Nekaj časa smo ujeli s Slavimirjem Stojanovićem in ugotovili, zakaj je merino tiger, pa tudi, da ni edini

Slavimirja Stojanovića poznam že skoraj sto let. Pravzaprav sem želel napisati, da sva se poznala, preden je pridobil svetovno slavo, vendar se ne spomnim, kdaj ni bil slaven. Ali sem še vedno mlad ali pa je zelo zgodaj začel biti, kot pravijo A Star is Born. Skratka, slednje mi je ljubše, saj sem prepričan, da če ne zaradi njegovega zelo presenetljivega imena, so se ga ljudje hitro začeli spominjati po njegovem edinstvenem rokopisu, ko gre za svet grafičnega oblikovanja. Kako poseben in drugačen je od drugih, kaže tudi dejstvo, da je ta eden najbolj znanih beograjskih oblikovalcev na področju oblikovanja in oglaševanja prejel več kot 300 mednarodnih nagrad in priznanj ter da mu je celo uspelo prejeti nagrado za življenjsko delo, ne da bi diplomiral, kar ga ni ustavilo, da bi to storil 30 let po vpisu na fakulteto. Njegova dela so v Muzeju oglaševanja in plakatov v Hamburgu, Muzeju plakatov v Varšavi in Centru Pompidou v Parizu. Vključen je tudi v Taschenovo izdajo Contemporary Graphic Design in v publikaciji 30 New Masters of Poster Design. Je ustanovitelj kreativnega komunikacijskega studia Futro Design.

Slavimir se je rodil leta 1969 v Beogradu. Z oblikovanjem je začel pri 16 letih, obiskoval je Design Gymnasium in Akademijo uporabnih umetnosti v Beogradu ter HDK v Göteborgu na Švedskem. Med leti 1992 in 1999 je delal za S Team Bates Saatchi & Saatchi, celotno obdobje svojega življenja pa je preživel v Ljubljani, kjer je delal za Kompas Design, Arih Advertising in lastno Futro Creative Service Unit. Danes sedi na Neimarju, v razkošnem – kaotičnem delu Beograda, v njegovem studiu Futro, kjer sem ga obiskal neko nedeljo popoldne. Neverjetno je, kako je vse urejeno, kot da ste vstopili v tempelj minimalizma. Vedno me očarajo ljudje, ki vedo kje na svetu so. Za tiste, ki ga morda ne poznate dobro, Slavimir je vedno nasmejan in pripravljen na verbalni ping-pong, zato ga že od vrat vprašam, v kakšnem stanju je trenutno in kdaj je nazadnje plesal, kot da ga nihče ne gleda, glede na to, da vem, kako rad pleše: Ravno danes zjutraj, pred ogledalom v predsobi, mi je odgovoril kot iz topa in dobesedno nihče me ni gledal. Pomembno je, da sem zadovoljen. Kot pri vsem drugem v življenju. In res se zdi, da je sproščen, zadovoljen, kot da vedno ve, kaj počne in kaj sledi.

Fotografija: Dalibor Danilovic

Razlog za ta presenetljiv obisk je pravzaprav njegova najnovejša knjiga, ki jo bodo verjetno zgrabili kot vse njegove dosedanje knjige. Glede na to, da vedno naredi milijon stvari in dela na sto načinov, me je zanimalo, kako mu to uspe, vendar ima odgovor na vse: Res je, da počnem veliko stvari, vendar nikoli vse naenkrat. Ideje se kopičijo in nekatere so dovolj močne in vztrajne, zato jih moram spoštovati, ker se lepo obnašajo, jaz pa sem prijazen in strpen človek, zato jim pogosto pridem nasproti. Najpomembneje pa je, da si vzamemo čas, da jih lahko pravilno izvedemo. Velik del svojega življenja nisem mogel nadzorovati te kakovosti z delom na več projektih hkrati. Da bi ustvarili resnično kakovost, ki trpi zaradi uničevanja časa in prerašča trende, je treba kruto žrtvovati nekatere druge, šibkejše ideje.

Humor. Cinizem. Provokacija. Absurd. Prst v očesu. Prst na čelu. S temi besedami poskuša urednica Ivana Misirlić na kratko razložiti svojo najnovejšo knjigo, ki jo je izdala založba Laguna z naslovom “Merino tiger”, ki bo izšla 21. maja. Pravzaprav gre za zelo inovativen koncept, saj bodo bralci našli 100 plakatov in 100 zgodb hkrati. Sprašujem se, kakšen je najboljši način za branje te knjige. Slavimir se za trenutek ustavi, da razmisli in mi reče: Napisal sem jih enega na dan, hitro, tako da sem si določil časovni okvir le ene ure. Dovolil sem, da me je plakat pritegnil v svojo estetiko, in na to sem se svobodno odzval brez posebnih omejitev, razen tega, da se je morala zgodba prilegati na eno, levo stran knjige, poleg plakata na desni. Realno je, da bodo ljudje najprej prebrali plakat, saj gre za sprintersko disciplino v boju za pozornost.

Pri Slavimirju mi je všeč njegova natančnost in obsedenost s podrobnostmi, zato se je tokrat odločil, da bo vsak izvod knjige oštevilčen in ročno podpisan. Naslov knjige me je navdušil: Začel sem pri sebi in ugotovil, da je večina ljudi na planetu v podobni moralno-duhovni pat poziciji, še naprej mi odpira dušo, vsi smo del potrošniške črede za striženje in splošno znano je, da je glede volne najbolj plodna ovca merino iz Nove Zelandije.

Po drugi strani pa je naravni odpor v tem, da gre vsak sam s seboj, intimno, v samoti, v neko drugo živalsko skrajnost, ustvarja notranji kontrapunkt, se prepričuje, da je poseben, sposoben, iznajdljiv, brezkompromisno surov kot bengalski tiger. Merino Tiger sem jaz, vendar nisem edini.

Prepričan sem, da mnogi oblikovalci sanjajo o karieri Slavimirja Stojanovića in da ne bi imeli nič proti, če bi imeli priložnost našteti stranke in blagovne znamke, s katerimi je sodeloval v času svojega življenja. In tako je že 40 let, suvereno vlada oblikovalski sceni. Vprašam ga, ali ga to včasih obremenjuje ali mu dejansko ugaja? Delam tisto za kar sem bil rojen, in ni večjega daru kot višje ravni vesolja. To darilo sem sprejel z obema rokama in se z njim ne kockam, ampak vsak dan poskušam ustvariti nekaj novega, kar bo obogatilo življenje nekoga drugega z navdihom in inspiracijo, čeprav samo za eno molekulo.

Mislim, da je to edini veljaven recept za plodno in dolgotrajno kariero. Odgovornost in osredotočenost na druge.

Res je redko srečati nekoga v tem poslu s takšno sposobnostjo profesionalizma, saj se mi zdi, da kot vrhunski športnik sedi za svojo mizo na špartanski način in pristopa k delu kot teniški igralec, mreži in igrišču, brez šale. Vendar, ko si je drznil stopiti v vode pisanja iz takšnega položaja, je moja naslednja žoga bila: Ko sem bil otrok, je bil boj med pisanjem in risanjem, moje prve šolske uspehe je bilo lažje doseči v pisanju, oče, nekdanji jugoslovanski mladinski nogometaš, pa mi je napovedal, da bom seveda športni novinar. Risanje mi je kasneje postalo lažje in iz tega sem naredil resno kariero. Vendar pa sem s tržno komunikacijo vedno kazal zanimanje za kontekst in pripoved, pa tudi za obliko. Sčasoma sem pisal ideje in slogane za kampanje. Ampak, če smo realni, je naša hči Nadja spodbudila poglobljen avtorski potop, ko me je prosila, naj napišem in narišem njeno prvo slikanico. Do sedaj se je to spremenilo v mini izdajo Dogodivščin Singi Lumbe, iz katere je nastala gledališka predstava, ki se trenutno igra v Malem gledališču Duško Radović. Ta prva slikanica me je navdihnila, da sem napisal avtobiografski roman Devet in od takrat je pisanje postalo v mojem življenju enako pomembno kot risanje.

Tisti, ki ga morda ne poznajo kot ustvarjalca oglaševalskih kampanj in fenomenalnih logotipov, je povsem gotovo, da so ga spoznali preko njegove samoironične modne znamke FutroWorld. Navdahnjen s sodobnim, zunanjim svetom z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi, množičnimi komunikacijami, potrošništvom in mediji ter neločljivo povezanostjo tega sveta z notranjim svetom posameznika, Futro se poigrava na kreativni platformi Perfection is Boring, kjer napake niso le prepovedane, ampak tudi zaželene. Zato sem se odločil vprašati, kako se spopada s poplavo podobnih znamk, ki na majice in skodelice postavljajo smešne potiske:

Futro služi za občasno preskakovanje kreativne ograje komercialnih oblikovalskih projektov za stranke in tako osrečuje sebe in vse, ki jih imam rad. Dokler bom to lahko storil brez večjih materialnih pretresov, bo Futro v večnem popku.

Rad reče zase, da je servis v smislu ustvarjanja, toda v smislu vodenja projektov in tako naprej delo prepušča oglaševalskim agencijam. Zavzema se za to, da je predvsem butik kreativnosti. Na nek način je našel svoj trg in kakovostno nišo, s katero je lahko mirno spal. Nisem pa izpustila priložnosti, da ga čisto na koncu pogovora vprašam, kako se sooča z negativnimi komentarji, oziroma kako zelo ga prizadene, ko ugotovi, da nekomu ne paše, pa mi v šali odgovori kratko in jasno: Čas je najbolj dragocena stvar v življenju. No, kdor razume, bo razumel.