Bila sem na premieri filma Vidra v Sarajevu. Od včeraj ne morem nehati razmišljati o njem

Jutro, ko sem izgubila očeta, je bilo enako kot vsako drugo. Njegov telefon je bil pod vzglavnikom, čevlji na polici, jakna na obešalniku. Vse je delovalo mirno, nepremično, skoraj banalno v svoji vsakdanjosti. Ko so prišli pogrebniki in prinesli krsto, ki je bila premajhna zanj in je niso mogli zapreti, je absurd dosegel vrhunec, smeh pa se je izvil skoraj prabitno. Prav zato je vsaka malenkost postala kot črnilo, ki vsak drobec te situacije vrisuje v moj spomin. Spomnim se vsakega poskusa, da bi pokrov zaprli, in nelagodja pogrebnikov, ko jim to ni uspevalo. Iskali so pogled katerega od nas domačih kot potrditev, da je vse v redu, ali kimanje z glavo, ki bi jim nudilo vsaj malo razumevanja. Vsak, ki je starejši od trideset let, verjetno pozna ta občutek ali pa ima vsaj eno (pol)zabavno zgodbo, povezano s kakšnim tragičnim dogodkom. Ko pa smrt vstopi v življenje, ko si še otrok ali šele na pragu adolescence, se svet ustavi. Nenadoma spoznaš, da odrasli niso vsemogočni, da lahko hiša izgubi svoj temelj in da si prepuščen samemu sebi, da se s tem spopadeš. Prav ta trenutek ustavljenega sveta je v središču Vidre, novega filma Srđana Vuletića, skozi lik šestnajstletne Hane.

Na prvi pogled Hana živi običajno najstniško življenje. Ima simpatijo, Balša, prijateljice, ki so preveč obsedene s fanti, in mamo, s katero ima zapleten odnos. Vse to pade v senco, ko njen oče, nekdanji pilot, umre jutro po tem, ko jo je poklical, naj z Balšem opazuje sončni mrk ob Skadarskem jezeru. Njegova zadnja želja je bila, da bi bil pokopan v pilotski uniformi, a družina, ujeta v tradicijo in pričakovanja okolice, jo zavrne. Namesto tihe žalosti in dostojanstvenega slovesa nastane metež družinskih razprav in kolektivnih pritiskov, kar nekako simptomatično odraža balkanski kontekst soočanja s smrtjo in vseh tehničnih podrobnosti, ki jo spremljajo. Hana, ujeta med svojo žalostjo in tujimi pravili, se odloči pobegniti, najprej od doma, nato pa še od same sebe. A vendarle odide z Balšem in njegovim priljubljenim prijateljem Lukom gledat sončni mrk ob jezeru.

Courtesy of Sarajevo Film Festiva

Vuletić Hano izpostavi še eni, morda enako uničujoči travmi. Balša, fant, v katerega polaga zaupanje in pričakovanja, pokaže svoj pravi obraz. Njegova ljubosumnost preraste v nasilje, poskus posilstva in maščevanje. V enem najbolj pretresljivih delov filma Balša po tem, ko poskuša posiliti Hano, poskuša ubiti lastnega prijatelja, prepričan, da je imel nekaj z njo. To nasilje, nenadno in brutalno, jo pahne v še globljo dezorientacijo, v kateri izgublja tla pod nogami. Tisto, kar bi moralo biti zatočišče, zabava in pobeg od resničnosti, pred katero se želi trenutno umakniti čim dlje, se spremeni v grožnjo, njen beg pa postane vprašanje preživetja. Rešitev najde v avtomobilu dveh žensk, ki jo odpeljeta domov, kjer jo čaka policija, saj jo je družina prijavila kot pogrešano. V tem delu filma vstopimo v Hanin univerzum, v samo jedro njene domišljije, v trenutek, ko njen um skozi travmatični odziv poskuša razrešiti krizo. Hano metaforično pogoltne jezero in jo izpljune boljšo in močnejšo, prav tako kot ji Luka odgovori na vprašanje, kaj se bo zgodilo zdaj, ko so na jezeru.

Moč filma leži v kontrastu med vsakdanjim in katastrofalnim. Vuletić na ta način jasno pokaže, da adolescenca nikoli ni lahka, a ko se združi s travmo izgube, preraste v izkušnjo, ki pusti brazgotine za celo življenje, kar ta film uvršča med najuspešnejše primere coming-of-age filmov. Film je hkrati zgodba o odraščanju in o tem, kako družba oblikuje in omejuje zasebno bolečino. Ritem filma, čeprav bi se nekaterim morda lahko zazdel počasen, v določenih trenutkih postane zelo dinamičen. Proces žalovanja in tisti klasični stari beg pred težavami uspeta zadržati pozornost do samega konca, pri čemer se spretno uporabljajo elementi presenečenja. Šele ko nasilje izbruhne skozi Balšo, film dejansko pospeši, gledalce pa potegne v kaotično in brutalno resničnost, v kateri Hana nima kam in inma kje poiskati zavetja. Prav to kontrastiranje tempa med mirovanjem in eksplozijo natančno oriše notranji svet glavne junakinje.

Skozi scenarij Stefana Boškovića se jasno zariše spopad med tradicijo in individualno željo. Očetova zadnja želja, da bi bil pokopan v pilotski uniformi, ni le nenavadna zahteva, temveč simbol svobode izbire in upora togim običajem. Družina, ki to zavrne, postane utelešenje družbe, v kateri ima skupnost vedno zadnjo besedo, celo nad intimnimi, osebnimi željami. Film tu preraste v širšo kritiko balkanske vsakdanjosti: posameznik redko sme odločati sam, vsak, ki se temu upre, pa tvega, da bo razglašen za čudaka ali izdajalca. Eden najmočnejših adutov Vidre je ton. Kljub teži teme film nikoli ne zapade v patetiko. Humor se pojavi v popolnih trenutkih, kot drobna ironija, kot način, da se prenese nesmiselnost življenja. Smrt, tradicija, nasilje in najstniška ranljivost dobijo kontrapunkt v prizorih, ki spomnijo, da življenje, četudi tragično, nikoli ni brez bizarnosti. Prav ta humor razbije tragičnost in ji da realističen okvir, saj žalost nikoli ne pride sama – pogosto jo najprej spremlja prav tista groteskna vsakdanjost.

Vidra je film o odraščanju skozi bolečino, zaradi katere se naš svet ustavi, in o tem, kako smo ga pogosto prisiljeni znova začeti sami. Da vsaj skozi lastno domišljijo iz tega jezera izstopimo kot boljša in močnejša različica sebe. In tista mala vidra, ki teče skozi globine jezera v nas, uspe bolečini, ki nas čaka v življenju, kljubovati vsaj z malo poezije, bizarnosti in moči.