La Grazia, novi film Paola Sorrentina, je odprl Beneški filmski festival 2025: v ljubezenski zgodbi igrata Toni Servillo in Anna Ferzetti.
Andrea Giordano i Giacomo Aricò29 avgusta, 2025
Paolu Sorrentinu uspe skriti prav vse o svojih projektih – vsak odtenek, vsaka podrobnost ostaja skrivnost vse do same projekcije. La Grazia, film, ki je odprl Beneški filmski festival 2025, se postopoma odpira, razkriva in očara, saj utrjuje njegovo sodelovanje s Tonyjem Servillom (to je že sedmič, da delata skupaj) in začenja novo z Anno Ferzetti.
Zgodba sledi predsedniku Republike Italije, ki se v zadnjih dneh svojega mandata sooča s pomembnimi, osebnimi odločitvami. Obkrožen je s hčerko, pa tudi z intimnimi spomini na ženo, ki je ni več.
Mariano De Santis (Toni Servillo) je predsednik republike (čeprav je uradno poudarjeno, da “ni nobenih referenc na obstoječe predsednike” in da je junak “plod popolne avtorske fikcije”, se vseeno povezava s Sergiom Mattarello sama vsiljuje). Vdovec, katoličan, ima hčerko Dorotheo (Anna Ferzetti), odvetnico kot on. Ob koncu svojega mandata, v enoličnih dneh, se mora odločiti o dveh zahtevnih prošnjah za pomilostitev. Pravih moralnih dilemah, ki se zdijo neločljivo prepletene z njegovim zasebnim življenjem. Ker ga poganja dvom, se bo moral odločiti. In to bo z velikim občutkom odgovornosti tudi storil.
Poleg glavnih igralcev v filmu igrajo tudi Orlando Cinque, Massimo Venturiello, Milvia Marigliano, Giuseppe Gaiani, Giovanna Guida, Alessia Giuliani, Roberto Zibetti, Vasco Mirandola, Linda Messerklinger, Rufin Doh Zeyenouin.
Fremantle
“To je film o ljubezni,” pojasnjuje Paolo Sorrentino na mini tiskovni konferenci, ki smo se je udeležili. “Ne samo tisti najbolj očitni, povezani z ženo, ampak tudi ljubezni v širšem smislu: do hčere, zakona, načina opravljanja politike in tisti, ki je povezana z dvomom in odgovornostjo.”
La Grazia je tudi sinonim za eleganco. V filmu je bila ta vloga dodeljena Vogueu, tolmaču te vizije. Predsednik republike (Servillo) prejme prošnjo glavnega urednika revije, da izrazi svoje osebno mnenje o modi, a ga le-ta dvakrat zavrne. Vse do nepričakovanega preobrata: glas urednice Voguea po telefonu se razkrije kot nekdo, ki se mu lahko zaupa in odpre.
Zakaj je Paolo Sorrentino izbral ravno Vogue? “Zdelo se mi je zanimiv pripovedni preobrat,” odgovarja režiser, “da bi se tako strog in resen človek, zelo daleč od vsakršne vsakdanje resničnosti, preobrazil prek Voguea. Sprva ga sama beseda “Vogue” moti in vznemirja, toda v teku zgodbe, ki jo sam doživlja, se spremeni. Film je tudi zgodba o človeku, ki razbije svoje predsodke in se nauči spoznavati sedanjost, predvsem skozi oči svoje hčerke. In v tem procesu sodobnega učenja tudi Vogue zavzema pomembno mesto. Zato se na koncu v nasprotju z vso pričakovano logiko odloči, da bo urednici Voguea osebno sporočil novico, ekskluzivno izjavo – čeprav ne gre za modo, ampak za politiko in njegovo ženo.
Franco Origlia/Getty Images
Glavni lik filma je Toni Servillo, Sorrentinova najljubša izbira. Od skupno 10 filmov se je Servillo pojavil v kar 7, večinoma v glavnih vlogah. Začenši z L’uomom in più (2001), Sorrentinovim prvencem, kjer je igral ostarelega pevca, odvisnika od kokaina, nato mafijca v Le conseguenze dell’amore (2004), nato senatorja Giulia Andreottija v Il Divo (2008), vlogo, ki mu je prinesla Davida di Donatella, Nastra d’Argenta in Ciaka d’Oro. Leta 2014 je postal legendarni Jep Gambardella v La Grande Bellezza, pisatelj v grotesknem mondenem Rimu, v z oskarjem nagrejenem filmu za najboljši tujejezični film. V filmu Loro (2018) je vstopil v lik Silvia Berlusconija, leta 2021 pa je v Stata la mano di Dio igral nežnega očeta glavnega junaka Filippa Scottija, še enem filmu, nominiranem za oskarja.
“Mojo ljubezen do Tonija je enostavno razložiti,” pravi Sorrentino. – Nikoli nisva imela krize, nikoli nisva niti pomislila na konflikt. Popolno razumeva drug drugega, se podpirava, imava rada, znava deliti resnost in metodičnost pri delu s trenutki lahkotnosti in ironije. Skupaj sva že leta, toda vsakič, ko se vrneva k sodelovanju, se veseliva, ker meniva, da sva vedno ustvarila nekaj novega.”
“Ni lahko,” dodaja Tony Servillo, “z besedami razložiti razloge za določeno kemijo. Dejstvo, da mi je Paolo podaril sedmi film s tako kompleksnim, večplastnim, bogatim likom, polnim občutkov, za katere upam, da bodo občinstvu posredovani z vso iskrenostjo, štejem kot darilo. Tega nisem pričakoval. Doslej sva ustvarjala dobre like, toda misel, da to delo osvetljuje lepoto prejšnjih, me veseli in pomeni, da se nisva zanašala na preteklost.”
TIZIANA FABI/Getty Images
