V duhu festivalskega časa Uporniški bralki Irena Jovanović in Dara Šljukić izbirata naslove, ki glasbo uporabljajo kot pomembno temo in iz nje črpajo navdih.
Pobunjene čitateljke4 avgusta, 2025
Lani je izšel eden redkih primerov domačih romanov, ki se ukvarjajo z glasbo in prihaja izpod peresa avtorice „Led. Otapanje” Emine Smailbegović. Roman izstopa predvsem po generacijski perspektivi, ki prinaša svežino v primerjavi z drugimi deli na to temo, obenem pa se izogne enemu najpogostejših klišejev ‘moških’ ‘glasbenih’ romanov: površno začrtanemu ali nedosledno razvitemu ženskemu liku. Izbrale smo štiri ‘glasbene romane’ – in vsi štirje izkazujejo številne skupne tendence: romani so prepleteni z glasbenimi referencami, strukturirani po vzorcih glasbenih form, glasbo pa uporabljajo tako kot bogato asociativno polje kot tudi kot osrednjo temo.
Najnovejši, tretji roman mlade avtorice Emine Smailbegović „Led. Otapanje” (2024) je roman za ljubitelje klasične glasbe. V dialogu je z Turandot, nedokončano opero Giacoma Puccinija, in je strukturiran po opernem modelu – v treh dejanjih. „Led. Otapanje” je nenavadna kombinacija generacijske pripovedi o ljudeh, rojenih v devetdesetih letih, in konservativnega pristopa, ki zavrača priznanje političnosti umetnosti. Roman prinaša zgodbo o prijateljstvu štirih mladih visoko izobraženih ljudi v Italiji, pripovedovano iz perspektive Une, po rodu iz Bosne, in prepričljivo posreduje tesnoben položaj te generacije – prekarno življenje na področju umetnosti in kulture, splošno demotiviranost ter anksiozne, negotove in nekonvencionalne prijateljske in romantične odnose. Pripovedovalkina bosanska identiteta pri dinamiki prijateljstva in zgodbi o umetnosti ne igra odločilne vloge, kar je za domačo migrantsko književnost še kako osvežujoče.
Glasba kot poklic in kot strast predstavlja vez tega prijateljstva, o njej pa pripovedovalka govori tako posredno – skozi pogovore s prijatelji – kot tudi neposredno, ko predstavi svoj pogled na umetnost, tako na glasbo kot na književnost. V teh razmislekih je veliko poenostavljanja, pogosto tudi cinizma, ko gre za angažirane pristope k umetnosti – na primer, kot donosne karierne strategije. Čeprav bi to morda lahko veljalo za Italijo in Evropo, kljub njihovim obratom v desno, je težko žalovati nad takšnim stanjem iz postjugoslovenske perspektive, kjer podpora kakršnikoli progresivni kulturi iz javnega sektorja praktično ne obstaja več niti na papirju.
„Niotkuda, s ljubavlju” (2021) Đorđa Matića je še en generacijski roman – generacije, ki ji je mladost prekinila vojna v Jugoslaviji in ki je morala življenje znova začeti onkraj meje. Matićevega junaka spremljamo od juga proti severu, od Rima do Amsterdama, v njegovem melanholičnem iskanju pripadnosti, vzporedno pa spremljamo tudi žensko, za katero hrepeni – Mašo Koen – rojakinjo, ki si v Amsterdamu gradi novo identiteto. Glasba je prisotna povsod – roman je poln referenc in verzov iz najrazličnejših žanrov, od domačih narodnih pesmi do ameriškega džeza. Glasba je hkrati interpretativni ključ osrednjih tem tega romana.
Mašino poigravanje z lastno identiteto poteka skozi glasbo – njeno petje ruskih pesmi jo v Amsterdamu naredi za Rusinjo – igranje z identiteto kot džeziranje in improvizacija. Glasba ni le motiv, ključ ali atmosfera, temveč tudi tema. Pripovedovalec tega liričnega romana razmišlja, denimo, o glasbi Džonija Štulića, o glasbi nekega preteklega časa, o procesu njenega nastajanja, o njenem pomenu – tako v tistem kot tudi v tem, izseljenskem času.
Zvok oboe iz uvodne špice turške nadaljevanke Feriha je sprožilec pripovedi v romanu Nenada Veličkovića Koncerti za obou (2021). Serijo pozorno spremljata glavna junaka romana: sin, srednjeletni doktorant arhitekture in pripovedovalec, ter njegov oče, ki ga pripovedovalec dosledno imenuje ‘Stari oboist’ – upokojeni glasbenik. Zgodba o odnosu med očetom in sinom ni pripovedovana kronološko. Razigrano, z obilico ornamentike – skladno z baročno poetiko, obdobjem, v katerem je nastalo veliko koncertov za oboo – je komponiran tudi ta roman. Spremembe v ritmu so najbolj izrazite v delih, kjer pripovedovalec pripoveduje brezštevilne in hitro zaporedne zaplete turške nadaljevanke, katere zgodbe zaznamuje patriarhalno oblikovan svet. Patriarhat v žajfnici je pripovedovalcu prav tako problematičen kot tisti, s katerim se sooča v resničnem svetu. Humor in ironija služita kot protiutež pogosto pretresljivim opisom vojne in povojne družbene stvarnosti na območju nekdanje Jugoslavije. Glavni junak je zasnovan v nasprotju s patriarhalnimi vzorci, kar še povečuje občutek bližine in empatije, ki ju bralci čutijo do tega lika. K temu pripomore tudi prikaz kompleksnega odnosa med sinom in očetom – prežet z napetostjo in nepotrpežljivostjo, pa tudi z razumevanjem, nežnostjo, skrbjo in ljubeznijo.
Glavni junak romana Pas i Kontrabas Saše Ilića, nagrajenega z NIN-ovo nagrado za leto 2020, je Filip Isaković – glasbenik, kontrabasist in vojni veteran. Na začetku zgodbe pristane v psihiatrični ustanovi v Kovinu, skupaj z drugimi vojnimi veterani, vključenimi v program zdravljenja vojnih travm. Glasba je tematsko in formalno osrednja oporna točka tega besedila. Roman je prežet z glasbenimi referencami – od znanih džezovskih skladb do jugoslovanske glasbe. Osvetljevanje preteklosti deluje kot protiutež ciljem psihiatričnega programa v bolnišnici v Kovinu. Zvoki, melodije ali skladbe (na primer Čarobna piščal) lahko znotraj programa služijo za lociranje travm in njihovih sprožilcev, vendar je končni cilj tega programa izbrisati spomine.
Proti takšni praksi se uprejo pacienti Kovinske bolnišnice in se podajo v iskanje drugačnih načinov soočanja s travmami. Povezava med džezom in liki v romanu je tudi v marginaliziranosti – v svojski subkulturi med kovinskimi zaporniki, pa tudi pri glavnem junaku, ki mora svojo svobodo šele najti skozi glasbeni oziroma umetniški izraz.
