Razstava, ki povezuje modo in psihoanalizo, raziskuje, kaj oblačila povedo o naši spolnosti in nezavednem

Moda je leča, skozi katero opazujemo sebe – in način, kako nas vidijo drugi. Daleč od površinskega, komunicira naše nezavedne želje in tesnobe, pri čemer se nihče od nas ne zaveda povsem sporočil, ki jih oddajamo, je izjavila dr. Valerie Steele ob najavi razstave Dress, Dreams, and Desire: Fashion and Psychoanalysis, ki je včeraj odprla svoja vrata v muzeju Fashion Institute of Technology (MFIT) v New Yorku. Gre za prvo razstavo, ki povezuje zgodovino mode in psihoanalizo, pri čemer se opira na ključne psihoanalitične koncepte o telesu, spolnosti in nezavednem, da bi interpretirala skoraj 100 oblačil oblikovalcev, med katerimi so Azzedine Alaia, Gabrielle “Coco” Chanel, Willy Chavarria, John Galliano za Christian Dior, Jean Paul Gaultier, Rei Kawakubo, Alexander McQueen in mnogi drugi.

Steele, ki jo je kritičarka Suzy Menkes nekoč poimenovala „modni Freud“, je pet let raziskovala in kurirala razstavo, ki povezuje modo z nezavednim, raziskuje potrebo, da v oblačilih najdemo svoj oklep ter vtkemo tisto, kar nas vznemirja in privlači. Kronološko in tematsko organizirana razstava se začne s premislekom o zgodovinskem odnosu mode in psihoanalize. Uvodna galerija je posvečena osebnemu slogu Sigmunda Freuda okoli leta 1900, ki je sam skrbno izbiral oblačila — najpogosteje stroge, urejene, konvencionalne obleke, krojene tako, da so mu pristajale kot ulite. Hkrati pa razstava prikazuje njegove radikalne ideje o spolnosti in nezavednem, pa tudi problematične teorije o „ekshibicionističnem” in „narcističnem” odnosu žensk do mode.

Povezano: Kmalu se odpira razstava, posvečena zasebni vintage Dior kolekciji Azzedinea Alaïe

Elsa Schiaparelli, pomlad 1939. Francesca Galloway, London © Francesca Galloway (Photograph Katrina Lawson Johnston)

Razstava nato vodi obiskovalce skozi 1920-ta in 1930-ta, obdobje, ko se je psihoanaliza vse bolj povezovala s spolno in osebno svobodo, zlasti za ženske in spolne manjšine. Za razliko od Freuda je britanski psihoanalitik J. C. Flügel ženskam zavidal svobodo, da se krasijo, medtem ko je Joan Riviere, ena izmed vse številčnejših psihoanalitičark, trdila, da je ženstvenost pravzaprav „igranje vlog“, s katerim se zadovoljujejo družbena pričakovanja, predvsem moški predsodki.

Po zgodovinskem pregledu se razstava nadaljuje tematsko, pri čemer kaže, kako je mogoče modo razlagati skozi psihoanalitične ideje o sanjah, želji, spolnosti in smrti. Marc Jacobs je leta 1990 predstavil obleko z naslovom Freudian Slip, ki jo krasi podoba Sigmunda Freuda, Galliano pa je leta 2000 za modno hišo Dior ustvaril kolekcijo Freud or Fetish, zasnovano na raziskovanju spolnih fantazij.

Freud je večino sanj razumel kot prikrite spolne želje – na primer Moschinova obleka v obliki čokolade prikliče užitek, torej težnjo po zadovoljstvu in izogibanju bolečini. Po drugi strani je Carl Jung sanje razlagal skozi arhetipe kolektivnega nezavednega. Kasneje je Freud svojo teorijo razširil z uvedbo nagona smrti. Nizozemski notranji oblikovalec in modni oblikovalec Josephus Thimister se je v kolekciji 1915 Opulence and Bloodshed navezal na trpljenje med prvo svetovno vojno, medtem ko Jun Takahashi iz Undercoverja v svoji kolekciji združuje vrtnice in britvice ter upodablja konflikt življenja in ljubezni z destrukcijo in smrtjo.

Skozi teorijo Jacquesa Lacana o „zrcalu“ razstava raziskuje tudi, kako se razvija podoba, ki jo imamo o svojem telesu, in osebna identiteta. Kreacija Else Schiaparelli, okrašena z ogledalom, se lahko interpretira kot izraz njenega ambivalentnega odnosa do lastnega odseva oziroma podobe, ki jo oblikuje pogled drugega. Razstava raziskuje tudi psihoanalitične ideje o objektu želje in fetiših ter premike proti nebinarni in spolno fluidni obleki, kar odraža odprtost sodobne družbe do spolne usmerjenosti in spola.

Povezano: V Londonu se odpira razstava z več kot 200 kultnimi Schiaparelli kreacijami

Psihoanaliza je znana po svoji osredotočenosti na iskanje skritih pomenov. Ključna beseda tukaj je „iskanje“, saj pomen ni sam po sebi očiten niti nespremenljiv. Z umeščanjem Sigmunda Freuda, Jacquesa Lacana in drugih psihoanalitikov v njihov zgodovinski kontekst razstava osvetljuje spreminjajočo se pokrajino idej. Kljub številnim slepim potem in napačnim smerem psihoanaliza ponuja pomembne namige o moči in privlačnosti mode, pa tudi o njeni ambivalentnosti, je pojasnila Steele v besedilu predgovora. Razstava bo odprta vse do 4. januarja 2026.