Tihana, Filip in Ivana iz Grupe so za nas izbrali svoje najljubše 'all time' dizajnerske favorite

Ko se med sprehodom po Zagrebu zavlečem med Martićevo in Meštrovićevo ulico, grem redno mimo tiste kratke, a tako posebne ulice Popa Dukljanina (to ime mi vedno na nek prijeten način odmeva v glavi). V tistem trenutku se pogled skoraj vedno usmeri proti izložbi showrooma od Grupe. Glede na to, da Ivana Pavić, Tihana Taraba in Filip Despot, trio, ki so prijatelji že od študentskih dni in že skoraj 20 let uspešno vodijo mednarodno priznan studio, osredotočen na svetila (rekli so mi, da bom obveščena o prihajajoči veliki obletnici), globoko cenijo dober dizajn, ni presenetljivo, da je razstavni salon prostor, kjer prepoznavni minimalizem njihovih svetilk živi v dinamični sinergiji z izbranimi zgodovinskimi klasikami. Tokrat sem vstopila noter tudi zato, ker smo se dogovorili za fotografiranje za našo novo rubriko Objet D’Art, v kateri se bomo z nekaterimi našimi največjimi ustvarjalci in zbiratelji iz regije pogovarjali o kosih iz njihovih zasebnih arhivov, ki imajo zanje poseben pomen.

Grupa se je pred kratkim vrnila iz Milana z velike mednarodne razstave Euroluce, ki je bila del Salone Del Mobile. Vprašam jih, kako je bilo, saj so predstavili dve novi specifični kolekciji, Okolo in Onda. “Posebni sta, ker smo preizkusili materiale, s katerimi še nismo delali. Senčnik Okolo ima tkanino, Onda pa je iz pihanega stekla,” mi pove Filip, Ivana pa doda, da je novost tudi barvno steklo. “Pravijo nam, da smo se z novimi kolekcijami oddaljili od čiste geometrije, dodali barve, zmehčali oblike …” Izvem tudi, da je bilo med nastajanjem kolekcije vprašljivo, kakšen rezultat bodo dosegli, a so bili na koncu navdušeni. “Ko izdelujete ročno delo, ki mora biti sposobno prenesti velike količine, želite biti prepričani, da vam partner, s katerim sodelujete, lahko zagotovi doslednost in kakovost, in prav to smo dobili,” zaključuje Filip. Medtem ko čakamo na junij in september, ko bodo na voljo nove kolekcije, smo se vrnili k trenutku in prijetnemu jutranjemu druženju, med katerim še nismo ugotovili, kateri artikli so na njihovem seznamu najljubših, in vsak od njih je imel posebno zgodbo.

Slišati od Grupe, kateri so nekateri njihovi all time favoriti iz njihovih zasebnih arhivov, je bilo že samo po sebi zanimivo, pa tudi vprašanje, koliko kot oblikovalci zavestno razmišljajo o oblikovanju, ki jih obdaja, in ali to vpliva na njihov navdih.

Filip Despot in dizajnerske mojstrovine

“Dizajn je povsod okoli nas in nas zagotovo podzavestno navdihuje, še posebej, če se zavedamo, da predmeti, ki jih občudujemo, nimajo le tehničnega, ampak tudi estetskega namena,” mi pove Filip, najina pogleda pa sinhronizirano poletita proti mizi in Jacobsenovemu pepelniku iz petdesetih. “Ko si v vlogi oblikovalca, ki hkrati financira proizvodnjo, se zavedaš vseh tehnoloških procesov, ki stojijo za nastankom predmeta, in potem občuduješ najpreprostejšo zasnovo, kot je ta pepelnik, ki je narejen iz dveh preprostih basic kosov pločevine, ki ga, ko jih obrneš, izprazniš, skoraj banalno, in prav v tem je čar,” pravi Filip, ko se pogovor premakne k drugim dvema dizajnerskima draguljema, ki sta prisotna na mizi in ju redno lovijo na sejmih med potovanji. Prav tako pepelnika; prepoznaven primerek z vzmetmi Achilleja Castiglionija in kockice Bruna Munarija (ki ju je še danes mogoče kupiti v MOMA). “Obožujem ta italijanski dizajn,” komentira Tihana, jaz pa obožujem dejstvo, da sem pravkar odkrila povsem novo življenje in svet oblikovanja tako običajnega predmeta, kot je pepelnik, ki v tem primeru postane majhna oblikovalska mojstrovina.

“Bistvo je, da so vsi ti predmeti, ko niso v svoji funkciji, lepi predmeti. Recimo, da svetilka, ki podnevi ne gori, postane nekakšna skulptura. Enako velja za te pepelnike. To nam je pomembno, ko ustvarjamo svoje izdelke,” razmišlja Filip in v delu pogovora o večnem oblikovanju kot svojega najljubšega izpostavi Nika Kralja, čigar “inovativni postopki in načini, na katere je bodeloval les, doseganje lepih oblik, elastičnih, zračnih, zložljivih”, ga še naprej navdušujejo. “Ta zložljivi stol s podpisom Kralja je klasika, to vemo, obstaja tudi ta nezložljiva različica, ampak ta pleteni je resnično edinstven. Verjetno je bil ustvarjen kot prototip v pleteni različici, ki je še nihče ni videl. Nekoliko drugačna so razmerja, vsaka podrobnost je malo drugačna od teh dveh drugih modelov. To so nekateri kosi, ki jih nekje vidiš in ugotoviš, da imajo zanimivo vrednost.”

Ivana Pavić in Simona, ki se spominja le srečnih dni

Ivana se je takoj odločila za Simono, ki jo je podpisal Bernard Bernardi. “Ravno pred kratkim sem razmišljala o tem, koliko me Bernardi spremlja v mojem življenju. Preden sem začela študirati, smo se pripravljali na Odprto univerzo in celotna notranjost je bila opremljena s tem pohištvom. Tega stola se še vedno spominjam od tam, Bernardi pa je bil tudi pobudnik Design Studia v Zagrebu. Spominjam se tudi notranjosti hotela Marko Polo, kjer mi je mama kupila sladoled, ko sem bila majhna. Kasneje sem izvedela, da Bernardi prihaja s Korčule, tako kot jaz. Prvo Simono sem dobila za 40. rojstni dan od ekipe studia, drugo pa sem kupila in jo imam doma – otroci so non-stop viseli v njej, celo spali so v njej, ko so bili stari pet let. Prvotno je bila izdelana za opremo interierja letališča Zagreb leta 1966, po tem pa se je začela industrijska proizvodnja. Poleg tega je bila na voljo različica z oblazinjenimi nasloni za roke in brez njih. Resen kos. Brezčasna je. Čista, a hkrati robustna in moderna.”

Tihana Taraba in duhoviti Bird Chair

Tihani je k srcu prirasel stol-ptič oziroma žičnati Bird Chair, ki si ga je Harry Bertoia zamislil na nekoliko humoren način. “Obstajata dve različici in prvotno je bila zasnovan s tkanino, ampak jaz imam raje tega,” mi pove Tihana, ki ga je prejela za rojstnodnevno darilo od svoje ekipe iz Grupe (ravno, ko sem se začela spraševati, kaj si oblikovalci medsebojno podarjajo za rojstne dneve, je odgovor prišel sam od sebe). “Videla sem ga nekje v Bruslju, v eni od številnih trgovin z vintage oblačili, in takoj mi je bil všeč, to pa sem dala vedeti Ivani in Filipu,” doda humorno in poudari, da ji je pogosto všeč nekaj, kar ni nujno njena običajna estetika. “Rada imam, da so stvari malo smešne, da imajo določen čar, da so edinstvene, kot je ta stol, ki je videti kot ptica. Vedno se nagibam k tej estetiki, ki se pravzaprav dobro ujema z našim minimalizmom in ga lepo dopolnjuje v razstavnem salonu. Zato radi združujemo staro in novo.”

Srečanje zaključujemo z mislijo, da so bili ljudje nekoč vsakodnevno obkroženi s temi domiselnimi dizajni, klasikami, ki jih občudujemo še danes, glede na to, da so državne ustanove, javni prostori, kot so letališča in podobno, redno opremljeni z dizajni znanih oblikovalcev (in sploh ne bi bilo slabo, če bi ga ohranili tako kot Danci, ki so ga vtkali v svoj nacionalni DNK). Razmišljamo tudi o tem, koliko dragocenih stolov je končalo na pločnikih kot kup odvečnih stvari, medtem ko je nekdo čistil podstrešje. In to je le nekaj načinov, kako Ivana, Tihana in Filip pridejo do svojih najljubših all time favoritov.

Tihana, Filip in Ivana

Kaj mislite, da sem počela na poti nazaj v pisarno? Upala, da bom naletela na kakšen kup kosovnega odpada. You never know. Ampak nisem imela sreče. Pa drugič.

Photo: Sanja Jagatić