O televizijski uspešnici Sram smo se brez filtra pogovarjali z režiserko serije Jeleno Gavrilović

Jelena Gavrilović je ena tistih oseb ob katerih se počutiš, kot da jih poznaš celo življenje. Vedno neposredna, preprosta, sladka in ima kaj povedati. Že odkar sem videl njen film Med mejami, ki je bil leta 2017 med najbolj gledanimi na festivalu Beldocs, sem vedel, da se njena kariera ne bo tako zlahka ustavila. Rojena v zgodnjih devetdesetih sodi v tisto generacijo mladih, ki je nekako zrasla čez noč, kar se v njenem delu zelo čuti. Vmes si je nabrala bogate izkušnje z različnimi formati, serijami in dokumentarnimi filmi, za katere je prejela več nagrad. Pozornost je namreč vsekakor pritegnila z velikim uspehom svoje mladinske spletne serije #SamoKažem, ki je v Los Angelesu prejela prestižno nagrado International Satellite Award v kategoriji izvirne kratke forme. Širše občinstvo pa se je z njenim delom srečalo šele s serijami Grupa, Tajkun 2, pa tudi zelo priljubljeni seriji Kljun o detektivki Sonji, ki jo je režirala z Urošem Tomićem.

In potem je prišla svetovna uspešnica — serija Skam, revolucionarni format norveške NRK, ki je lani dobila hrvaško priredbo pod naslovom Sram. Prva sezona serije je med občinstvom po vsej regiji doživela neverjeten odziv, kar potrjuje podatek, da je serija v 10 tednih predvajanja med zahtevnimi oboževalci na IMDB prejela visoko oceno 8. Od začetka predvajanja so vsi uradni profili serije na Instagramu, TikToku in YouTubu zbrali kar 64 milijonov ogledov, 2 milijona interakcij in dosegli kar 6 milijonov edinstvenih uporabnikov. Format serije je precej specifičen, saj vsaka sezona spremlja drugega glavnega junaka, zato je občinstvo že nestrpno pričakovalo začetek druge sezone, ki se je pred kratkim začela predvajati na HRT. Tudi to sezono sem izkoristil priložnost za pogovor z režiserko in izvedel, kaj je v ozadju njenega uspeha in uspeha celotne ekipe serije ter kako je v resnici biti režiserka na tem območju.

Začela se je predvajati druga sezona serije Sram. Kakšen je občutek? Kako različni so tvoji vtisi iz prve sezone, po res velikem uspehu, ki ste ga dosegli?

Zelo sem vesela, da sem del nečesa tako interaktivnega in da smo generaciji dali nekaj, da se zbere. Druga sezona prinaša Norino odraščanje in za razliko od prve sezone, kjer smo spremljali Evine težave v razmerju, tukaj vidimo Norin problem pri vstopu v razmerje. Na splošno se vsi stari liki razvijajo zelo zanimivo, vsi so v svojih dramah, a malo starejši in še bolj smešni.

Dve leti ste razvijali prvo sezono serije. Kaj je bilo po tvojem mnenju ključno pri prilagajanju tuje serije našemu trgu? Kako pomembno je bilo ustvariti dober scenarij in nato kasting?

Skam je televizijska klasika, izzivi adaptacije pa so podobni tistim v gledališču – klasična besedila se vračamo, ker nas zanima nova interpretacija. Nekatere države so dejansko kopirale izvirnik, naša ideja pa je bila, da materialu vdahnemo novo življenje. Skamverse je velika skupnost oboževalcev v svetovnem merilu in pri Sramu se je zgodilo to, da tuje občinstvo komentira epizode enako kot domače – primerja priredbe, naša pa je, se mi zdi, zasedla mesto favorita.

In kaj konkretno ste tako rekoč spremenili?

Nekateri osnovni dramski elementi so seveda enaki kot v izvirniku, vendar je celoten pristop k materialu prilagojen, posodobljen in lokaliziran. Naredili smo podrobno raziskavo in statistiko na ravni celotne Hrvaške oziroma petih največjih mest. Ko smo dobili številke, povezane s splošnimi stališči in vrednotami generacije, smo se zožili na Zagreb, nato na šolo “Vladimir Prelog” in vse bolj poglabljali intervjuje z mladostniki. Zame osebno so zadnji in najpomembnejši del raziskave pravzaprav pogovori z igralci, intenzivne vaje in delo na scenariju — saj na koncu dneva ne moremo statistično posplošiti cele generacije, zato je bilo pomembno najti absolutno pristnost v likih samih.

Vedno znova me fascinira igra vseh igralcev v seriji. Kako ključno je delo med tabo in njimi? Kakšne metode uporabljaš in kaj je po tvojem mnenju tvoj skriti talent, ko gre za igralce?

Moj skriti talent je poslušanje in močna osredotočenost na kastinge. Ko enkrat prepoznam igralce, ki me navdihujejo in jih imam rada kot ljudi, gre vse ostalo samo od sebe. Mislim tudi, da zelo pomaga občutek, kot da sem doživela prizore, ki jih ustvarjamo, ali pa si jih vsaj poskušam predstavljati. Seveda gre za resno timsko delo med mano in njimi, pa tudi med vsakim članom na snemanju. Najpomembneje je bilo, da so se počutili svobodne in sproščene. Mislim, da bi oni bolje opisali moje metode, nimam jih zavestno definiranih.

Serija obravnava zelo pomembne teme za odraščanje mladih in ni le zabava, ampak tudi izobraževanje. Zanima me, kako se ti je uspelo izogniti pastem, da mnoge od teh tem niso izpadle “cringe”?

To je bil moj največji strah in mislim, da je bila osredotočenost na humor in slog ključna. Dejstvo je, da obstajajo vrednote, ki se jih naučimo v družini in kasneje v šoli, naloga serije pa je, da navdihuje in spodbuja razmišljanje in dialog. Naš fokus je bil prenesti občutek pomena skupnosti in eno preprosto, a ključno lekcijo – karkoli se zgodi, ni potrebe, da gremo skozi to sami.

Zanimivo se mi zdi, da si omenila, da ti je bilo delo z igralci v seriji pri srcu, ker današnja mladina se “pali” na 2000-ča leta. Zakaj misliš, da je tako?

Pa estetsko – mislim, da ni tako presenetljivo, glede na to, da se ti modni krogi očitno vrtijo v nekem ritmu – po moji oceni se vsakih dvajset let zgodi ponovitev. Meni je bilo ganljivo, ker sem ves čas prepoznavala kostume iz svojega otroštva. Neverjeten se mi zdi vpliv trendov in način, kako jih sprejemamo in zavračamo – recimo speta pričeska s ščipalko v meni najprej vzbudi željo po posmehovanju, ampak nisem potrebovala dolgo, da sem jo tudi sama začela ponovno nositi in zdaj mi je super. Cel ta stil nosi neko sporočilo – živi in ne obsojaj drugih, pomembno je imeti karizmo, humor in energijo, ne pa težo in narativ. Osebno nimam nič proti temu, ker mislim, da nujno potrebujejo odmor od vseh informacij, s katerimi so zasuti na družbenih omrežjih in v šoli.

Praviš, da manjka pristnosti?

Zaradi družbenih omrežij se mi zdi, da imajo mladi občutek, kot da so del sveta, in absolutno nočejo zaostajati za svetovnimi trendi, zato je ves svet trenutno precej uniformiran, trendi pa so povsod enaki. Slaba stran tega je, da imajo občutek, kot da obstaja pravilen odgovor in da jim avtentičnost pravzaprav ni bistveno dovoljena. Vendar pa tudi oni to vse bolj opažajo, se upirajo in si med seboj ne želijo več nalagati bremena “cringea” — čutijo, da je pametneje truditi se biti svoj in zavreči cinizem. Ampak ali obstaja kakšen globlji razlog, zakaj so se prav v modi iz 2000-ih tako prepoznali? Morda ne. Mogoče jim je preprosto nova, neraziskana in eksotična, vsekakor pa primerna za svobodo in eksperimentiranje. Če česa ne obsojajo, je to stil oblačenja, v katerem je res dovoljeno vse — za druge stvari so veliko strožji in bolj polarizirani.

Všeč mi je, da si nekje rekla, da je delo na seriji kot delo na glasbeni uspešnici – nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Če pa bi morala svetovati režiserjem, kakšen bi bil tvoj nasvet za ustvarjanje programa, ki bo gledan?

Vedno gre za iskrenost — ko nekaj izhaja iz tebe in iz tistega, kar si doživel, občinstvo začuti to napetost in avtentičnost. Na žalost pa to pogosto ni dovolj za velike številke, saj obstaja veliko dejavnikov, zato je umetnost tvegana profesija. Kljub temu pa menim, da narediti gledan program ni nujno najtežja stvar na svetu. Žal to pogosto pomeni površnost in poceni humor, a ustvariti nekaj, kar je hkrati kakovostno in gledano — to je sanje vseh in res težko dosegljiva kategorija. Čeprav ne maram dajati nasvetov, bi bil moj naslednji: zavedajte se, da ste tudi vi občinstvo. Razmišljajte o tem, kaj sami radi gledate, ko ste sami, in ne skušajte nikomur ničesar dokazovati.

Zate to ni prva serija, ki si jo režirala. #SamoKažem, Kljun in Tajkun 2 so le nekatere izmed njih. Zdi se mi, da radi menjavaš žanre, zato me zanima, kaj bi zdaj po tej izkušnji rada poskusila pa še nisi imela priložnosti?

Rada bi se preizkusila v avtorskem filmu, saj je bila to pravzaprav moja začetna ambicija, a so potem v moje življenje vstopile serije. Verjetno ne bi bilo tako, če v vseh teh serijah, na katerih sem delala, ne bi videla ustvarjalnega potenciala, a v osnovi mislim, da se moram nujno vrniti k belemu papirju. Kar zadeva žanre, nimam nekega močnega občutka, a bi si želela vedno delati na žanrih, ki se nadaljujejo z “… z elementi komedije”.

Pomembno se mi zdi omeniti tudi serijo Važne stvari, ki je bila uspešno predvajana na RTS in zelo spominja na sodobno različico Olovka piše srcem. Kako je bilo delati na tem projektu?

To je bilo veliko več kot le projekt — bilo je življenjsko doživetje. Potem ko smo posneli 105 otrok in prisluhnili njihovim iskrenim zgodbam, se je vsem nekako spremenil pogled na ljudi, ki jih srečujemo na ulici. Čeprav vemo, kako krhki in ranljivi smo vsi v resnici, na to pogosto pozabljamo. Očitno imam zelo rada snemanja, kjer je vse podrejeno vsebini in kjer vsi sodelujejo za skupni cilj. Tisti trenutek, ko ego izgine iz prostora, se mi zdi najbolj vznemirljiv. Za lahkotnostjo in iskrenostjo tega formata stoji ogromno dela, zaupanja in pozornosti — vsega tistega, kar je očem nevidno.

Čeprav so se časi v zadnjih letih glede režiserk, predvsem globalno, nekoliko spremenili, kaj je po tvojem mnenju še potrebno za opolnomočenje plejade režiserk v regiji?

In za konec povej, kdo je tvoj favorit v Cannesu?

Vsekakor bi gledal večino programov, a me nič ne razburja. V prvem krogu bi na primer kupil vstopnice za Julio Ducornau, brata Darden, Joakima Trira, Carlo Simon in Lina Remzija.