O prednostih solo potovanj in lekcijah, ki se jih je med njimi naučila, smo se pogovarjali s Tinko Kalajžić, ki je sama potovala v države, kot so Brazilija, Indija in Nepal.
Tina Kovačiček4 avgusta, 2025
Moja prva prava samostojna pustolovščina se je zgodila v Bangkoku, kjer sem pristala brez jasnega načrta, z nahrbtnikom na hrbtu in zbadajočim strahom v želodcu. To je bil preizkus mojega poguma in iznajdljivosti, ki je hitro prerasel v življenjski slog,mi pove Tinka Kalajžić, katere potovanja spremljam že leta. Tako kot mnogi, ki so se podali na samostojna potovanja, se je naveličala čakanja, na druge, da se organizirajo. V nekem trenutku sem preprosto izgubila potrpljenje in rezervirala to letalsko vozovnico. Priznava, da so jo sprva mučili dvomi in vprašanja, kot so Si normalna? Kaj ti je treba tega?, potem pa so se stvari začele postavljati na svoje mesto in potovalna čarovnija je korak za korakom začela delovati. Po več kot desetletju potepanja po svetu me včasih prevzame nostalgija za tistim občutkom, ko nekaj doživiš prvič, in mislim, da se takšni trenutki ne bodo nikoli več ponovili na enak način. Tisto prvo srečanje s svetom, ko ti je vse zanimivo in intrigantno, ti pa si popolnoma naiven, neizkušen in neskončno odprt za vse. Kar je lahko čudovito, a tudi nevarno, odvisno od situacije.
Takoj ji postavim vprašanje, ali obstaja mit o tem, da so ženska potovanja nevarna, in ali je čas, da ga ovržemo? Res je, da tveganja obstajajo, vendar obstajajo tudi v lastni soseski. Ključno je biti previden, a ne paranoičen, in ostati odprt za lepoto srečanj, spontanosti in izkušenj, ki vam jih takšno potovanje lahko prinese. Potovanje ostaja za mnoge najlepša oblika učenja, se strinjava s Tinko, saj solo potovanja ponujajo nekakšno svobodo, ki je ne boste občutili, če potujete v skupini. Po svoji prvi solo pustolovščini sem se pet celih let vsako zimo, pogosto brez posebnega načrta, odpravljala nekam daleč stran in bila na poti od nekaj mesecev do pol leta , mi pripoveduje Tinka, ki je na enem od potovanj spoznala svojega sedanjega partnerja, Argentinca Juliana, ki je živel podoben nomadski način življenja, zato sta se iz solo popotnikov spremenila v popotnika v paru. Kljub temu Tinka še vedno ceni svoja solo potovanja. Letos se je v moje življenje prikradla daljša solo epizoda, trije meseci v Braziliji, in zanimivo se je bilo spomniti, kako je biti sama na poti. Prav zato je bila zame idealna sogovornica na temo, zakaj je samostojno potovanje pogosto lahko boljše kot potovanje v skupini.
Zasebni arhiv
Najbolj posebna stvar pri solo potovanju je, da nikoli ne veš, kako se bo izteklo. Ne moreš predvideti, koga vse boš srečal, kam te bo zanesla pot in katera vrata se ti bodo odprla samo zato, ker si bil v tistem trenutku odprt za pogovor, pogled ali kratek kompliment. Redno se mi je dogajalo, da sem šla v eno smer, nato pa je srečanje s popolnim neznancem obrnilo ves načrt na glavo. V Kostariki sem na poti v Montezumo srečala moškega, ki mi je omenil Santa Tereso – zvenelo je tako dobro, da sem v istem trenutku spremenila smer. Na koncu sem tam ostal tri mesece, ker preprosto nisem mogla oditi. V Indiji sem se po sproščenem pogovoru na plaži namesto načrtovanega obiska severa znašla na desetdnevni Vipassani – in še danes ne vem, kako sem vseh 10 dni zdržal v tišini. V Braziliji so me neznanci vabili k sebi domov in me gostili, kot da bi bila član družine, čeprav nismo imeli niti enega skupnega znanca. Ko potujem s partnerjem, se takšne situacije skoraj nikoli ne zgodijo. Sama nimam takšne potrebe, da bi se približevala drugim, niti se drugi ne približujejo meni.
Samostojna potovanja so osvobajajoča, ker vam omogočajo, da popolnoma sledite svojemu ritmu. Zbudiš se, ko želiš, ne ko nekomu drugemu ustreza. Ješ, ko si ti lačna, ne ko so lačni ljudje okoli tebe. Svoje načrte spreminjaš, kakor hočeš, brez kakršne koli razlage ali opravičila… Počneš točno tisto, kar si v tem trenutku želiš, ne da bi se prilagajala tujim željam, razpoloženju ali tempu, kar je lahko še posebej naporno, ko si del večje skupine. Morda nekomu zveni sebično, ampak dokler ne izkusiš potovanja v solo režiji, se težko zavedaš, kako pogosto, tudi nezavedno, pristaneš na stvari v družbi, ki ti sploh ne ustrezajo. Ampak Ker gredo vsi, bom šla tudi jaz… ali Ker si tega tako zelo želijo, se bom prilagodila… . Ko enkrat začutiš, kako je, ko je vse po tvoje, se je pogosto težko vrniti v skupino in se nenehno prilagajati drugim.
Zasebni arhiv
Naučiš se iznajdljivosti. Kako organizirati prevoz, če obstaja jezikovna ovira? Kako poiskati nastanitev sredi noči brez dostopa do interneta? Kako preživeti s 3 dolarji v žepu v kolumbijski vasi, kjer bankomat ne deluje, ti pa si obkrožena z džunglo in preprodajalci drog, medtem ko čolni ne vozijo cel teden, dokler se morje ne umiri? Kako ravnati v primeru izgubljene prtljage na letališču? Kaj storiti, ko v hostlu pobereš uši in ob tebi ni mame, ki bi ti počesala lase nad umivalnikom? Kako si opomoreš, ko zboliš in s temperaturo 41 stopinj, medtem ko spiš v sobi v hostlu s 15 drugimi glasnimi popotniki? Takih situacij je milijon. In nekako jih na koncu vse rešiš … Ker nimaš nikogar, na kogar bi lahko preložil to odgovornost. In na koncu spoznaš, da te je vsaka od teh zgodb vsaj malo izgradila in da imaš v sebi moč, prilagodljivost in iznajdljivost, ki se jih morda sploh nisi zavedala.
Na samostojnih potovanjih se naučiš zaupati ne le sebi, ampak tudi drugim. In pogosto tudi popolnim neznancem. Ljudje, ki ti pomagajo, ko se izgubiš, ti ponudijo prevoz, te povabijo k sebi domov, razložijo, kje si se zmotila, ali ti dajo tisto, kar v tem trenutku najbolj potrebuješ. V svetu, polnem novic o nevarnosti in nezaupanju, vam potovanje v samostojni režiji pokaže, da so ljudje v svojem bistvu pogosto dobronamerni in pripravljeni pomagati. In vsakič, ko ti nekdo reši dan, ne da bi v zameno karkoli zahteval, se nekaj v tebi omehča. Obnavljaš si vero v ljudi. V človeštvo. Da nisi sam, tudi takrat ko si. Nikoli ne bom pozabila trenutka v Nepalu, ko je državo prizadel potres z magnitudo 7,9 po Richterjevi lestvici. Prvič v življenju sem zares začutila, kaj pomeni lakota. Takrat se mi je približal Nepalec, delil z mano eno samo jabolko in nekaj vode, čeprav je imel s seboj vso družino in nihče ni vedel, koliko časa bomo ostali na tistem mestu, dokler se tla spet ne umirijo. Takšne geste ostanejo s teboj za vedno.
Ko potuješ sam, svet opazuješ bolj pozorno – brez motenj poslušaš ljudi, vpijaš geste in ritem kraja. V tišini opaziš podrobnosti, ki bi jih sicer spregledal. Ta osredotočenost odpira vrata različnim življenjskim zgodbam, spodbuja globlje razumevanje in empatijo, zlasti do tistih, ki nimajo možnosti potovati. Samostojno potovanje ne bogati le vas, ampak tudi vašo družbeno ozaveščenost, spodbuja hvaležnost, sočutje in zmanjšuje predsodke.
Samostojno potovanje je odlična priložnost, da se poglobiš vase. Brez motenj, brez znanih ljudi, brez avtomatizma vsakdanjega življenja. Začenjaš iz nič na neznanem ozemlju in prenehaš nezavedno igrati vloge, ki jih ljudje pričakujejo od tebe. V tišini samostojnega potovanja začneš opažati lastne vzorce – strahove, negotovosti, moč, pogum, intuicijo. Nihče ne prevzame pogovora, odločitve, organizacije, vse prihaja od tebe. Nekako spontano začneš biti bolj v stiku s svojim notranjim glasom. In ko ga enkrat prepoznaš, ga je težko prezreti, ko prideš domov.
Zasebni arhiv
Na samostojnih potovanjih se naravno odpreš učenju, ker si nenehno potopljena v neznano. Učenje jezika postane nujno – za naročanje hrane, rezervacijo nastanitve ali izražanje hvaležnosti za gostoljubje. Sčasoma ta majhen košček znanja odpre vrata in srca, zaradi česar se želiš naučiti več. Več časa preživiš z domačini, opazuješ njihove navade in vrednote, se učiš kuhati njihove jedi in poslušaš zgodbe, ki jih turistične skupine nikoli ne bi slišale. Ko nimaš svojih ljudi okoli sebe, se bolj naravno vključiš – ne kot opazovalec, ampak kot udeleženec. In to je največja prednost samostojnega potovanja.
Ko si sama v svetu, izgubiš potrebo, da bi vse filtrirala skozi znano. Prenehaš nositi “očala” kulture, iz katere prihajaš, in začneš videti realnost takšno, kot je – drugačno, nenavadno, včasih nejasno, a tudi fascinantno. Ne primerjaš več nenehno “kako je pri nas”, ampak opazuješ in se učiš: kako ljudje tukaj komunicirajo, ljubijo, živijo svoje vsakdanje življenje, spoštujejo naravo, vzgajajo otroke ali rešujejo konflikte. Tvoj svet se širi, ker spoznavaš, da ni enega samega “pravega” načina življenja. To spoznanje te temeljito spremeni – postaneš bolj odprta, bolj strpna, bolj radovedna. In ko se vrneš domov, nekaterih stvari ne jemlješ več kot samoumevne, ker veš, da se lahko stvari počnejo tudi drugače.
