Obiskali smo nov showroom znamke Radostan, kjer vintage pohištvo postane eklektična scenografija

Korenine. Globoko vsajene, a očem nevidne. Izvor, spomini, pozabljeni običaji, vonji in besede, vse je v njih, česar si nismo izbrali, ampak nosimo kot lastne temelje. Nekateri rastejo iz kamna, nekateri iz zemlje, nekateri iz blaga, a vsi poznajo pot do nas. O tem razmišljam, ko prvič stopim v impresivni razstavni salon Settlement Radostan. V Resavski ulici v Beogradu, v sanjskem salonu, se nahaja njun novi večnamenski prostor s skrbno izbranimi vintage in antičnimi kosi pohištva ter izjemnimi dizajnerskimi predmeti. V središču je seveda preproga – tista, ki odraža prepoznavno identiteto blagovne znamke.

Že na samem začetku pogovora z Marijo in Uglješem, ustanoviteljema Radostana, jima povem, da verjamem, da ima vsak od teh kosov zagotovo sentimentalno vrednost za tistega, ki ga izbere, in dodajata, da pri izbiri vodi srce, izkušnje in nagon, manj pa namen in pomen dekorja. Jezik preprog se izmika izrazu, način njune komunikacije pa je, čeprav simboličen, zagotovo ne verbalen. Prav zato ima ta prostor še večji pomen: da se ga začuti, vdihne, se ga dotakne, prepozna. V tem ni veliko logike, tako kot pri vsaki drugi ljubezni. Srce vodi tisto močno ognjišče v nas, izbrani košček pa postane delček doma, ki ga nosimo v novozgrajeno življenje, stanovanje ali mesto.

“Moj oče je zbiral pirotske preproge, meni pa je bil to hobi med študijem na Akademiji za likovno umetnost. Obiskovali smo sejme starin in starinskega tekstila. Študirali smo restavratorstvo. Redno smo bili v Turčiji.” Ogromne pirotske preproge iz zbirke so razstavljene na stenah kot pričevanje scenografske instalacije, ki sta jo nedavno izvedla v sodelovanju s Stefanom Jovanovićem za otvoritev. Zbirka vključuje 410 preprog, od katerih jih je 20 % neodtujljiv del rastoče zbirke.

Povem jima, kako sem imela prijatelja, ki je bil v ozkih beograjskih krogih tako znan, da večina ljudi sploh ne bi vedela, da ni iz tega mesta. Dokler ne vstopijo v njegovo stanovanje, kjer je prva stvar, ki jo zagledajo v dnevni sobi – pirotska preproga. Uglješa in Marija se navežeta, da vse več mladih prepoznava takšne dragocenosti in ima potrebo pripovedovati zgodbo o svoji identiteti, čeprav je bila do nedavnega v svetu zbirateljstva prisotna le starejša populacija. “Odnos do etnografije in dediščine se dramatično spreminja, kar je dober pokazatelj. Včasih je bil precej prevladujoč proces tribalizacije in ljudje so se sramovali svojega izvora. Prav tako v naši zgodovini ni niti določene kontinuitete v tem poreklu – vedno smo imeli ostre reze. Od Osmanskega cesarstva, Habsburžanov, komunizma … Zato je bilo najino poslanstvo pri oblikovanju prostora vključiti elemente vsakdanjega industrijskega dizajna skozi ikonične kose iz različnih obdobij, večinoma izdelane na območjih najinega skupnega jezika. Imamo elemente orientalskega salona, industrializma iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki se opira na zapuščino Bauhausa, in elemente secesije s Thonetom, ki je imel proizvodnjo v Varaždinu – z drugimi besedami, vse, kar smo imeli v kontinuiteti skozi stoletje v nekdanji Jugoslaviji.”

Photo: Ljubica Stojanović

Pred kratkim je izšel dokumentarni film Ej, Salaši avtorice Maje Uzelac, ki je pravzaprav hommage dobi počasnosti, domačnosti in obrtništva. Bilo je morje umetniških posnetkov tkanja – še posebej preprog, kjer sem prvič izvedela, da je ta praksa obstajala tudi na mojem rodnem severu. Dati nov pomen starim kosom je smisel, me spomnita Uroš in Marija, ko predme eno za drugo razprostirata vojvodjanske preproge – popolnoma drugačne od pirotskih, v živahnih, igrivih barvah in cvetličnih vzorcih, kot bi jih boste našli na svojih najljubših pleteninah.

V njunem prostornem salonu preprogo zaznavamo izven običajnega konteksta, kot so kmetije ali etno-vasi. Prestavljena je bilo v nekoliko drugačno okolje, ne nujno novo, a zagotovo nepričakovano, kot platforma za srečanje in povezovalni element različnih sfer. Zato je ta showroom namenjen tudi kot razstavni prostor, z najrazličnejšim izborom preprog: makedonskih, sarajevskih, timoških, sandžaških, vse skrbno ohranjene in po potrebi restavrirane s strani Marije in Uglješe. Tehnike tkanja, poznavanje ornamentov in vzorcev ter razlik med njimi – so posebna znanost, ki vas bo v tem prostoru potegnila v nov, fascinanten svet.

Še posebej izstopa mural Marije Vidović, ki v imerzivno instalacijo vključuje elemente obstoječe mavčne plastike. Tu so tudi ikonični Rex stoli Nika Kralja, ki se zbirajo okoli orientalskih miz/stolčkov in združujejo pridih beograjske salonske mode z začetka 19. stoletja in udobno preprostost 60-ih. Malo naprej so Thonetovi stoli št. 811 iz Varaždina, ki stojijo ob meblo svetilkah in Lupina stolih iz 50-ih, katerih preproste konstrukcije razkrivajo samo jedro njihove oblikovalske misli. Na velikih portalnih vratih, ki ločujejo galerijski del od imerzivnega salona z muralom, je ročno napisan program z nedavnega odprtja: časovnice ni. Vse te plasti, ki izvirajo iz različnih kulturnih politik na Balkanu, se združujejo v en sam edinstven prostor. Ustvarjajo vtis, kot da bi se črte časa in prostora združile v eno ravnino.

To prepletanje ne izniči izvora, temveč odpira možnost novih pogajanj o identiteti, kjer se tradicija in modernost srečata in ustvarita pristno celoto, kultura spomina pa ne implicira zgodovinskega revizionizma. Nad kaminom iz majolike z pozlačenimi detajli, močnim simbolom kozmopolitskega duha, ponosno visi preproga z motivom drevesa življenja na steni. To niso le predmeti; so delci družbe in odsev njenih teženj.

Pri Radostanu je vse skrbno premišljeno, vsaka podrobnost je zasnovana tako, da si jo lahko ogledate. Takoj ko vstopite, vas bodo prepoznavne oblike obdale z vzdušjem pripadnosti: tisto sinestetično izkušnjo, kot ko vam znan vonj obudi vse občutke, ki jih povezujete z njim. Čeprav gre v osnovi za trgovino s preprogami, je zasnovana kot večnamenski prostor z namenom, da se njegov namen sčasoma opredeli.

Hkrati je galerija, foto studio in muzej, morda prizorišče za skrivnostno večerjo z vrhunsko kulinariko, tako kot lahko vsak od teh starinskih kosov pohištva služi kot scenografija: naloga Radostan skupnosti je, da izkoristi njegovo modularnost, prilagodljivost in eklekticizem za različna interdisciplinarna sodelovanja, v skladu s kulturo in vrednotami blagovne znamke. Pomembno je le, da so ideje vizionarske, tako kot je ta Marijina in Uroševa, prostor pa ja tukaj, da vsako vašo vizijo spremeni v oprijemljivo resničnost.

Photo: Ljubica Stojanović; Zumbul Studio