Kaj se lahko o modi danes naučimo od jugoslovanskega krojenja?

Brskam po spletnih trgovinah, spremljam dogajanje v “modnih” rubrikah svojih kolegov in nekako se vedno znajdem v moji najljubši second hand in vintage trgovini, ker se ne morem prisiliti, da bi kliknila in kupila tisto majico, srajco ali krilo za 49,99 eur, ker vem, da bo v pol leta nošenja že znošeno. V moji omari so srajce, majice, krila in lep pulover, ki jih vzamem ven samo za posebne priložnosti, na njihovih etiketah pa je nekaj starih, že pozabljenih imen; Mura, Rašica in še vedno slavni Varteks (sam logotip je star, saj veste, tisti z romboidom, ki bi bil, če bi ga natisnili na plakat, videti kot res kul primerek grafičnega oblikovanja iz sredine prejšnjega stoletja).

Vsi ti “moji” kosi so preživeli že več kot eno sezono in vedno znova izzovejo odzive, komentarje in besede občudovanja, saj izgledajo, kot bi včeraj prišli s tekočega traku, po dizajnu pa se lahko kosajo s katerim koli kosom iz katerega koli preteklega desetletja. Čar je v tem, da so to “večne klasike” v polnem pomenu besede. Po tem uvodu mi sploh ni treba poudarjati, da me hitra moda nikoli ni kupila. Rabljena, vintage in slow moda lokalnih oblikovalcev sestavlja mojo garderobo. Raje bi zamenjala cunje s prijateljicami ali ure in ure brskala po second-hand spletnih trgovinah, kot stopila v eno od tistih trgovin, kjer se blago menja hitreje kot letni časi. In ko me ljudje vprašajo, od kod je tista Rašica srajca, odgovorim, da imam svoje male second-hand oaze, butike v lasti navdušencev, ki najdejo prave bisere. In ne, “dragulj” v moji terminologiji ni trendovski kos, ampak modra srajca iz Mure, plašč iz starega Varteksa ali mornarsko modri pulover iz Rašice. Gre za kose, ki jih hranimo za posebne priložnosti, ki s seboj nosijo nekaj več kot le estetiko. Nostalgijo? Morda. A tudi dokaz, da je obstajala moda, ki je trajala, ki še traja, ki je bila (izraz) kakovosti in izdelave.

In? Kje so tiste znamke, kje so tiste tovarne? Zakaj jih ni? Odgovor na to je kompleksen, pogojen z različnimi družbenimi, sociološkimi in političnimi spremembami v zadnjih desetletjih, in čeprav teh produkcij ni več, se vsake toliko časa v kakšni trgovini z rabljenimi izdelki, realni ali virtualni, pojavi takšen kos in vedno se brez izjeme sprašujem, kakšna je zgodovina za tisto “popolno krojeno obleko”.

Jugoslovanska moda ni bila le površinska igra trendov. Bila je globoko povezana z industrijskim razvojem, z ustvarjalnostjo oblikovalcev in družbenimi spremembami. Tovarne po vsej državi so bile več kot le proizvodni obrati; bile so prostori, kjer se je ustvarjala identiteta, tako na nacionalni kot osebni ravni, modna, kreativna, celo umetniška. Pozornost, namenjena oblikovanju, inženirstvu, ustvarjalnosti, ustvarjanju, je bila neomejena in globoko, globoko osredotočena. In to je jasno vidno na vseh teh “preživelih” delih. Ne samo, da sem pogosto presenečena, ko v trgovini z rabljenimi oblačili najdem tak dragulj nad kakovostjo in ohranjenostjo kosa (ne kot nov!), ampak je dizajn brezhiben in sodoben! Včasih že kakšen detajl razkrije, da gre za star kos, nikakor pa ne zastarel.

Ena takšna (moja) garderoba ni zgolj prostor za oblačila; je zakladnica spominov in zgodovinskih artefaktov. Vsak plašč, vsaka srajca, vsak skrbno zašit detajl šepeta zgodbe iz časov, ko je moda pomenila več kot zgolj minljiv trend. To so kosi, ki nosijo pečat jugoslovanskega mojstrstva – odsev ponosa in identitete. Rašica, Mura, Nada Dimić, Varteks – to so morda najbolj znana imena, ki še danes zvenijo kot sinonim za kakovost, inovativnost in ponos. V dobi hitre mode so ti kosi kot časovne kapsule, opomnik na zlato obdobje, ko so bila oblačila naložba, ne pa potrošno blago. A da bi razumeli celotno sliko, se moramo ozreti na vso nekdanjo Jugoslavijo – predvsem Hrvaško, Slovenijo, Bosno in Hercegovino ter Srbijo.

Na Hrvaškem izstopa več imen, a bom začela z manj pričakovanim: Čateks iz Čakovca. Je primer, kako se lahko obrt ali obrtniška delavnica spremeni v industrijskega giganta, ne da bi obrtna kvaliteta doživela upad, nasprotno. Čateks je eden najstarejših in najdlje živečih tekstilnih velikanov, ki je zrasel iz obrtne delavnice, ustanovljene leta 1874. Čateks se je sprva osredotočal na barvanje tekstila, postopoma pa se je razvil v kompleksno industrijo, ki odraža rast in spremembe v tekstilnem sektorju. Njegova dolga zgodovina priča o prilagodljivosti in vztrajnosti jugoslovanske tekstilne industrije. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je dejavnost razširila še na ustvarjanje umetnega usnja, vsekakor pa so bili tekstilni steber in opora drugim tovarnam, tako manjšim kot velikanom industrije, ko je šlo za uporabo izjemno kakovostnih materialov. Danes je tovarna usmerjena v zaščitna in specializirana oblačila, vendar moram priznati, da njihovi delovni kombinezoni sledijo linijam telesa in so krojeni tako, da se le malokateri modni kos lahko pohvali s takšno izvedbo.

Rašica je znamka od katere imam v omari dva kosa. In varujem ju, bdim nad njima, a ju tudi nosim nadvse skrbno. Ta tovarna je bila še posebej cenjena zaradi proizvodnje srajc. Njihove srajce niso bile le del vsakdanje garderobe; Znane so bile po brezhibnem kroju in vrhunskih materialih. Rašica uteleša stremljenje k kakovosti in stilu v vsakodnevnem oblačenju in potrditev tega stremljenja čutim vsakič, ko srajco oblečem, pa tudi komentarji nanjo, ko jo oblečem. Najbrž je stara toliko kot jaz, njena zasnova me nekako popelje v zgodnja osemdeseta in vsekakor je “živ” dokaz glasu, ki ga je nosila ta tovarna.

Kosi, ki vedno izzovejo reakcije, komentarje in besede občudovanja, saj so videti, kot da so včeraj prišli s tekočega traku, njihov dizajn pa se lahko kosa s katerim koli kosom iz katerega koli preteklega desetletja.

Zagrebška tovarna pletenin in galanterije z znanim in močnim imenom Nada Dimić je simbol industrijskega razvoja mesta v prejšnjem stoletju in primer neuspešnega preoblikovanja in privatizacije družbene lastnine po letu 1990. Danes so objekti Nade Dimić v zasebni lasti, a tudi pod konservatorsko zaščito. Večkrat so zamenjali lastnike, a še nikomur ni uspelo iz te industrijske dediščine narediti nekaj več kot le ruševine. In vsakič, ko grem mimo te prometne zagrebške ulice, mi prideta na misel dve asociaciji; pogumna, neustrašna in pomembna ženska (pozabljena junakinja) po kateri se imenuje tovarna in preprosta, a učinkovita obleka na gumbe, ki jo hranim pod zaščitnim najlonom proti prahu, vlagi in moljem v lastni omari. Kot da bi se poklonila tovarni, junakinji ter ustvarjalnosti v modi in oblikovanju tistega časa. Prav tovarna ženskih oblačil Nada Dimić je v zgodovini in tudi na trgu izstopala s sodelovanjem z modnimi oblikovalci, kot je slavna Žuži Jelinek. Zapisano je, da se je tovarna leta 1968 povezala z Žuži Jelinek, ki je zanjo ustvarila celotno kolekcijo. To sodelovanje je združevalo industrijsko proizvodnjo z ustvarjalnostjo modne oblikovalke, kar je bil velik in pomemben korak v razvoju jugoslovanske mode. Predstavljajte si, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so tovarne posegle po oblikovalcih, kreativcih in umetnikih ter vlagale v njihov razvoj, v razvoj ustvarjalnosti, vse s ciljem progresivnega ustvarjanja. Ne rečem, da teh namenov in uspešnih realizacij ni več, ampak kot da smo v 21. stoletju na začetku nečesa, nekih korakov v panogi, ki so bili nekoč standard.

Varteks je še danes sinonim za kakovostna moška in ženska oblačila. Toda ta glas je moral “dobiti” nazaj. Ta tovarna je bila ustanovljena davnega leta 1918 in je preživela od bratov Rudolfa in Ernsta Stiassnyja na začetku 20. stoletja do današnjega simbola industrijske moči, s tisoči zaposlenih in široko mrežo trgovin, čeprav z na videz negotovo prihodnostjo. Njihovi plašči in obleke so (bili) več kot oblačila; bili so (iz)raz statusa, stila in elegance. Varteksov plašč je večen. Takratni, iz sredine in druge polovice 20. stoletja, in današnji. Ime Varteks mnogim pomeni naložbo v kakovostno in brezčasno garderobo. In s prihodom kapsulnih omar lahko odkrito rečem, da poznam veliko žensk (in moških), katerih glavna oblačila za hladnejše vreme so sestavljena iz samo dveh klasičnih, brezčasnih kosov. Zagrebška Vesna je bila tudi odlična blagovna znamka oblačil za vsak dan – a pozor – s specializirano trgovino na glavnem zagrebškem trgu, kjer so prodajali samo in izključno oblačila za posebne priložnosti. Nekaj ​​podobnega kot, predstavljajmo si, korak proti visoki modi. “Kje si kupila to večerno obleko?” je bilo vprašanje, ki je klicalo po odgovoru in je bilo izrečeno s posebno skrbjo in ponosom: “V Vesni.”

Da pa ne ostanemo samo doma, je slovenska Mura na Hrvaškem še vedno sinonim za izjemno kakovostne tkanine in konfekcijo. Mura je predstavljala pomemben del slovenske tekstilne industrije – njeni izdelki so bili namreč cenjeni zaradi oblikovanja, ki združuje tradicijo in sodobnost ter trajnost, kar je bilo pomembno v časih, ko se oblačila niso menjavala tako pogosto kot danes. Mura je neposredna antipoda, celo tekmica “hitri modi”. In poleg Mure je tu še Julon, tovarna, specializirana za proizvodnjo nogavic, a tudi pletenin. Kose s to oznako so nosili – vsi; od otrok, mladih, odraslih, gospodinj do poslovnih žensk. To, kar so danes na voljo znamke “hitre mode”, je bil Julon v zgodovini.

Po drugi strani pa je bil v Beogradu dom Beka, velikega proizvajalca oblačil, ki je ponujal široko paleto oblačil, od praktičnih kosov za vsakodnevno nošenje do modnih linij. Beko je bil del urbane identitete Beograda in pomemben delodajalec. Ustvarjal je kose današnje tako imenovane “streetwear” mode. In vsekakor je treba omeniti imena, kot so Inex, Yumco, Kluz, Leteks iz Leskovca, Jugoeeksport, Proleter, Pionir … Če kdo naleti na kos s točno temi imeni na etiketi, svetujem, da ga takoj kupi. Poleg tega, da gre za vrhunski dizajn, vzdržljivost in dolgo obstojnost kosov, so to še vedno primeri bogate in ustvarjalne zgodovine in si zaslužijo razvajanje, nego in kar je najpomembneje – nošenje. Bluze iz viskoze z etiketo Rudnik iz Gornjega Milanovca so lepi primerki izjemne mode. Dve krasita moje poletne outfite in sta vedno brez izjeme deležni komplimentov. Pomembno je razumeti bogastvo industrije in izjemno krojaško spretnost v Jugoslaviji, da se zavedamo, da ni bilo centralizacije v obliki nekaj velikih imen. Morda se nam zdaj, ko gledamo nazaj, zdi tako, vendar je bilo to tako bogato modno obdobje, da je bila vsaka ženska, rojena sredi stoletja, priča vrhunski izdelavi bluz in srajc s podpisom Rudnika iz Gornjega Milanovca, na primer. In to z enako vnemo kot ob omembi tistih slavnih klasičnih in prepoznavnih Chanelovih kostimov. Prvi maj iz Pirota je bil primer ne le naprednega ustvarjanja, ampak tudi tovarne, ki je imela tudi muzej, knjižnico, vrtec za otroke zaposlenih, vse to izstopa kot prednost dela v velikih mednarodnih tehnoloških podjetjih, kot je Google. Če dobro pomislimo, izraz “progresivnost” tukaj dobi popolnoma nov, razširjen pomen. Ne le modno in ustvarjalno, tudi sociološko, humanistično.

V Bosni in Hercegovini je bil Borac iz Travnika velik in pomemben kompleks. Poznan po svoji robustnosti in funkcionalnosti, je ustvaril delovna oblačila in obutev, kose, ki bi jih zdaj leta 2025 zlahka nosili kot osebno, modno izjavo in stil. Tekstilni kombinat iz Sarajeva je bil zrcalo multietike, raznolike proizvodnje tkanin, konfekcije in drugih tekstilnih izdelkov, kot so se sami opisali, jaz bi to “prevedla” v “druge modne dodatke”. Njihovi dodatki so bili vedno iskani in nošeni. Vse te tovarne niso bile samo kraji proizvodnje. Bile so gonila gospodarskega razvoja, zaposlovale so na tisoče ljudi in vplivale na življenjski slog. Njihovi izdelki so bili del vsakdana, od šolskih uniform do svečanih oblek, od posteljnine do modnih dodatkov. Popolnoma vpeti v vsakdanje življenje vseh, izstopajoči s svojo kakovostjo in brezhibnim delovanjem, postavljajo visoke standarde, standarde, ki jih nihče ni želel spustiti. Nosila se je moda, tudi vsakdanja in delovna, ki je bila vrhunska. Nič manj ni prišlo v poštev.

Kako pa je izgledal njihov časovni potek? Med številnimi ustanovitvami pred in po drugi svetovni vojni so bila šestdeseta leta burna in so prinesla nekaj sprememb. Medtem ko je zahodni svet plesal v ritmu rock’n’rolla in minikril, je Jugoslavija iskala svoj modni izraz. Moda v nacionalnem slogu ni bila zgolj kopija folklore, temveč drzna reinterpretacija tradicije. Oblikovalci, kot sta Aleksandar Joksimović in Dobrila Vasiljević-Smiljanić, so ustvarili kose, ki so odsevali bogastvo kulturne dediščine, a tudi ambicijo po ustvarjanju avtentične jugoslovanske modne identitete. Ta moda je bila odgovor na zapletene politične in kulturne okoliščine. Odpiranje Zahodu, želja po razlikovanju od vzhodnoevropskega bloka, a tudi potreba po ohranjanju lastne identitete – vse to se je odražalo v kreacijah, ki so bile hkrati moderne in zakoreninjene v tradiciji. Popolno ujemanje, bi marsikdo opazil.

Krojaštvo je bilo v Jugoslaviji tudi umetnost. Gre za sposobnost oblikovanja blaga za ustvarjanje silhuete, ki je hkrati elegantna in funkcionalna.

Toda vzporedno s tem “nacionalnim slogom” so v Jugoslavijo prodirali tudi zahodni modni vplivi. Mediji so imeli pri tem ključno vlogo. Po razhodu z ZSSR je tisk dobival vse večjo svobodo, začela se je serija novih in modnih revij, ki so spremljale dogajanje na Zahodu in tako svoj vpliv prenesle v Jugoslavijo. Revije »”Svijet”, “Studio”, “Arena” in “Vikend” so postale “okno v zahodni svet”, posredovale so najnovejše trende in stile. Ne pozabimo pa še enega pomembnega dejavnika, ki se ga spominjam tudi jaz, ki tipkam te vrstice – Trst! Odhod v to italijansko mesto je postal nekakšen ritual, “trstomanija”, kot so ji rekli. Trst je bil za mnoge simbol zahodnega bogastva, kraj, kjer je bilo mogoče dobiti kavbojke, želve, gramofone in drugo blago, ki ga v Jugoslaviji ni bilo. Nakupovanje v Trstu ni bilo le zadovoljevanje potreb, ampak tudi način, kako občutiti pridih zahodnega sveta. Odhod v Trst je pomenil veliko več kot moda, a če ne bi bilo mode, ne bi bilo tega čarobnega četrtletnega “čez mejo” izleta v mesto, kjer vedno pihajo močni vetrovi, a skriva tudi vse tiste bisere, zaradi katerih so naše omare in omare naših takrat mladih mamic in zrelih babic neprecenljive.

V tem kontekstu je pomembno opozoriti na en dejavnik – kavbojke. To oblačilo, prvotno namenjeno delavcem, je v Jugoslaviji pridobilo status simbola prestiža in mladostniškega upora. Kavbojke so nosili tisti, ki so želeli biti drugačni, ki so stremeli k svobodi in individualnosti. Kavbojke so bile več kot le oblačilo; bile so del kulturnega gibanja. In pri vsem tem je pomembno vlogo odigrala tudi že omenjena Žuži Jelinek. Ta karizmatična oblikovalka ni bila le šivilja, ampak tudi modna ikona, podjetnica in ambasadorka jugoslovanskega stila. Njene kreacije so nosile Jovanka Broz in druge ugledne ženske, njeni saloni pa so bili prostori, kjer so se srečevali umetnost, politika in družbeno življenje. Žuži Jelinek ni le sledila trendom, ampak jih je tudi ustvarjala. Njena sposobnost združevanja elegance in praktičnosti, ustvarjanja oblačil, ki so laskala ženski postavi, je bila resnično revolucionarna. In z njenim imenom je krojenje postalo pomemben dejavnik. Čeprav so doslej omenjene tovarne absolutno poudarjale krojenje kot najpomembnejše pri izvedbi kosov, je Žuži krojenje popeljala na novo raven. Z njo in njenim delom smo spoznali, da krojenje ni “samo šivanje”. Je natančna znanost o rezu, konstrukciji in razmerju; razumevanje človeškega telesa in sposobnost ustvarjanja oblačil, ki se prilegajo – kot druga koža. V jugoslovanskem krojaštvu je bila ta natančnost pripeljana do popolnosti. Krojači so bili mojstri svoje obrti, njihovi izdelki pa dokaz njihove spretnosti. Tudi krojaštvo je bilo v Jugoslaviji umetnost. To je zmožnost preoblikovanja blaga v skulpturo za ustvarjanje silhuete, ki je hkrati elegantna in funkcionalna. In kar je najpomembnejše, celo bistveno – jugoslovanski oblikovalci in tovarne so to dvojnost popolnoma razumeli. Njihove stvaritve niso bile le tehnično dovršene, ampak so imele tudi umetniško vrednost. In ravno zato, še enkrat poudarjam, pomen in čar posedovanja tistih preostalih, “preživelih” kosov.

Pa danes? Danes smo preplavljeni s hitro modo. Oblačila so postala potrošniško blago, kakovost pa je pogosto žrtvovana zaradi količine. A kosi iz jugoslovanskega časa so druga zgodba. So oprijemljiv dokaz, da je modo mogoče ustvarjati s spoštovanjem do materialov, dela in potrošnikov.

Ko gledam svoje kose z etiketami iz preteklosti, iz časov Jugoslavije, vidim poleg elegantnega dizajna tudi brezhibno izdelavo. Ti kosi so narejeni tako, da trajajo, da jih nosimo leta in da postanejo del naše osebne zgodovine. To je v diametralnem nasprotju s filozofijo hitre mode, ki spodbuja potrošnjo in ustvarja odpadke.

Lahko bi mi kdo očital, da sem plitka, površna in nostalgična. A nostalgija po jugoslovanskem kroju ni le sentimentalnost. Je tudi povabilo k razmišljanju o prihodnosti mode. Se lahko iz te zapuščine kaj naučimo? Ali lahko ustvarimo modo, ki je hkrati lepa in trajnostna? Ali lahko povrnemo vrednost kakovostni izdelavi in ​​trajnim kosom? Trdno verjamem, da zmoremo. Ker nam jugoslovanski kroj pokaže, da se da. Da je modo mogoče ustvariti z integriteto, s spoštovanjem do ljudi in planeta. In da kosi, ustvarjeni z ljubeznijo in skrbnostjo, lahko postanejo del naše dediščine, del naše zgodbe.

Tako naslednjič, ko bom oblekla Varteksov plašč, ne bom čutila samo topline in elegance. Čutila bom tudi ponos, navdih in upanje, da je moda lahko več kot le minljiv trend. Da je lahko umetnost, inženiring in izraz našega najboljšega jaza. In da nas spomin na tovarne, kot so Varteks, Mura, Rašica in druge, lahko navdihne za gradnjo boljše, bolj trajnostne in lepše (modne) prihodnosti. Ker moda ni le – moda. Ne, ne gre za neko neresno stvar ali pojav, je ogledalo družbe, kulture in naših najglobljih vrednot.