Moda je v središče znova postavila aristokratski modni dodatek, na katerega smo povsem pozabili

Dolge rokavice, ki segajo nad komolec, bogate vezenine, žametna ogrinjala z brokatnimi vzorci in razkošni volani, ki se kot slapovi “spuščajo” po srajcah in bluzah – modne piste zadnjih sezon nas pripravljajo, da v oblačenje vnesemo pridih aristokracije, splet pa je, v svoji dobro znani maniri, estetiki, ki sledi idealiziranemu dvornemu življenju nadel ime royalcore. S tega čarobnega potepanja po poteh preteklosti pa je moda prinesla še en “spominek” – vse vrste razkošnih, prevelikih ovratnikov.

Čeprav so se na modnih pistah največjih tednov mode v zadnjih dveh sezonah vrstile različne interpretacije ovratnikov, ki spominjajo na tiste, ki so jih nekoč nosili pripadniki višjih slojev, je dizajnerska domišljija največ navdiha našla v tako imenovanem ruff ovratniku – precej restriktivnem, a vizualno impresivnem modnem dodatku, ki se je začel uporabljati konec 15. stoletja. Ta razkošen ovratnik, katerega funkcija je bila uokvirjanje bledega obraza tistega, ki ga nosi, je spodbujal pokončno, “gentlemansko” držo – gesta, ki ni simbolizirala le statusa, temveč je poudarjala tudi dejstvo, da plemstvo ni “zapravljalo” veliko časa za fizično delo. Zaradi njihove širine okoli vratu je aristokracija za svoje ruff ovratnike uporabljala tudi posebne, dolge jedilne pribore, ta plemeniti modni dodatek pa je bil pogosto izjemno zahteven za vzdrževanje.

Sčasoma so ruff ovratniki, kot označevalci družbenega statusa, postajali večji in zajetnejši – zlasti po odkritju škrobljenja sredi 16. stoletja. Obdelava tkanine s kombinacijo škroba in vode je omogočila, da skrbno plisirane in nagubane plasti ostanejo v natančni, pokončni obliki, elegantno odmaknjeni od vratu. Velikost ovratnika in gostota njegovih gub sta postali pokazatelj statusa nosilca, nekateri primerki pa so bili tako dekadentni in zajetni, da so zahtevali dodatno ojačitev z žično strukturo (in pomoč posebej usposobljenih služabnikov). Ko se je trend tako razmahnil, da se je s plemiških dvorov preselil na ulice Londona, je bila angleška kraljica Elizabeta I. tako sita, da je organom pregona ukazala, naj kaznujejo tiste, ki nosijo prevelike ruff ovratnike. Ne toliko zaradi ovratnikov samih, temveč zato, ker je njihovo nošenje zunaj dvorane simboliziralo “krajo statusa”, kar je bilo očitno nesprejemljivo. Elizabeta bi gotovo imela nekaj paničnih napadov, če bi živela v nedavni dobi quiet luxuryja.

Ruff ovratnik se je sčasoma spreminjal, v uporabo so prihajali novi materiali, kot so čipka ali lan, ojačani s slonovino, lesenimi palicami ali jeklom, v 17. stoletju pa je trend v večini Evrope že precej oslabel. Na modnih pistah tednov mode se je “aristokratski” ovratnik pojavljal v neštetih različicah. Ralph Lauren ga je povezal s srajco z razkošnimi volani in ga opremil z vpadljivo broško, Dior je svoj ruff ovratnik postavil v kontrast z usnjeno jakno, Richard Quinn pa je ponudil elegantno različico, ki spominja na cvetočo vrtnico. Alessandro Michele je v svoji kolekciji za Valentino predstavil ovratnik v pravi royalcore različici, niti Anthony Vaccarello za Saint Laurent niti Seán McGirr za McQueen pa nista varčevala z razkošjem. Po dobi tihega luksuza je očitno napočil za tistega “glasnejšega”, le da današnja modna “aristokracija” ne potrebuje služabnikov, ki bi jih oblačili, niti si nihče ne bo prislužil kazni zaradi razmetavanja s prevelikim ovratnikom.