Naša sodelavka Tara Jović je na terenu v Cannesu in vam bo prinašala poročila s premier in zabav med filmskim festivalom.
Ker sem še vedno morala preživeti nekaj ur v Parizu (saj kdo pa ne bi?) in ker je vlak seveda zamujal zaradi podjetnih tatovov prtljage, ki operirajo na relaciji Marseille-Nica, je vaša novinarka Vogua s postaje na otvoritev Cannesa prihitela s šprintom, vrednim odlične ocene iz športne vzgoje, ki ji je nikoli ni uspelo dobiti. Čeprav sem upala, da bo moj prvi korak na Croisette nekoliko bolj graciozen, mi je improvizirani maraton ob obali ponudil pogled v zakulisje, ki ne sodi med običajne fotografije ali reportaže: paparaci so kampirali pred hoteli, kot da bi čakali na leoparde na safariju, influencerke so se vkrcavale na jahte, ki se plačujejo “na uro”, in lovile popoln kader, obleke, ki se v zadnjem trenutku popravljajo pri uličnih krojačih zaradi novice, da sta golota in voluminozne kreacije v dvorani Lumière prepovedani.
Povezano: Vsi videzi z rdeče preproge na filmskem festivalu v Cannesu
Čeprav je Robert De Niro prejel častno zlato palmo, je bila prava zvezda večera predsednica žirije Juliette Binoche s svojo kapuco, ki mi jo je pariški kostumograf komentiral kot “nekaj iz Dine, če bi bil dober film posnet v Franciji”. Halle Berry si je na afterpartyjih prislužila vzdevek Beetlejuice zaradi Jacquemusa, ki jo je oblekel v črno-bele navpične črte, tu in tam pa je bilo mogoče slišati imitiranje Tarantinove slavne nerodne otvoritve festivala.
Photo: Stephane Cardinale
Večer ni minil brez politike – Binochejeva je kritizirala mednarodno (in filmsko) skupnost zaradi njene pasivnosti do Gaze, medtem ko je De Niro v zdaj že pričakovanem retoričnem slogu označil Donalda Trumpa za “filistra”. Ime ameriškega predsednika na Marchéju, v industrijskem delu festivala se dramatično šepeta po napovedi, da bodo uvedli carine na filme, posnete zunaj ZDA, kar za mnoge tukaj ne predstavlja ideološke grožnje, temveč zelo konkretno izgubo delovnih mest.
Uvodni film je skoraj vedno zelo francoski izdelek, zato smo si letos ogledali Partir un Jour, romantični muzikal o ambiciozni kuharici, ki se vrne v domači kraj, da bi rešila družinsko restavracijo – kjer seveda sreča svojo prvo ljubezen. Čeprav v nobenem smislu ni revolucionarna mojstrovina, soundtrack, ki šarmantno združuje pop glasbo in francoske šansone, je požel soliden aplavz domačega občinstva, za katerega Cannes tradicionalno rezervira nekaj sto vstopnic.
Norost od večera do jutra je zamenjala spokojna tišina. Peščena plaža, kjer so prejšnji večer plesali britanski študenti, je zdaj brnela od zvokov bagra, jahte, na katerih se je še sinoči z varnostniki pogajalo kot pri vhodu v Berghain, pa so bile brezhibno čiste – verjetno po zaslugi ljubkih filipinskih tet v uniformah, ki so zdaj kadile na klopeh ob marini. Edina stalnica ostaja štab paparacev, še vedno natrpan in vkopan med hotelom in vhodom v Festivalno palačo.
Program se morda začne ob pol devedesetih, toda Cannes se dejansko začne ob sedmih zjutraj, ko se vsi akreditirani obiskovalci podajo v digitalni stampedo, da bi si rezervirali vstopnice, ki izginejo v nekaj sekundah. Po tem gredo vsi spet spat – razen nas, ki smo se odločili izkoristiti jutranji mir in tišino za kopanje v morju. Čeprav me je temperatura vode prepričala, da bom preostanek festivala preživela v bazenu na strehi, mi je plaža vseeno omogočila, da sem prisluhnila pogovoru med dvema lokalnima srednješolkama, ki sta skupaj z mamama načrtovali, kako prestreči Toma Cruisa.
Oboževalci na premieri filma Misija nemogoče. Photo: Stephane Cardinale
Ko je Cruise nekaj ur kasneje stopil na rdečo preprogo s temo filma Misija: Nemogoče ga je spremljal celoten orkester, čeprav se skozi krike občinstva skoraj ni slišalo ničesar. Odpustili so mu celo kardinalni greh selfijev na rdeči preprogi, ki jih je direktor festivala Thierry Fremaux pred nekaj leti osebno prepovedal. Zgodba filma, osredotočena na umetno inteligenco, morda meji na absurdno, toda režiser Christopher McQuarrie in Cruise (zdaj kot neformalni sorežiser) sta znova izvlekla najboljše iz franšize: nore kaskaderske podvige in Ethan Huntov na splošno kul faktor. Mojim novinarskim kolegom, katerih pretenciozne kritike sem prebirala naslednje jutro, lahko rečem le: utihnite, bilo je prezabavno. Sedemminutna stoječa ovacija nakazuje, da se s tem strinja tudi preostanek občinstva.
Drugi večer je bil bolj sproščen: gostje so se razkropili po barih in bistrojih, ki so med festivalom odprti praktično do zore. Torej je tudi vaša novinarka okoli polnoči jedla račjo konfitirano jed, se okoli druge ure zjutraj izgubila v cannskih gričih, ker si ni zapisala domačega naslova, in danes zjutraj seveda prespala rezervacijo vstopnic. Ampak po besedah Scarlett O’Hare: Tomorrow is another day.. Jutri nam prinaša zabave na jahtah, nov grozljiv film Arija Asterja in režijski prvenec Kristen Stewart – pa se vikend še sploh ni začel.
Fotografije: Léo Krenzer za Taro Jović
VOGUE RECOMMENDS
