Biti na premieri, ne da bi mi povedal, da si na premieri

Že dolgo nisem bil na premieri gledališke predstave. Res dolgo, morda nekaj let, res ne znam povedati. In morda je bolje, da ne vem. Če bi bil prisiljen iskreno odgovoriti, zakaj je tako, bi se vam zagotovo moral zlagati, saj so moji občutki glede obiska gledališča precej mešani in segajo od tega, da me je dobesedno strah vstopiti v gledališče, do tega, da ne morem reči “ne”, če me kdo povabi. Pravzaprav me vedno skrbi, kaj bi lahko videl tako znotraj kot zunaj scene, zato se večinoma poskušam izogniti izpostavljenosti tovrstnim vsebinam. No, prejšnji teden sem prejel povabilo, da se udeležim enega takega dogodka v prestolnici in kot lahko ugibate, sem brez razmišljanja privolil. Nekaj ​​v meni je spet oživelo, pojavila se je tista nekdanja vnema, ko bi se lahko ubil, če se ne bi kaj udeležil določenega dogodka in kot kakšen otrok sem začel šteti, koliko noči še moram prespati do tistega dne in kaj naj oblečem, da ne bom sam sebi videti dolgočasen med vsemi tistimi pomembnimi gosti s protokolarnega seznama.

Odprimo karte takoj na začetku, premiera je nekaj nerazložljivo pomembnega, zelo pomembna izkušnja tako za igralce in okolico, kot tudi za nas občinstvo, saj gre za nek fenomen, ki se lahko zgodi samo takrat in nikoli več, kar pravzaprav pomeni le eno: predstava v predstavi. Okej, jasno je, da imamo dramo na deskah, ki pomenijo življenje, medtem ko se morda še večja odvija sočasno v temi, prav v parterju in ložah. Ne vem, koliko veste, ampak beograjsko premierno občinstvo bi lahko bilo tema za razpravo znotraj socioloških fenomenov in učbenikov, glede na to, da je zelo strogo, specifično pravično in hladno kot kos ledu, ki se ne stopi niti zaradi globalnega segrevanja. Tako kot večino akterjev skrbi, kako bo sprejeto to, kar so pravkar naredili, se tudi mi, ki prihajamo, zagotovo bojimo, prepričan sem, kako se bomo uvrstili na lestvici ugleda mesta. Zame je vedno znova sprožilec valov anksioznosti, ki se vsakič znova generirajo v isto obliko fobije pred naključnimi small talki, za katere sem prepričan, da jih ne znam voditi, ker vedno zelo hitro rečem nekaj, česar nebi smel v zelo kratkem času. Zato poskušam biti tiho in se smehljati. Ali pa poskušam na vse načine čim bolj neopazno in hitro zasesti svoje mesto, da mi ni treba imeti nobene interakcije. A to neopazno postane zelo opazno, glede na to, da se včasih uspem izmuzniti, nemalokrat pa ti ne preostane drugega, kot da se spustiš skozi vroči filter prestolnice – magnetno resonanco vseh tistih dežurnih, ki vneto sledijo temu kdo je s kom prišel, kdo se (ne)vidno spogleduje, kdo potrebuje refill botoksa, kdo pa manj alkoholnih enot ali povlečenih linij. Gleda se dobesedno vse, kdo je v kateri vrsti, kdo poleg koga sedi in ali je komu zakon v krizi, glede na to, da je eden od zakoncev prišel brez spremstva. In tako se ta dražba najrazličnejših parametrov življenja vrti v krogu, dokler ne ugasnejo luči in se prižgejo reflektorji ter osvetlijo obraze igralske zasedbe. Pomembno je poudariti dejstvo, da se premiere skoraj nikoli ne začnejo pravočasno, saj je zamuda v tem primeru več kot zaželena, da ne bi kdo iz mesta slučajno pomislil, da je vaše življenje tako prazno, da ste iz čistega obupa točni kot švicarska ura. Zanimiv je še en vmesni prostor, tistih nekaj sekund, ko se vsi posedejo, kot na letalu in ko pred mrakom še enkrat preverite, kdo je kje, da veste kje so ključne točke – v katero smer se ne smete obrniti oz. narediti nenadnega giba.

Če upoštevamo, da je predstava sama glavno dejanje, lahko po aplavzu, ki natanko pove, kakšna je prihodnost in usoda izvedenega dela, koktajl mirno lahko štejemo za sočen epilog. Tam se pravzaprav zgodi tisto najboljše, zadnje dejanje, v katerem maske zaradi cateringa in kozarcev, ki krožijo, na nek način padejo in začne se ples, ki na najboljši način meri vašo socialno inteligenco. Tam ste lahko v nekaj sekundah mrtvi, če takoj ne pritisnete na plin in se na polno odpeljete v vrtincu raznih dialogov, ki jih morate dobro interpretirati. Podnapisov pa ni. Obstaja samo govorica telesa in množica, kjer se zlahka izgubite, če ne poznate pravil in tega, kdo se pogovarja z vami. Druženje ob tovrstnem dogajanju postane najresnejše dejanje, nora improvizacija, ki se na nek način spremeni v rally vožnjo. Nenadoma vsi tisti hladni in zadržani ljudje s pokeraškim obrazom že od začetka postanejo razuzdani, zanimivi liki, ki vsem po vrsti odpirajo dušo in zapletajo jezike ter dokazujejo, da je gledališče samo po sebi morda dolgočasno, saj je medtem življenje postalo veliko bolj razburljivo.