Kako nas vrnitev ozkih kavbojk in peplumov pripravlja na krizo?

Nekaj ​​dni po začetku pariškega tedna mode mi je prijateljica in kolegica poslala SMS: „Vrnitev business casual stila v klube je znak recesije.“ Je to res? Ali lahko o stanju ameriškega gospodarstva presodimo na podlagi vrnitve blazerjev v bare? Na internetu so, če gre verjeti komentarjem, povsod znaki recesije. O prihodu krize namreč pričajo peplum majice, indie sleaze oblačila, oprijete kavbojke in tanke rute.

Kot je v internetnem žargonu običajno, je morda vse skupaj šlo predaleč. Bi lahko zares vse, od vrnitve Lady Gage v vrhunsko formo in boho šik stila do prihajajočega reboota serije Suits, bili pokazatelji recesije? Ali pa je to le najnovejši spin na našo nenehno obsedenost z nostalgijo? Šala z družbenih omrežij, ki kaže, da je nekdo intelektualno superioren in bolj informiran od drugih? Kaj v modi resnično kaže na recesijo?

Stella McCartney Fall 2025, Acielle/Style du Monde

Napačne sledi

Lahko bi trdili, če je človek dovolj domiseln in duhovit, da bi oprijete silhuete, kot so ozke kavbojke, lahko napovedovale bližajočo se recesijo že samo zaradi dejstva, da se za njihovo izdelavo porabi manj blaga. Ali da je ponovno sprejemanje elementov indie sleazea s strani modnih poznavalcev nekakšna nostalgija, ki nas resnično popelje nazaj v čas pred in takoj po finančni krizi leta 2008. Vendar so to večinoma zgolj primeri modne cikličnosti.

Vrnitev oprijetih silhuet na modne piste je klasičen primer nihanja nihala, oblačila so postala preveč ohlapna, predimenzionirana do skrajnosti (oblikovalci, tega ne jemljite kot izziv), zato se moramo zdaj obrniti na nekaj drugega. Pa indie sleaze? Gre le za generacijo ljubiteljev mode, ki so bili premladi, da bi sodelovali v njenem prvem valu, zdaj pa imajo priložnost za to. (Drug tak primer bi bilo navdušenje nad boho šikom, ki ga je lani sprožila debitantska kolekcija Chemene Kamali za Chloé.)

Težava je v tem, da ko vzamemo te priljubljene internetne fraze in jih vsilimo opisovanju današnjih trendov, pogosto izgubimo dragocen vpogled, pridobljen s časovnim odmimkom. Tisti vpogled, zaradi katerega je poročanje o trendih tako alkimistično, a hkrati natančna znanost. Včasih smo se lahko ozrli nazaj na modo in njene vzorce prepoznali bodisi kot zgolj trend iz preteklosti bodisi kot označevalce širših zgodb naše kulture takrat, ko so dokazi kazali na to.

Zdaj se zdi, kot da ne moremo (ali nas ne zanima) videti širše slike. Hitropotezne modne razprave, ki temeljijo na trenutnih internetnih frazah, so zabavna tema na družbenih omrežjih, toda če karkoli označimo za “kazalnik recesije” ali, če se ozrem na kolumno prejšnjega tedna, za “pogrevanje nachosov“, se velik del kulturnega in zgodovinskega konteksta, ki spremlja modo, trivializira. Vzemimo za primer peplum. Zagotovo bi temu, zgolj za zabavo, lahko rekli kazalnik recesije, a v resnici se peplum vrne v modo po trenutkih krize (eden najbolj znanih peplum krojev v zgodovini mode je jakna iz kolekcije New Look Christiana Diorja, ki se je pojavila po drugi svetovni vojni).

In ja, večina modnih pogovorov, vključno s tem, poteka na spletu, vendar to ne pomeni, da bi se morali zaradi dobre šale odpovedati modni pismenosti.

Realni kazalniki

Kljub temu ne moremo prezreti dejstva, da so nekateri gospodarski kazalniki trenutno resnično zaskrbljujoči. Nedavna anketa Deutsche Bank kaže 43-odstotno verjetnost, da Združene države Amerike drvijo v recesijo. Ko so ZDA nazadnje vstopile v recesijo, če ne štejemo obdobja po pandemiji, je bilo to leta 2008; obdobje v modi, ki se ga kolektivno spomnimo predvsem po dveh stvareh.

Za tiste, ki so seznanjeni z dogajanjem, je tu prihod Phoebe Philo v Celine, ki je hitro postala dominantna sila, ki je narekovala trende in opredelila večji del zadnjega desetletja in pol v modi, bodisi prek oblikovalcev, ki so posnemali njeno estetiko, bodisi prek njenih privržencev, ki so kasneje oblikovali za vodilne modne hiše (Daniel Lee, najprej pri Bottega Veneti in zdaj pri Burberryju; Peter Do; in Rok Hwang iz Rokha so le nekateri, ki mi pridejo na misel). Phoebe Philo je s svojim edinstvenim minimalizmom ustrezala tistemu trenutku, času, ko se je razkošje umirilo, saj so bogati potrošniki sprejeli bolj zadržan videz, kar je bilo v skladu z gospodarskimi težavami tistega časa. Očitno in brezsramno razkazovanje bogastva je hitro postalo nezaželeno.

Zveni znano? Gledano nazaj, bi bil “tihi luksuz” kot estetika na internetu in v pop kulturi (poglejte si zadnjo sezono serije Succession) zgodnejši znanilec morebitne prihajajoče recesije kot, recimo, Chalametov tanek šal. Kar „tihi luksuz“ spodbuja, je homogeniziran videz, ki je subtilen, brez logotipov in enostaven za poustvarjanje. Dejstvo, da je bilo njegove slogovne elemente mogoče najti v blagovnih znamkah The Row in Loro Piana, pa tudi v Cos in Uniqlo, je bil komercialni učinek tega potrošniškega trenda na TikToku, ki je tlakoval pot vrnitvi blagovnih znamk iz nakupovalnih središč, kot sem pojasnil konec lanskega leta.

V širšem smislu se te modne dobe spominjamo po popularizaciji business casual sloga kot videza, primernega tako za pisarno kot za klub. Bingo! Navsezadnje je bila prva polovica leta 2010 čas, ko so milenijci hodili ven v telovnikih, peplum topih, suknjičih in elegantnih hlačah. Dejstvo, da je bil takrat to trendi “videz za izhode ven”, je bilo v veliki meri povezano z dejstvom, da so bili ljudje med recesijo in takoj po njej manj pripravljeni vlagati v oblačila za različne priložnosti in so raje zapravljali za bolj vsestransko garderobo. To, da je kombinacija za sestanek ob 10. uri zjutraj postala klubski videz ob 22. uri, je za nazaj gledano zabavna posledica potrošniških trendov iz obdobja recesije, ki so zdaj ovekovečeni v številnih Facebook albumih. Preimenovanje Pretty Little Thing iz mladostne party znamke v business casual? Kazalnik recesije.

Stella McCartney je izjavila, da je bila tema njene kolekcije za jesen/zimo 2025 “od laptopa do plesa v naročju” (from laptop to lap dance). McCartneyjeva je s tem želela poudariti, da ženske obstajajo tako na delovnem mestu kot izven njega, vse to pa je sovpadalo s ponovno pridobitvijo pravice do lastnega imena in blagovne znamke. Pa kljub temu je videz, ki smo ga videli na modni pisti, mešanica stila iz filma Working Girl iz 80-ih in milenijke iz 2020-ih v predimenzioniranem suknjiču, obudil ta isti “business casual za v klub” videz izpred 15 let. McCartney ni bila edina. Različice na temo poslovnih oblačil so bile eden največjih trendov sezone, je dejal moj kolega iz Voguea, Laird Borrelli-Persson. Dylan Cao in Jin Kay iz blagovne znamke Commission sta za prizorišče svoje kolekcije razmišljala tako o korporativni pisarni kot o underground rave partyju, oblikovalci od Ashlynn Park v New Yorku do Simone Bellotti iz znamke Bally pa so peplum na novo premislili kot prefinjen element športnih oblačil, pa tudi kot subverziven (a enako eleganten) punkovski pridih k garderobi.

Še vedno je negotovo, ali bomo leta 2025 vstopili v recesijo ali ne, a moda se, morda celo nezavedno, pripravlja na njene učinke na potrošniške navade. Tudi blagovne znamke se soočajo s posledicami upada na trgu luksuznih izdelkov. Zaključek je, da četudi te spremembe v kolektivnem stilu niso vedno pokazatelj makroekonomskih gibanj, zagotovo kažejo na dogajanja znotraj same panoge. Vzpon estetike office siren na TikToku morda ne pove veliko o prihodnosti ameriškega gospodarstva, zagotovo pa kontekstualizira kolektivno modno tesnobo glede tega, kako se oblačiti in za kaj porabiti denar.

Vogue.business.com