Od zgodb, ki so jih prepovedali do Booker nagrade 2025. Spoznajte Banu Mushtaq

Če spremljate literaturo, še posebej literarne nagrade, se vam je ime Banu Mushtaq verjetno v teh dneh prikazalo večkrat kot kdaj koli prej. In to z dobrim razlogom. Ta avtorica iz južne Indije, ki piše v jeziku kannada, je letos osvojila mednarodno Booker nagrado za zbirko zgodb Heart Lamp in s tem opozorila ne le nase, temveč tudi na celoten literarni svet, ki pogosto ostaja izven fokusa svetovnih medijev. Banu Mushtaq ni globalna zvezda, nima Instagram profila in ne daje intervjujev, ki zvenijo kot obrabljeni TED Talks. Namesto tega piše zgodbe, ki zadenejo bistvo, preprosto, natančno in brez nepotrebnega olepševanja. To pa je danes skoraj radikalno.

Mushtaq je rođena 1948. u Hassan okrugu u južnoindijskoj državi Karnataka. U zemlji koja ima više jezika nego što prosečan Balkanac zna pesama Zdravka Čolića, to već dovoljno govori o tome kolika je zapravo borba bila da njen rad bude prepoznat van lokalne zajednice. Ipak, uspela je. Heart Lamp, zbirka od 12 priča u prevodu Deepa Bhasthi, osvojila je ovogodišnju Bukerovu nagradu, prvi put ikada dodeljenu jednoj zbirci kratkih priča. Još važnije, prvi put je pripala autorki koja piše na kannada jeziku. Ali Mushtaq nije samo književna pionirka. Ona je i advokatica, bivša novinarka, aktivistkinja za prava muslimanskih žena, i žena koja je ozbiljno razbesnela više od jednog verskog poglavara i moralnog arbitra u svojoj zemlji, da joj je čak na nekoliko meseci 2000.godine izrečena fetva, islamski pravni dekret, nakon što je izjavila da “islam nikada nije branio ženama da uđu u džamije i tamo se mole”, nego su im to “nezakonito uskraćivali” patrijarsi u određenim džamijama.

Mushtaq je rojena leta 1948 v okrožju Hassan v južnoindijski zvezni državi Karnataka. V državi, kjer je več jezikov, kot povprečen balkanski prebivalec pozna pesmi Zdravka Čolića, že ​​to veliko pove o tem, kako težko je bilo njeno delo prepoznati zunaj lokalne skupnosti. A ji je uspelo. Zbirka 12 zgodb Heart Lamp, ki jo je prevedla Deepa Bhasthi, je letos osvojila Booker nagrado, prvo, ki je bila podeljena zbirki kratkih zgodb. Še pomembneje pa je, da jo je prvič prejela avtorica, ki piše v kannada jeziku. Vendar Mushtaq ni le literarna pionirka. Je tudi odvetnica, nekdanja novinarka, aktivistka za pravice muslimanskih žensk in ženska, ki je v svoji državi resno razjezila več kot enega verskega voditelja in moralnega arbitra, da je bila leta 2000 za nekaj mesecev celo deležna fatve, islamskega pravnega odloka, potem ko je izjavila, da “islam ženskam nikoli ni prepovedal vstopa v mošeje in molitve tam”, temveč so jim to “nezakonito odrekli” patriarhi v nekaterih mošejah.

Banu Mushtaq i prevoditeljka Deepa Bhasthi, Getty images

“Ne morem živeti brez pisanja. Pisanje je zame kot dihanje,” je nedavno dejala v intervjuju. In res, ko bereš njene zgodbe, dobiš vtis, da iz njih ne izvira le nujnost, ampak tudi tiha, trmasta vztrajnost pri pripovedovanju resnice, četudi je neprijetna. V zgodbah iz Heart Lamp srečujemo ženske, ki poskušajo preživeti nevidnost, znotraj družine, vere, skupnosti. Ni večjih preobratov, pogosto ni izhoda. So le podrobnosti: ženske, ki molčijo, ker se nimajo s kom pogovoriti, otroci, ki rešujejo svoje matere pred samozažigom, življenja, ki se upogibajo pod težo pričakovanj. Čeprav so minimalistične, te zgodbe ostanejo z bralcem dlje kot mnogi romani. Niso melodrame. Prav tako niso aktivistični pamfleti. So ogledala, nekatera umazana, nekatera razpokana, a vsa človeška do srži.

Zato je zanimivo in osvežujoče, da je prav ta zbirka deležna mednarodne pozornosti. Kot da bi se literarni svet vsaj za trenutek spomnil, da obstajajo avtorji, ki niso profesionalni književniki z literarnimi agenti in PR ekipami, ampak ljudje, ki pišejo, ker morajo, ker je od tega odvisno njihovo duševno zdravje in pogosto tudi fizična varnost. V nekem drugem intervjuju je Mushtaq dejala: “Če molčiš, je to žalitev zate.” In prav v tem stavku je povzeto bistvo njene literarne in življenjske drže, molk ni nevtralen.

Zakaj je Banu Mushtaq pomembna?

Ne zato, ker je dobila nagrado. Nagrade so, realno gledano, pogosto posledica naključja in politike. Pomembna je, ker piše o tistih, ki pogosto nimajo nikogar, ki bi pisal o njih in njihovem življenju, o muslimanskih ženskah na podeželju Južne Indije, o ženskah, ki niso “junakinje”, ampak se vsak dan borijo v majhnih bitkah, da bi ohranile svoje dostojanstvo. Pomembna je tudi zato, ker piše preprosto, kar osebno vedno cenim. Brez velikih metafor, brez postmoderne gimnastike. In v svetu, kjer se včasih zdi, da avtorji pišejo zgolj zato, da bi naredili vtis na druge avtorje, je to več kot osvežujoče. To je potreba. Navsezadnje je pomembna, ker nas spominja, da je literatura še vedno lahko to, kar je vedno bila: način, da smo manj sami. Da živimo življenja drugih ljudi, vsaj za trenutek, in da se spomnimo, da ima vsaka zgodba, ne glede na to, kako tiha je, moč, da nas prebudi.

Kje začeti z branjem te avtorice?

Če še niste nikoli prebrali ničesar od Banu Mushtaq, je Heart Lamp idealen začetek. Ni boljšega uvoda v njen svet, kratek format, tematska jasnost, poglobljena čustvena analiza brez sentimenta. Če želite po tem ostati in se malo potruditi (morda je bolje reči namučiti), da bi našli njena druga prevedena dela, predlagam:

Heart Lamp, published by Penguin Random House India

Haseena and Other Stories

Ta zbirka vsebuje zgodbe, ki so tematsko in slogovno blizu zgodbam iz knjige Heart Lamp. Poudarek je še vedno na življenju muslimanskih žensk na podeželju južne Indije, vendar je tukaj več odstopanj v tonu, ponekod je mogoče naleteti na grenak črni humor, ki je značilen za to avtorico, drugje pa na skoraj dokumentarno hladnost. Naslovna zgodba “Haseena” je navdihnila tudi film Hasina iz leta 2004, ki ga je režiral Girish Kasaravalli. Film in zgodba obravnavata življenje ženske, ki odrašča in se stara v tradicionalnem muslimanskem gospodinjstvu, njen notranji svet pa se razpada, medtem ko mora navzven ostati “korektna”.

Karī Nāgaraḷu (v prevodu: Temna mesta)

Ta zgodba je del zgodnejšega opusa, samo besedilo pa ni zlahka dostopno v angleščini, vendar obstajajo fragmentarni prevodi in citati. V njej se Mushtaq ukvarja s temo izobraževanja, dogme in ženskega telesa kot ozemlja nadzora. Zanimivo je, da Karī Nāgaraḷu uporablja bolj metaforičen ton kot večina njenih drugih del. “Mesta” iz naslova niso le fizične lokacije, temveč tudi psihosocialni prostori, kjer ženske obstajajo, pogosto brez varnosti, pogosto brez glasu.

Če naletite na to besedilo (npr. v akademskih zbirkah kannadske literature), ga je vredno prebrati prav zaradi drugačnega pristopa, manj pripovednega, bolj poetičnega.

Poezija in eseji

Mushtaq je objavila tudi več zbirk poezije v kannada jeziku, ki jih je žal še težje najti v prevodu. Njena poezija je bolj intimna, včasih bolj eksplicitno feministična in pogosto uporablja verske in kulturne reference, da bi jih spodkopala. Prevladujoče teme so: telo kot prostor upora, religija kot prostor izgube identitete in jezik kot prostor osvoboditve. Zbirka esejev, ki jo je objavila konec devetdesetih let, se ukvarja prav s tem, kako ženske iz manjšinskih skupnosti “postanejo vidne” šele, ko nehajo molčati.

Dodaten nasvet:

Ker večina njenih zgodnejših del ni bila prevedena, je najboljši način za vstop v njen literarni svet prek zbirke Heart Lamp. Če želite potem globlje zagristi, si je vredno ogledati akademske antologije sodobne indijske književnosti v manjšinskih jezikih. Banu Mushtaq je tam pogosto zastopana, zlasti v feminističnih kontekstih.