Na valu indie poletja sem (šele zdaj) odkrila Wet Leg

V dobi, ko se mi zdi, da je v pop kulturi vse videti drugače in pogosto pomislim, da je nek nov album, o katerem vsi govorijo, le moderna različica nekega ikoničnega albuma iz preteklosti – nekateri glasbeniki pa tudi odkrito samplajo stare hite – se le redko pojavi izvajalec, ki me preseneti. Zato se redno vračam k zaupanja vrednim starim albumom, tistim, ki jih imam rada že leta in katerih zvok me ni nikoli razočaral. Vendar me je indie skupina Wet Leg pred kratkim popeljala v povsem nov svet in me spomnila, zakaj že od nekdaj obožujem odkrivanje novih izvajalcev.

Danes žal večino novih del in izvajalcev odkrivam na družbenih omrežjih. Pravzaprav bi ta proces raje opisala kot vsiljevanje kot pa odkritje, saj v 90 % primerov to ni moja izbira, a nekako vedno odložim telefon s kakšno privlačno kitico v glavi. Prišlo je do točke, da se dobrih dogodkov ne spominjam več po pesmi, ki sem jo takrat poslušala, temveč po kratki melodiji, ki se mi je takrat vrtela v glavi. Celo na svoj rojstni dan sem se zbudila in si mrmrala refren pesmi, ki je še nikoli prej nisem slišala v celoti, samo zato, ker je bila takrat v trendu. Wet Leg pa sem odkrila bolj organsko, ko sem spremljal programe velikih festivalov. Poleg tega bi jih morda tudi spregledala, če nebi bili povsod to poletje – od Glastonburyja do milanskega I-Days, kjer so pred kratkim nastopili pred Olivio Rodrigo – in če nebi res vsi, katerih okus cenim, delili vsaj ene od njihovih pesmi. Wet Leg so namreč pred nekaj dnevi izdali svoj drugi studijski album Moisturiser, ki ga sodeč po objavah na družbenih omrežjih, odkar sem ga poslušala, nihče ni nehal vrteti, tudi jaz ne. Resnično doživljamo indie poletje.

@wetlegband

Prva pesem, ki sem jo slišala – stari oboževalci, ne obsojajte me – je bila davina maccall, sproščen sanjav zvok pa me je spodbudil, da sem se poglobila v njihovo diskografijo. Ob poslušanju starih uspešnic s prvega albuma Wet Leg (nagrajenega z dvema grammyjema!) sem se začel zaljubljati v specifičen zvok in estetiko te indie rock skupine iz Anglije. A novi album Moisturiser mi je vseeno bolj všeč. Pesmi niso tako ostre, sarkastične in, no, indie-sleazy, so pa melodične in očarljive, hkrati pa skupina ostaja zvesta svojim duhovitim, uporniškim in rahlo bizarnim besedilom. Novi album je posvečen ljubezni, queer odnosom in rocku – in s to kombinacijo so me kupili.

Besedila novih pesmi so na robu, da postanejo romantični klišeji, preveč sladka za ta tradicionalno melanholičen žanr – od You are my favorite human being, preko I like you/Every day starts and ends with you, pa vse do I don’t mind where we’re going/If it’s your hand, baby, I’m holding. Vendar pa Wet Leg s kombinacijo teh romantičnih pesmi z Rhianninim zapeljivim šepetajočim glasom, energičnimi punk instrumentali in rahlo bizarnimi metaforami iz teh romantičnih pesmi skoraj ustvarja svoj žanr, ki mi je bil všeč, ker se izogne patetiki. Wet Leg so vedno navdihovale grozljivke, nadrealistični svet in nenavadni elementi, ki se igrajo na meji srhljivega – kar se je odražalo tudi v seriji romantičnih pesmi. Tako je Jennifer’s Body pesem o obsesivni, vseobsegajoči ljubezni, medtem ko se Liquidize ljubezni loteva z bolj provokativnimi in odštekanimi besedili. Prav v tem delu se pojavi verz, ki se mi zdi, da popolnoma opiše energijo celotnega albuma: So many creatures in the fucking world, how could I be your one? Be your marshmallow worm?

@wetlegband

Z novim albumom in vedno številčnejšim občinstvom Wet Leg dokazujejo, da je indie rock živ in zdrav (Tumblr girls, rise up!). Pravzaprav sem že odkar sem prvič videla Rhian Tesdale, nenehno razmišljala o Tumblrju in indie sleaze estetiki, ki je bila tam priljubljena, saj je ta glasbenica utelešenje le-te. Ima izjemno dolge, rožnate lase z oranžnimi prameni, pobarvanimi z dip-dyeom, in slog, ki bi ga lahko opisali kot sodoben soft grunge – z nakitom na nohtih in zobeh ter preprostimi, a nekoliko neurejenimi outfiti, ki izgledajo, kot da se je pravkar vrnila z after partyja. Po drugi strani pa se Hester odloča za nekoliko bolj ležerno estetiko, ki v ekipo vnaša popolno ravnovesje.

“Kar naprej razmišljam: Je naša sreča že minila? Ali je ljudem še vedno mar za našo glasbo? Od prvega albuma smo veliko zgradili, bilo je res frustrirajoče. Ampak čutila sem ljubezen,” je Rhian povedala za Vogue o pričakovanjih glede novega albuma. Glede na to, da sem med pisanjem tega članka naletela na še ducat objav o skupini Wet Leg – pa tudi na posnetke z nedavnih koncertov, zaradi katerih me trpinči neverjeten FOMO – imam vtis, da glasbenici ni treba preveč skrbeti. Novi album je prejel veliko pozitivnih odzivov starih in novih oboževalcev in skupino izstrelil naravnost v središče pozornosti. In če mene vprašate, je Wet Leg prišel ravno ob pravem času, da je obarval svetovno glasbeno sceno in mojo poletno indie playlisto.