S Hano Jušić o filmu „Bog neće pomoći’’: Tako kot ljudje - dober film ne more biti apolitičen

Na začetku dvajsetega stoletja pride Čilenka Teresa v trdno strukturirano, izolirano gorsko skupnost hrvaških pastirjev, trdeč, da je vdova njihovega brata, ki je emigriral. Njen prihod radikalno spremeni odnose članov skupnosti in vznemiri obstoječe zaprte, represivne strukture. V družbi, ki skozi zgodovino poskuša “braniti red” pred žensko, katere prisotnost kliče k spremembam, uporu proti sistemu in prekinitvi poslušnosti, emancipacija nikoli ni linearen proces, temveč nenehen boj s številnimi prekinjenimi premiki. Bolj kot je zamah močan, brutalnejši je odpor, čemur smo danes še posebej priča. Ko je razmišljala o svojem filmu Bog neće pomoći, je Hana Jušić vedela, da mora neizogibno nadaljevati z razkrivanjem patriarhalnih vzorcev – to je počela že v svojem prejšnjem filmu Ne gledaj mi u pijat. Srečava se med Sarajevo Film Festivalom, le nekaj dni po svetovni premieri, ki jo je imela v Locarnu, in začne mi pojasnjevati, kako se je vse začelo.

Izviram iz takšnega miljeja in vse svoje življenje se borim s tem, v mojem primeru z malomeščanskimi predsodki in omejitvami, s tisto neko nesvobodo, ki jo rada raziskujem v različnih oblikah. V tem filmu je najčistejša, ker prikazujem zelo trdo, tradicionalno pastirsko skupnost, a zanima me tudi, kako ženske pogosto same pristajajo na to, da perpetuirajo takšne sisteme, kateri so tisti drobni, pogosto nevidni akti nasilja, ki jih to prinaša. Filma Bog neće pomoći in Ne gledaj mi u pijat sta le na videz različna, a v svojem bistvu enaka – od represivnosti skupnosti do tega, da se ljudi nenehno obsoja za karkoli drugačnega.

Le tiste, ki so bile v prvi vrsti obrambe proti takšnemu sistemu, vedo, kakšna je cena lastne neustrašnosti (to ni odsotnost strahu, temveč zavestno soočanje z njim). Breme negotovosti, izolacije, nepriznanosti. In potem še osamljenosti, še posebej, če smo v teh bojih same. Toda Teresa v majhni hrvaški vasi tiho začne navdihovati druge ženske – med drugim tudi lik Milene. Zanimalo me je, ali obstajajo neki nemi notranji konflikti, ki jih je želela izpostaviti v tem procesu kljubovanja in upora? Da, prav zato mi je najljubši lik v filmu prav Milena. Ona je žrtev vse svoje življenje, šikanirana s strani svoje skupnosti, a zelo pomembno mi je bilo, da je ne prikažem tako. Pravzaprav obeh nisem želela prikazati na način, da bi kdo rekel – ubogi ti dve, še posebej pa, da bi se film končal s tem vtisom. Tisti njen mali upor, to, da je lena, da se ji nič ne da delati, kar ji rečejo, da se ves čas pači nekomu za hrbtom… želela sem ji dati neko drobno moč v grozoti, v kateri živi.

In v tej grozoti – kje vidi ženske iz regije na poti osvajanja svobode in avtonomije trenutno? Na eni strani se res dogajajo neke dobre stvari – zdi se mi, da se mlajše generacije žensk znajo veliko lažje izboriti, da povedo, kaj jim gre na živce, to vidim pri študentkah na faksu, kjer poučujem, in se mi zdi genialno, enostavno več ne gredo skozi nekatere stvari, skozi katere so včasih šle. A na drugi strani, na Hrvaškem recimo, pri določenem delu mladih ljudi obstaja neka usmerjenost k tradicionalnim vrednotam, cerkvi z zelo velikim zaupanjem, pa tudi k povezovanju z desničarskimi idoli, ki so proti splavu, posegajo v žensko telo, tiste neke Jordan Peterson neumnosti. Grozno mi je gledati te povorke Hoje  za življenje, kjer je toliko mladih žensk, kar je res porazno. Obstajajo velike kontradikcije med tema dvema smerema. Niti v Srbiji ni veliko drugače, še posebej ne v tem zgodovinskem trenutku, kjer so ženske vsak dan tepené, klofutané in pretepane na ulicah s strani sistema, medtem ko druge ženske mirno in ne da bi trenile z očesom branijo ta isti sistem.

Od osebne odgovornosti še vedno obstaja odmik. Trpi se in molči za višji cilj, a večje kot so krivice in nasilje, bolj je ta tišina nečloveška. Tako kot ljudje – po mojem mnenju dober film ne more biti apolitičen, še posebej v današnjem času, saj to potem pomeni, da ti vse ustreza. Imam občutek, da vsak film, ki je v svojem bistvu dober in na pravem mestu, pravzaprav govori o družbi na nek kritičen način. Je potem Bog neće pomoći pravzaprav poziv, da vzamemo življenje v svoje roke? Je, ta naslov je pravzaprav dvojen. Po eni strani mi je bil všeč, ker vsi mislimo, da nam bo Bog pomagal in nas zaščitil, a preprosto – nas ne bo, vsak dan nam življenje dokazuje nasprotno. Po drugi strani pa Teresa in Milena na koncu spoznata, da si lahko pomagata le sami – in ena drugi. In ta ženska solidarnost lahko resnično reši svet.

Snemanje na planinah Dinari in Svilaji, pa kasneje na Krku, daje filmu specifično atmosfero. Zelo je otipljivo, da je Hana želela raziskati nekatere druge slogovne smeri v primerjavi s prejšnjim filmom. Da, ko smo snemali Ne gledaj mi u pijat, smo se trudili, da izgleda nekako čim bolj umazano, da kamera leti povsod, da sta prostor in scenografija natrpana in da je vse zelo utesnjujoče. Tukaj me je to že izčrpalo, želela sem se obrniti k tistemu načinu življenja pastirjev, ki so predvsem počasni v vseh teh prostranstvih, da se prikaže ta kontrast ene človeške figure v pokrajini. Prav tako je bilo pomembno, da film korespondira in je prežet skozi subjektivnost likov, da je sanjav in počasen, zaradi česar je bilo vse posneto s statično kamero. Bil je pravi izziv narediti resen, razkadriran in miren film. Če je Ne gledaj mi u pijat konec osnovne šole, potem je Bog neće pomoći matura (smeh), nadaljuje Hana.

Glavni igralki v filmu, Manuela Martelli in Ana Marija Veselčić, sta osvojili nagrado “Leopard” za najboljšo igralsko stvaritev na 78. filmskem festivalu v Locarnu. Zdaj sta tudi na Sarajevo Film Festivalu na zelo opaženi regionalni premieri. Za konec jo vprašam, koliko ji pomenijo te nagrade in po čem je posebno tudi to Sarajevo? Ker ta film verjetno ne bo kakšen kinematografski hit – na Hrvaškem, za razliko od Srbije, ljudje res malo gledajo domače filme, morda kvečjemu na televiziji – je edino, na kar lahko kot režiser računaš, to, da hodiš po festivalih in da film na ta način dobi vidnost. Locarno je odličen kraj za premiero, ker imajo tam radi drugačne in bolj drzne filme, Sarajevo pa je naš največji festival v regiji in zato veliko pomeni za življenje filma.