Kako nas je Bianca Balti navdihnila z deljenjem svojega osebnega boja na družbenih omrežjih

Pred dobrim pol leta je Bianca Balti s svetom odkrito delila diagnozo, ki si je v življenju nihče ne želi slišati. Diagnoza, ki se vedno dogaja tam nekje drugje in s katero upamo, da se nam ne bo treba soočiti. Toda diagnoza raka jajčnikov v tretjem stadiju je bila za Bianco realnost, prav tako stavek, s katerim nas je seznanila s svojim zasebnim bojem: Zmagala bom!, pri čemer je priložila fotografije, na katerih se smeji, obkrožena s svojima otrokoma – hčerkama Matildo (17) in Mio (9).

Leta smo se je spominjali kot obraz kampanj Dolce & Gabbana, zdaj pa nas je Bianca, svoje sledilce, postavila v položaj, da opazujemo njen vizualni leksikon zdravljenja, resničen in brez olepševanja. Nekdanje razglednice iz življenja supermodela so nadomestile brazgotine od operacij, izpadanje las, proces kemoterapije, ponovna rast las, vse je bilo tam kot dokaz resničnega življenja, z Biancinim širokim nasmehom, ki ga kljub težki situaciji ni nikoli snela z obraza. Nekateri bi mislili, da se morajo po takšnih novicah umakniti, toda Bianca se je odločila, da bo svoj boj delila javno prek družbenih omrežij. Pripeljati svojo bolečino do ravni normalizacije, kjer lahko in želiš o njej govoriti, hkrati pa v njej najti moč in jo odkrito ponuditi tudi drugim. S tem, ko Bianca postane zgled, kako se soočiti z najtežjimi trenutki v življenju, pošilja močno sporočilo. Vseeno se postavlja vprašanje – ali sploh obstaja pravilen način odzivanja na težke življenjske situacije? O tem smo se pogovarjali z dvema strokovnjakinjama.

Kako se spopasti z boleznijo in diagnozo, ki ju nihče noče slišati? Je bolje, da ju ohranimo v skrivnosti ali ju vseeno delimo, tudi z neznanci na družbenih omrežjih, tako kot Bianca Balti? Ni univerzalne rešitve, ni pravilne ali napačne, strinjamo se. “Ljudje smo si različni in toliko ljudi je, toliko je načinov, kako se ljudje odzovejo, ko prejmejo novico o lastni bolezni. Ni pravilnega ali napačnega, obstaja le reakcija na novico, ki smo jo prejeli v tistem trenutku,” pravi Ivana Peršin, psihoterapevtka in izvajalka gestalt terapije. V primeru Biance Balti sta iskrenost in odprtost najboljša pot do ozdravitve. Biancine drzne objave in sporočila moči in upanja se nekaterim morda zdijo preveč intimna za javno sceno družbenih medijev. A prav ta transparentnost odpira novo dimenzijo – daje upanje in nas spominja, kako pomembno je biti iskren in se podpirati skozi življenjske nevihte.

@biancabalti

Pred mano je dolga pot, vendar vem, da jo bom premagala. Zame, za moje bližnje (moji hčerki sta na vrhu seznama) in za vse vas, ki potrebujete moč, si jo lahko izposodite pri meni, saj je imam dovolj za vse. Življenje se dogaja, rak pa mi je dal priložnost, da najdem lepoto v ovirah, ki vam jih življenje postavi pred vas,, je eno od iskrenih in spodbudnih sporočil, ki jih je Bianca objavila na družbenih omrežjih.

Bianca je skozi svoje delo razkrila dodatno dimenzijo sebe in svoj nepremagljivi optimizem, kar je doseglo vrhunec z njenim nastopom v vlogi sovoditeljice na letošnjem Sanremu februarja. Brez las, urejena Bianca je ponosno stala na odru kot utelešenje poguma in odločnosti za zmago, še vedno veličastno lepa (tokrat bi rekla, da je večina njene lepote izvirala iz notranjosti in iz pristnega, nezlomljivega nasmeha, ki ga je nosila). A takšen optimizem ni vedno prisoten pri vseh, ki se morajo soočiti z boleznijo ali drugimi težkimi trenutki v življenju. “Vsiljevanje optimizma in nasveti, kot je: Samo misli pozitivno, so lahko dejansko škodljivi, ker vodijo v zatiranje vseh neprijetnih občutkov, ki se v tej situaciji naravno pojavljajo.” “Pometanje neprijetnih in težkih občutkov pod preprogo lahko vodi v stres, izčrpanost in celo depresijo,” pojasnjuje Petra Mehmedović, gestalt terapevtka. Pomembno je tudi poudariti, da “bi moralo biti to, ali naj ostane močan ali ne, prepuščeno lastni izbiri posameznika,” pravi Ivana in dodaja, da “negativne novice neizogibno vplivajo na življenje te osebe, na več načinov skozi različne faze”, in strinjamo se, da bodo vplivale tudi na ljudi okoli nas. Ivana in Petra nam v nadaljevanju svetujeta, kako se lahko v teh primerih odzovete in vas ne premaga nelagodje, ter kakšni so načini za spopadanje s težavnimi situacijami.

Ali morate takoj najti optimizem ali je v redu, če ste nekaj časa žalostni in šokirani?

“Ni vam treba! Za začetek vam nič ni treba in optimizem ni nujno reakcija po novici o bolezni. Vsi občutki, ki jih človek čuti, so v redu, saj govorijo o našem dojemanju izkušnje, ki jo preživljamo. Reakcija je odvisna tudi od vrste bolezni in njene prognoze. Torej obstaja veliko parametrov, ki bodo vplivali na reakcijo na bolezen. Žalovanje je del procesa, ki ga preživljajo bolni ljudje, na nek način žalujejo za tem, kar je bilo izgubljeno ali kar bi lahko izgubili. To je lahko tako kot zdravje in vitalnost, ki jo človek izgubi, pa vse do izgube življenja, če človek trpi za neozdravljivo boleznijo in se loči od vsega, kar je do sedaj poznal. Gotovo pa je, da ena izguba potegne za seboj številne druge izgube. In žalovanje nam pomaga, da žalujemo za tem, kar izgubljamo ali smo izgubili, in se tako približamo sprejemanju izkušnje, ki jo preživljamo,” pravi Ivana, Petra pa dodaja, da je v takih primerih “dobro, da si vzamemo čas, da sprejmemo diagnozo, in poiščemo podporo v obliki bližnjih, nekoga, ki je sam šel skozi to, ali celo strokovne osebe, da bi se lažje spopadli z občutki, ki se pojavijo.”

@biancabalti

Koliko lahko strah, žalost in negotovost ovirajo naš optimizem in navsezadnje pozitiven izid celotne situacije?

“Optimizem (vendar tisti pravi, ne vsiljeni) je lahko zelo pomemben v boju proti bolezni, saj ima pozitiven psihološki in fiziološki vpliv. Zmanjšuje stres in tesnobo, povečuje motivacijo, pozitivno vpliva na imunost, zato je zagotovo pomemben člen pri zdravljenju. Vendar ne smemo pretiravati in za vsako ceno iti v smeri optimizma. Popolnoma v redu je, da imamo trenutke, ko nismo optimistični in ko čutimo veliko strahu, žalosti, jeze. Optimizem in težka čustva niso sovražniki. Ne smemo bežati pred njimi, saj smo lahko hkrati prestrašeni in se zavedamo resnosti situacije, po drugi strani pa gojimo optimizem in upanje na dober izid,” nam pove Petra, na kar Ivana doda, da “optimizem lahko obstaja hkrati z žalostjo in strahom, eno ne izključuje drugega, ampak je lahko dopolnilo, če se oseba tako počuti.”

Katere lastne vire moramo aktivirati, da bi postali močni pri soočanju z diagnozo?

“Uporaba lastnih virov pomeni poslušanje sebe in svojih potreb, priznavanje in sprejemanje svojih čustev. Pri tem pa biti nežen, prijazen in potrpežljiv do sebe, saj oseba, ki trpi, najbolj potrebuje sebe. V teh trenutkih morda nič nima smisla in oseba bo iskala nov smisel v situaciji, ki je nenadna in zahteva velike spremembe in prilagoditve,” nam pove Ivana in poudarja, da je ključna skrb zase, to pa pomeni tudi sprejemanje podpore, ki je bistvena v procesu prehajanja skozi izkušnjo. “Navsezadnje smo vsi odgovorni za svoje življenje in imamo pravico, da se odločimo, da ga bomo živeli tako, kot želimo, tudi v bolezni,” zaključuje Ivana.

Kako pomembna je podpora drugih?

“Podpora okolja je pomemben dejavnik v procesu zdravljenja in rehabilitacije. Prva raven podpore so družina, prijatelji in druge bližnje osebe, s katerimi se je oseba povezala. Druga raven podpore iz okolja so strokovnjaki, ki imajo določeno znanje, kot so zdravniki, psihoterapevti, nutricionisti itd. Kar ljudje, ki gredo skozi izkušnjo bolezni, potrebujejo, je, da jih poslušamo, da jih v njihovi bolezni spoštujemo in da jih sprejmemo. Spremembe, ki jih bo oseba doživela, bodo vplivale na njeno življenje in zato bi bilo pomembno, da si sama dovoli prejemati podporo od zunaj. Podpora in varno okolje ljudi, ki jih imamo radi, in strokovnjakov, ki nas vodijo skozi faze bolezni, lahko da občutek, da nismo sami. In na koncu, sporočilo ljudem, ki želijo nuditi podporo, je, da so tam, poslušajo (veliko bolj kot govorijo) in spoštujejo način in pot, ki si jo je oseba v stiski izbrala,” nam pove Ivana.