Ali nas je svet, ki gori, prisilil, da smo vzljubili drugačne zvezde?

Navajena sem, da se zvezde, še posebej v Hollywoodu, rodijo nenadoma, kot eksplozija, nekje med pozno srednjo šolo in prvo depresivno selitvijo na fakulteto. Postanejo slavne, lepe in nedotakljive ravno takrat, ko odkrijemo akne in težave z identiteto. Leta jih spremljamo, kako se spreminjajo, delajo napake, snemajo slabe (ali odlične) filme, se znova dvigajo, in vse to, medtem ko se sami spreminjamo, delamo napake in rastemo z njimi. Slava je bila vedno rezervirana za mlade. Vsaj tako se je zdelo. Toda v zadnjem času se nekaj spreminja. Nova vrsta zvezd tiho prevzema sceno, tiste, ki obstajajo že dolgo, a so šele zdaj “dosegle slavo”. Le nekateri izmed njih, tisti, za katerimi je svet v zadnjem času ponorel, so Pedro Pascal, Colman Domingo in Walton Goggins. Igralci z desetletji dela za seboj, z značilnimi obrazi, glasovi, stili in nekaj globoke, tihe karizme. In zdaj jih nenadoma vsi ljubijo. In to popolnoma upravičeno!

Photo: Phil Oh

Pustimo ob strani dejstvo, da sem bila vedno tista oseba v družbi, ki nekako vedno konča z obsedenostjo nekega dosti starejšega celebrityja, saj tokrat moja fascinacija s to temo ni izvirala iz neke teorije ali trenda, ampak povsem naravno. Bodimo realni, Pedro Pascal mora vsaka dva meseca okupirati  vsaj 70 % mojega TikToka, ko se algoritem odloči, da me opomni, da večni zaddy ne gre nikamor. Poleg tega, starejši kot je, bolje izgleda, in to ne le fizično, čeprav se ne bomo pretvarjali, da smo naivni, to je velik plus, ampak tudi v načinu, kako se obnaša. Brez napetosti, brez pretencioznosti, samo ta nekako uglajena “vem, kdo sem” drža. Pedro Pascal je res odličen primer za to temo. Verjetno ste njegov obraz videli že pred desetimi leti, ampak takrat ni bilo editov z njegovim smehom niti “internet daddy” titul. Igranje agenta v Narcos je bil prvi znak, da je nekaj več. In ko se je znašel v Game of Thrones, nato The Mandalorian in The Last of Us, se je vse skupaj zavrtelo. In ne na tisti vsiljeni, instantni način, kjer ti PR ekipa kroji kariero. Pedro je postal priljubljen, ker je ljudem resnično ugajal, s toplino, kančkom melanholije, samoironijo in dejstvom, da se je končno zdelo, da se zabava.

Photo: Getty Images

Podobna zgodba je s Colmanom Domingom. Po desetletjih v gledališču, neodvisnih filmih in nepozabnih stranskih vlogah se zdi, da je njegov čas resnično prišel. Za vlogo v Rustinu si je prislužil nominacijo za oskarja in zdi se, da se šele ogreva. GQ ga je označil za “najbolj smešnega človeka v Hollywoodu”, in to ni prazna oznaka, točno ve, kaj počne, ima kaj povedati, a se nikoli ne zdi, kot da te poskuša očarati.

Tudi Walton Goggins se odlično vklopi. Gledali smo ga že v vsem, od Justified do The Righteous Gemstones, a šele ko se je v Falloutu pojavil kot glamurozen, pol-bizaren prodajalec tablet, je vse skupaj kliknilo. The White Lotus pa ga je lansiral na vse naše feed vire. Zdaj je lik, o katerem ljudje govorijo na Twitterju, ki ima fanart, ki ga citirajo. Zasnovan je bil kot stranski igralec, a je pri 52 letih dejansko postal zvezda. Ampak zakaj ravno zdaj? Kaj je tisto, zaradi česar današnje občinstvo tako privlači zvezde, ki so že šle skozi vse, kar mlade zvezde še vedno poskušajo premagati? Morda je to nasičenost. Utrujeni smo od popolnih obrazov, istih vzorcev, dolgočasnih intervjujskih vprašanj, ki se zdijo vedno znova reciklirana za vsakega novega igralca, ki se se pojavi v industriji.

Morda iščemo avtentičnost. Ljudi, ki so resnično zaljubljeni v to, kar počnejo, in za to končno uživajo priznanje. Ali pa morda samo iščemo moške, ki znajo sleči suknjič brez stilista.

Vse to so vprašanja, na katera ni mogoče ponuditi odgovora, preprosto se je zgodil shift, in če ste, tako kot jaz, vsako leto na univerzi obiskovali socialno filozofijo kot izbirni predmet ali skratka, če ste mazohist, vam ostane tavati po večnem labirintu, ki ga strašijo možnosti. Ko pa smo že ravno pri mogoče, mogoče smo tudi mi starejši, morda so se potrebe industrije spremenila in smo končno pripravljeni gledati ljudi na zaslonu, ki z veseljem sprejemajo svojo starost, niso več le neki otroci, ki jih je odkril kakšen producent ali režiser, in niso niti deset svetlobnih let oddaljeni od nas in jahajo konje v nekih črno-belih teksaških puščavah, s katerimi nimamo nič skupnega. Nekaj ​​tolažilnega je v tem, ko vidiš nekoga, ki ni eksplodiral pri 19 letih, ampak je leta tlel, nato pa zacvetel ravno takrat, ko se je zdelo, da morda ne bo. Ni le navdihujoče, je realistično. Ker večina od nas dejansko živi tako: brez velikega “trenutka”, ampak v nizu poskusov, vztrajnosti, čakanju, da bo nekdo končno opazil naš trud ali talent. Staramo se in to je dejstvo. Sneli smo si rožnata očala, ker nas je k temu prisilil goreči svet. Preveč novic, preveč cinizma, preveč izdanih pričakovanj. V takih časih je težko imeti potrpljenje z idealiziranimi, romantičnimi podobami na zaslonih, liki brez gub in težav, ki vse razrešijo v tretjem dejanju in se zdi, da dišijo po mandljih, sveže opravljeni negi obraza in pravičnosti. Namesto tega iščemo nekaj surovega. Nekaj, kar ima napako, a hkrati moč in resnico. Nekaj, kar nam daje smisel, pa naj se sliši še tako bizarno, saj vemo, da je življenje dirka med kojotom in dirkaško ptico. Toda v tem navalu potrebujemo tisti kratek “rush“, tisti impulz, ki ga dobimo od ljudi, za katere se nam zdi, da živijo pristno in ki nas bodo vsaj za uro in pol opomnili, da morda tudi mi nismo še nič zamudili.