelje iz Nemčije, ki so v naše domove prinašali vonje, okuse in zvoke Zahoda. Ta izkušnja ni oblikovala le ene, temveč mnoge jugoslovanske generacije.

“I kako je zid pao, sve je palo! (In kot je zid padel, je padlo vse!)”

Ivana Grozna (2019 – Ivana Mladenović)

Ivana Grozna je avtobiografski film Ivane Mladenović, v katerem poleg nje igra cela družina. Zgodba spremlja njen povratek iz Budimpešte v rodno Kladovo zaradi zdravniških pregledov, družinskih pritiskov in razmerja z mlajšim fantom. Ko postane zaščitni obraz lokalnega festivala, se v zgodbo vključijo tudi njeni prijatelji glasbeniki iz Romunije, kar sproži niz tragi-komičnih situacij. Moč tega filma ni predvsem v zgodbi, temveč v njegovi surovosti in iskrenosti. Družina Mladenović, hkrati groba in nežna, v film vnese toplino in humor. Njihova skupna predanost je ustvarila ne le film, temveč tudi dragocen družinski dokument.

“Vazduh nije za disanje. Vazduh mora da se peva. (Zrak ni za dihanje. Zrak je treba peti.)”

Dubina dva (2016 – Ognjen Glavonić)

Dubina dva, imdb

Dubina dva (Globina dva) raziskuje globoke sledi tragedije in zločinov, najdenih v množičnih grobiščih v Batajnici, pri čemer se opira na glasove prič s haaških sojenj in podobe prostorov, kjer se je zločin zgodil. Film združuje tišino pokrajin z zvočnimi zapisi ter gradi ritem, ki vodi gledalce skozi izkušnjo, ki je ni lahko dojeti. Domiselnost, ki se ob tem poraja, ni nežna, temveč težka, zarjavela, podobna mahu, ki vas ne vodi k varnosti, temveč k soočanju z bolečo resničnostjo. To delo ne pušča ravnodušnosti. Spominja nas, da kolektivno soočanje s preteklostjo ni le dejanje spominjanja, temveč tudi moralna dolžnost; ignoriranje tragedij odpira vrata njihovemu ponavljanju. Dubina dva je film, ki nas skozi tišino in pričevanja spominja, da mora biti resnica poimenovana, da bi jo lahko preživeli in razumeli.

Teret (2018 – Ognjen Glavonić)

Teret, imdb

Teret (Breme) in Dubina dva obravnavata isto temo, a na popolnoma različna načina. Medtem ko je Dubina dva dokumentarni film, zasnovan na pričevanjih, je Teret igrana zgodba, ki tragedijo prenaša skozi atmosfero in tišino. Spremljamo voznika tovornjaka, ki s Kosova prevaža tovor v Beograd, ne da bi vedel, kaj prevaža, a se zaveda blata, v katerem se je znašel. S subtilnimi vizualnimi sredstvi in tišino med prekinjenimi dialogi se občuti teža, ki jo nosi voznik tovornjaka na ramenih. Ta teža ne izgine čez noč, četudi se globoko zakoplje. S to težo vstopimo v dom in to težo bodo podedovale prihodnje generacije, razen če se z njo ne soočimo.

Kelti (2021 – Milica Tomović)

Kelti,imdb

Dogajanje filma Kelti se odvija v Beogradu leta 1993, med rojstnodnevno zabavo devetletne deklice v času inflacije, sankcij in splošne družbene nestabilnosti. V intimnem ozračju enega stanovanja, kjer se zberejo družina, prijatelji in otroci, se odpre mikrokozmos, skozi katerega se zrcali širša slika družbe. Ta mikrokozmos lahko vidimo kot album spominov iz vsake hiše tistega časa. Medtem ko so otroci zaposleni z darili in igro, odrasli vodijo resne pogovore ter razkrivajo svoje frustracije, hrepenenja in strahove, a skozi bližino in toplino, tako da se nam ta film nikoli ne zdi težak za ogled. Prepoznamo lahkotnost bivanja v negotovem svetu, ki grozi, da se bo vsak trenutek zrušil, saj vsi dobro vemo, da ko ni denarja za maslo, je lahko dovolj tudi margarina, če ni za Coca-Colo, potem je dober tudi Step sok iz vrečke, če pa nimaš psa, da bi se otroci igrali, si sposodiš pri sosedu kosmatinca brez noge. Znotraj skupnosti vedno obstajajo rešitve in dokler smo skupaj, bomo tudi v najmanjših trenutkih bližine našli zatočišče.

Moj jutarnji smeh (2019 – Marko Đorđević)

Moj jutarnji smeh, imdb

Markov študentski film Na drugoj obali sem vedno doživljal kot eno dragocenih kratkih del in pričakoval njegov prvi celovečerni film. Moj jutarnji smeh (Moj jutranji smeh) je film o Dejanu, ki še vedno živi s starši v Kragujevcu. Čeprav je na pragu tridesetih, je še vedno nedolžen in čustveno nesamostojen. Njegovi starši dodatno otežujejo njegov proces odraščanja. Forma filma, z primesmi cinema verite in črne komedije, ustvarja občutek neposrednosti, medtem ko vizualni in zvočni minimalizem poudarjata intimo. Surovost tega filma predstavlja avtorske poteze Markovega univerzuma. Mislim, da ni nič lepšega v umetnosti kot to, da tvoje delo ne spominja na nič, kar smo videli prej.

“Valjda je mnogo tih stvari kojih nismo ni svesni. (Verjetno je veliko teh stvari, katerih sploh nismo zavedni.)”

Oaza (2020 – Ivan Ikić)

Oaza, imdb

Oaza odpira vprašanje življenja mladih v instituciji za otroke s posebnimi potrebami, posebnost filma pa je v tem, da igralci niso profesionalci, temveč resnični varovanci doma v Sremčici. Ko v film vstopijo avtentične osebe, proces nujno postane zapleten, med jasno strukturiranim scenarijem in neponovljivo resnico, ki jo nosijo sami udeleženci. Tam nastane napetost med fikcijo in življenjem, pa tudi občutek odgovornosti do prostora in izkušnje, ki se prikazuje. Ob gledanju filma sem ga sprva racionalno primerjal z lastno izkušnjo dela v vzgojno-popravnem domu. A tisto, kar me je prizadelo, ni bila analiza, temveč odmev, ki je prišel nekaj dni kasneje. Takrat sem jasno začutil, da film pravzaprav govori o upanju, vsebovanem v ljubezni, četudi je ta tragična ali nerazumljena. Marijana, Tijana in Valentino so to resnico delili z nami in ta odmev ostaja.

Rudarska opera (2006 – Oleg Novković)

Rudarska opera je dokumentarni film, ki je nastal v mojem rojstnem mestu Boru leta 2006, istega leta, ko sem šel v Beograd na študij. Takrat je Bor preživljal težke čase: tovarna bakra RTB Bor je bila v dolgovih, večina prebivalcev pa je bila odvisna od nje. Teža vsakdanjega življenja ni zanimala mladih, ne mene ne mojih prijateljev, zato se tega obdobja spominjamo z nostalgijo. Prav zaradi tega sem potreboval čas, da sem pogledal Rudarsko opero, saj v tej teži nisem prepoznal svojega mesta. Kasneje, ko so kitajski investitorji prevzeli tovarno, se je Bor precej spremenil, moj odnos do njega pa je oslabel. Šele takrat sem se počutil pripravljenega, da se soočim s filmom, in prepoznal sem se v vsakem detajlu, v vsaki ulici, ki me je vračala globoko v spomine. Na koncu filma Lovke in Miki izvajata pesem na železniški postaji, tam, kjer so moji starši pogosto čakali, da izstopimo iz vlaka. In kot pravi pesem:

“Uvek ću te nositi večno u sećanju svom. (Vedno te bom nosil večno v svojem spominu.)”

Tilva Roš (2010 – Nikola Ležaić)

Tilva Roš, imdb

Kot enemu od protagonistov filma mi je vzelo več kot petnajst let, da sem ga lahko objektivno dojel. V tem času sem slišal različne vtise, a sem prav tako srečal ljudi, ki še nikoli niso slišali za Tilva Roš. Naslov filma v vlaškem jeziku pomeni Rdeči hrib in označuje hrib ob Boru, ki je zaradi izkopavanja bakra postal največja luknja v Evropi. Film spremlja skupino skejterjev med zadnjim poletjem po srednji šoli, ko snemajo amaterski film, v katerem se samopoškodujejo. Z zgodovinske distance lahko rečem, da je to zgodba o prijateljstvu in odraščanju, režirana skozi perspektivo protagonistov, tako da tudi fiktivni elementi pripadajo avtentičnemu svetu. Režiser Nikola Ležaić ni le dramaturško strukturiral našega življenja, temveč je prodrl v njegovo bistvo, vizualno prepoznal občutke, surovost in ranljivost.

“Ja vozim skejt zato što volim da vozim skejt. Niko to ne razume. (Jaz vozim skejt zato, ker imam rad vožnjo s skejtom. Nihče tega ne razume.)”

Taurunum boy (2018 – Jelena Maksimović , Dušan Grubin)

Okolje, v katerem odraščamo, nas oblikuje kot osebnosti. V filmu Taurunum Boy je to Zemun, kjer skupina fantov končuje osmi razred, svoj čas pa preživlja v zapuščenih prostorih in na igriščih. Pred njimi je zadnje poletje, ki ga bodo preživeli skupaj, še vedno brez resnejših življenjskih odločitev. Ta opazovalni dokumentarec o eni generaciji sčasoma preseže meje objektivnosti in vstopi v najbolj intimne trenutke življenja fantov iz Taurunuma. Na njihovih obrazih vidimo, da niso tako nezreli in nepremišljeni, kot se zdijo okolici. Morda, konec koncev, ni ravno vsako okolje predvideno za to, da nas prikaže v najboljši luči.

“Kako sam zaslužio neke stvari koje su se desile, a to totalno nije istina. (Kako sem si zaslužil nekatere stvari, ki so se zgodile, pa to sploh ni res.)”

Živan pravi pank festival (2014 – Ognjen Glavonić)

Živan pravi pank festival, imdb

Vsak, ki je vsaj enkrat poskusil nekaj organizirati, se bo prepoznal v Živanu, mladeniču iz Tomaševca, ki vztrajno, že šesto leto, organizira pank festival v svoji vasi. Čeprav na festival pride le peščica ljudi, njegova vztrajnost ostaja neomajna. Ovire, na katere naleti, in načini, s katerimi jih premaguje, odražajo balkansko mentaliteto: vse je mogoče – nič se ne zgodi, ali, kot bi Živan odgovoril na vprašanje, koliko ljudi pričakuje na festivalu:

“Očekujem lepo vreme. (Pričakujem lepo vreme.)”