Življenje Sylvie Plath me je vedno fasciniralo. Točno tako, njeno življenje, veliko bolj kot njena poezija in dela. Da ne bo pomote, daleč od tega, da bi mislil, da je ustvarila slabo literaturo, ravno nasprotno, problem je bolj v meni, poezija preprosto ni bila nikoli po mojem okusu. Vendar sem o njenem življenju vedel praktično vse. Ko sem bil mlajši, sem “požrl” vse, kar sem našel, in še danes z veseljem preberem, če naletim na kakšno zanimivo malenkost. Ko je življenje kratko in zaznamovano s tako tragičnim koncem, je težko objektivno pogledati na to, kaj je umetnika opredelilo. V tem primeru umetnica, ki se mi zdi, da se je že od samega začetka razvijala in živela v oblaku enigme, glede na to, da se še danes pišejo biografije, ki imajo povsem drugačen pogled na celotno njeno življenje in delo. Kar je povsem gotovo, ne glede na kakršne koli interpretacije, je bila kljub vsemu tragična osebnost in avtorica, katere dela močno odmevajo tudi po več kot pol stoletja. Svojo tesnobo, neprilagojenost in zmedo v svetu, v katerem živi, ​​je spremenila v močne verze, ki so ji služili kot nekakšna (samo)refleksija, soočanje s svojimi notranjimi demoni do konca, ki so jo spremljali do samega konca.

Prav vznemirljivo življenje Silvije Plath je bilo idealen navdih za avtorsko ekipo predstave Silvia, ki je bila premierno uprizorjena v gledališču Bitef v Beogradu. Obožujem to gledališče, še posebej stavbo, zgodovino, ki stoji za njo, in vedno malo nenavaden, temačen prizor ter vzdušje, ki te pritegne še preden se “dvigne zavesa”. Bitef teater, ki se nahaja v prostoru rekonstruirane evangeličanske cerkve, v samem osrčju Dorćola, si je od svoje ustanovitve pred 35 leti zadal idejo širiti vpliv istoimenskega festivala, odkrivati ​​nove gledališke tendence v našem okolju in nuditi prostor umetnikom, katerih delo predstavlja preboj iz tradicionalnih in ustaljenih meja odrske izraznosti. Tako se ekipa, zbrana okoli tega projekta, izogiba linearni strukturi in gradi avantgardno pripoved o notranjih bojih, ki jih vsak posameznik, vsak izmed nas v občinstvu, na nek način vodi na poti razumevanja, zorenja in soočanja z okoljem in preostalim svetom, izven svojih 4 sten, v katerih se drugo ob drugem zrcalita življenje in misel slavnega pesnika. Kot da živimo v njeni glavi, kot da postanemo tista nevrotična tipkovnica, po kateri tolčejo hitri prsti, ki ne morejo slediti hitrosti toka misli. Kot priznava režiser te zelo presenetljivo režirane igre: Ljubezen, oziroma natančneje izdaja nežnosti, postane kraj razpada možne odrešitve. Intimnost namesto zatočišča predstavlja prostor subtilne agresije. V uvodu režiser Nemanja Mijović še izpostavi, da je avtoportret proces, odprto dejanje telesa, ki išče pomen – telo ne ilustrira besedila – ampak ga proizvaja, spodkopava in premaguje. Sylvijin alter ego, Estera, je simbol subjekta, izobčenega iz jezika, skupnosti in pomena.

Ta poetična odrska raziskava na odru Bitef teatra je sestavljena iz treh delov, v katerih protagonista, Aleksandra Arizanović in Danilo Brakočević, subtilno vodita občinstvo skozi življenjski vrtiljak občutljive-neuravnotežene osebe, ki se odziva na vsako vibracijo zunanjega sveta in družbene dinamike. Tako kot je Sylvia Plath s svojo literaturo rušila tabuje in pisala o temah, ki so bile do takrat prepovedane, kot so samomor, duševne motnje, spolnost, jeza in nemoč žensk, ujetih v čeljustih konzervativne družbe, tako tudi ta igra na površje prikliče najtemnejše človeške strahove, globoko osebne, a univerzalno prepoznavne, pogosto prežete z bolečino, lucidnostjo in neustrašnim soočenjem s samim seboj in svetom. Tematski in estetski izvor igre je avtoportret kot vprašanje, ne kot odgovor. Stekleni zvon ne pomeni zaprtosti, temveč akustično komoro, kjer jezik presega pomen. Predstava problematizira epistemologijo bolečine: kako spoznati prikazano bolečino, ne da bi jo trivializirali? Smrt ni konec, ampak konstanta – struktura čutenja, meja jezika in prisotnosti. Pisanje ni več komunikacija, temveč dihanje, rojevanje, gesta samopotrjevanja. Skozi vrsto inventivnih rešitev, pa tudi koreografijo, ki jo podpisuje glavna igralka, predstava na trenutke silovito preskakuje rampo, prebija četrto steno, a se tudi dobesedno spusti v parter, v avditorij, tako da glavni igralci občasno sedijo v občinstvu ali pa občinstvo v tretjem, zadnjem delu sedi na samem odru, kar nas vodi k nadaljnji identifikaciji s konflikti likov, ki jih interpretirajo. V tem smislu se večkrat pojavijo trenutki, ki te soočijo z realnostjo na katarzičen način, iz oči v oči, in te prisilijo, da izskočiš iz same pripovedi igre, ki kot, da daje glas tistemu, kar običajno ostaja tiho. Na ta način Silvia ne igra vloge biografije ali poklona – temveč postane dejanje misli, oblika prisotnosti, v kateri avtoportret ni zgolj odsev, temveč način, da si lasten obstoj, četudi le za trenutek, prisvojimo kot resničen in oseben.

To zagotovo ni le predstava o življenju Sylvie Plath – to je gledališko dejanje v imenu vsakega posameznika, ki zavrača, da je zreducirano na družbeno predpisane oblike obstoja. V tem delu umetnost ne želi razložiti sveta, temveč ga prenesti – z ramo ob rami s tistimi, ki so potisnjeni na njegove robove. No, tako kot sama Sylvia Plath zapiše v enem od svojih dnevniških zapisov: Something in me wants more. I can’t rest, imam vtis, da bi bila celotna predstava za odtenek boljša, če bi bila malo krajša. A več kot očitno je, da je avtorska ekipa poglobljena v vse pomembne teme sodobnega trenutka, ki si je, tako kot pesnica, očitno želel več, saj je izgubil občutek za čas in kdaj je konec res konec.