Vse, kar sem potrebovala, da sem prekinila svoj toksični odnos s hrano

Čudno se mi zdi, da hrano dojemam kot nekaj toksičnega, še posebej, ko gre za tisto res okusno. Nedvomno je, da so za naše telo nujno potrebne določene rezerve kalorij in maščob. Lipidi ne služijo le kot vir energije. V našem telesu igrajo različne pomembne vloge. Potrebni so za delovanje živčnega sistema, obdajajo in gradijo našo kožo ter so del številnih presnovnih procesov. Čeprav sta maščoba in sladkor prvi stvari, ki nam prideta na misel, ko pomislimo na toksičen odnos s hrano, se tukaj dogaja nekaj veliko širšega. Toksični odnos s hrano nima nobene zveze s kalorijami – vse je v glavi.

Vedno sem čutila posebno ljubezen do hrane. Sem ena tistih oseb, ki jih kuhanje pomirja. Izpitne roke v študentskih časih so vedno spremljali moji eksperimenti v kuhinji – včasih uspešni, v katerih je uživala vsa družina, včasih pa tako porazni, da so končali v smeteh.

Ampak kuhanje mi je pomagalo, da sem se osredotočila na nekaj rešljivega in pod mojim nadzorom, kar je povzročalo sprostitev. Na žalost se je ta odnos do hrane kot metode sprostitve sčasoma spremenil, na slabše.

Photo: Gabriela Rubino

Leta sem se borila s svojim hrepenenjem po hrani. Listala sem strani knjig v iskanju načinov za obvladovanje lakote. Pregledala sem ure in ure videoposnetkov z nasveti o glukozi, kako se obnaša v telesu in kaj lahko storimo, da pogasimo to željo po hrani z nadzorovanjem glukoze. Čeprav so nekateri nasveti delovali, vsaj za kratek čas, stvari niso bile pod mojim nadzorom, dokler se nisem zavedala, od kod izvira moja nenadna lakota.

Mentalna lakota

Pogost vzrok mojega hrepenenja po hrani ni biološki, temveč psihološki. Vsaka živčnost bi povzročila razmišljanje o čokoladi. Situacije, ki so mi povzročale nelagodje, so me spomnile na mojo najljubšo pico. Moji možgani so poskušali vsako neprijetno čustvo pogasiti z ogljikovimi hidrati in glukozo. “Evolucijsko so se človeški možgani razvili tako, da iščejo varnost in se izogibajo bolečini.” “Hrana, zlasti tista, bogata z ogljikovimi hidrati in maščobami, je bila v zgodovini omejen vir, zato je postala eno glavnih sredstev, s katerimi možgani dosežejo občutek udobja in stabilnosti,” pojasnjuje Anđela Đinđić, doktorica psihologije, specializirana za odnos do hrane in duševno zdravje, ki ga lahko ta poslabša.

Povezava med čustvi in ​​hrano je pogojena tudi družbeno in kulturno. “Poleg tega je povsem sprejeto, da hrani pripisujemo čustva: rojstne dneve praznujemo s torto, se tolažimo s čokolado, med večerjo se povezujemo z drugimi.” Prav zato smo nagnjeni k uporabi hrane ne le zato, da bi zadovoljili fizično lakoto, temveč tudi kot sredstvo za spopadanje z neprijetnimi in prijetnimi čustvi. Ko smo v službi pod stresom, posežemo po prigrizkih. Ko smo osamljeni, naročimo pico ‘za tolažbo’. “Po napornem dnevu odpremo hladilnik ne zato, ker bi bili lačni, ampak zato, ker iščemo trenutek miru,” dodaja psihologinja.

Photo: Lauren Mayfield

Zavedajte se čustvenih sprožilcev

Točno tako je bilo tudi pri meni. Že majhni viri nelagodja so me spodbudili, da sem miselno brskala po hladilniku. Zapleten e-mail, na katerega se mi ne ljubi odgovarjati? Moje misli so me spomnile, da bi lahko pojedla tisto čokoladico, ki jo imam prihranjeno za krizne situacije. Izjemno naporen in dolg dan? Čas je za hamburger. Saj vsebuje beljakovine, kajne? Zadovoljena duševna lakota je dejansko povzročila slabo vest. Občutek sem imela, kot da moje telo nadzoruje mene, namesto da bi jaz nadzorovala njega. “Takšnih situacij ne bi smeli obsojati, temveč jih razumeti.” “So kazalniki, da se za vedenjem skrivajo globlje čustvene potrebe,” pojasnjuje Anđela.

Ko sem začela preučevati svoje misli in opažati vzorce te nenadne lakote, se je zdelo kot, da je moje telo spoznalo, da za lakoto ni biološke osnove in ponavadi bi v tistem trenutku tudi izginila. Nenadoma mi je postalo lažje obvladovati to lažno lakoto.

“Prvi korak k bolj zdravemu odnosu s hrano je ozaveščenost. Šele ko se zavedamo lastnih vzorcev, zaradi katerih posegamo po hrani, lahko začnemo proces spremembe. Prav tako kot si ti imela ta ‘aha trenutek’, ko si spoznala, da je tvoja lakota le v tvoji glavi – duševni in čustveni občutek nelagodja, ki si ga poskušala pomiriti,” poudarja Anđela in dodaja, da poleg tega trenutka zavedanja obstaja še en ključni dejavnik pri obvladovanju toksičnega odnosa s hrano. “Pomembno je poudariti, da vedenjski vzorci v zvezi s hrano niso prirojeni. So naučeni in kot taki se lahko spreminjajo,” poudarja doktorica psihologije.

Photo: Emerald Anna

Nasveti za prekinitev toksičnega odnosa s hrano

Ko se boste zavedli, kateri psihološki trenutki so vaši sprožilci za hrano, zlasti hrano z nizko hranilno vrednostjo, Anđela priporoča še šest nasvetov za prekinitev toksičnega odnosa s hrano:

1. Filtrirajte informacije o prehrani: Ne sledite vsem trendom na družbenih omrežjih.
2. Jejte zavestno: postrezite si hrano, se usedite za mizo, umirite svoj um in telo ter se osredotočite na to, kaj jeste.
3. Ne preskakujte obrokov: Rednost je temelj biološke in čustvene stabilnosti.
4. Ne delite hrane na “dobro” in “slabo”: Hrana nima moralne vrednosti.
5. Pozabite na otroka: Namesto omejitev gojite odnos, v katerem hrana postane sredstvo za skrb zase, ne pa kaznovanja.
6. Naučite se prepoznati različne vrste lakote: To je veščina, ki se razvija in krepi z vajo.

Prav tako se zavedajte, da ta proces ni enostaven in da vam ni treba, da greste sami čez to. Dobro je poiskati strokovno pomoč, preden vaš odnos s hrano prevzame nadzor nad vašim življenjem. Včasih nam primanjkuje razumevanja ljudi iz naše vsakdanje okolice, vendar naj vas to ne odvrne. Deljenje izkušenj z nekom, ki vas bo poslušal, podpiral in ne bo obsojal, je lahko prvi korak k soočanju s težavo in učenju, kako jo rešiti.