Čeprav nisem verjela, je druga sezona The Last Of Us še bolj razburljiva kot prva

Zelo navdušena nad novo sezono The Last of Us, serije, ki me je pred dvema letoma popolnoma podrla z nog, sem mesec dni pred izidom posvetila igranju videoigre, po kateri je nastala. Nisem prišla prav daleč – zvoki okuženih so bili zame preveč srhljivi, ko sem bila sama doma in popolnoma potopljena v svet videoigre – sem se pa vsaj spomnil nekaterih podrobnosti iz prve sezone, ki bi jih sicer povsem pozabila. Pogosto, ko mine nekaj časa med sezonami, pozabim na večino podrobnosti v nizu drugih serij, s katerimi zapolnjujem svoj vsakdanjik, in v prvih 10 minutah druge sezone poskušam povezati, kdo je čigav brat, kateri od likov se je vrnil in kje se dogajanje odvija. To bi se morda zgodilo tudi z The Last of Us, če me video igra ne bi ponovno predstavila temu čudnemu postapokaliptičnemu svetu.

Daleč od tega, da bi morali igrati video igro, da bi razumeli in občutili dogajanje te serije. Navsezadnje si je veliko število oboževalcev (vključno z mano) najprej ogledalo serijo in šele nato začutilo čare video igre. Prav tako, če ste že igrali videoigro, ne mislite, da vas serija ne bo presenetila. Pravzaprav sta morala ustvarjalca Craig Mazin in Neil Druckmann narediti nekaj odstopanj in sprememb, da je bila zgodba bolj tekoča za televizijski format. V drugi sezoni so na primer spremenili zaporedje dogodkov, da bi bila zgodba jasnejša, a za zdaj vse kaže, da bo sledila dogajanju iz drugega dela videoigre. In zelo je neverjetna.

Liane Hentscher/HBO

Moram pa priznati, da sem prvo epizodo druge sezone, edine, ki je bila doslej izdana, vključila z dozo previdnosti. Že prva sezona The Last of Us je imela zame briljanten konec in zgodba je bila odlično zaokrožena. Če upoštevamo dejstvo, da res ne maram nadaljevanj, še posebej drugih delov, ki najbolje prikazujejo, kako kapitalizem vstopa v naša življenja tam, kjer ga najmanj pričakujemo, bi rekla, da so moji zadržki upravičeni. Nadaljevanja so zelo pogosto primer poblagovljenja vsebine, možnost, da produkcijske hiše dodatno zaslužijo na račun nečesa, v čemer je občinstvo uživalo, vendar mi je všeč, ko mi ustvarjalci dokazujejo, da se motim. Da, studii so si na račun franšize zagotovili lastne dobičke, a druga sezona The Last of Us, ali vsaj to, kar smo videli doslej, veliko obeta.

Liane Hentscher/HBO

Druga sezona je postavljena v mesto, ki je postalo zatočišče Joela in Ellie po več kot travmatičnih dogodkih prejšnje sezone. Spremljamo dogodke, ki se odvijajo pet let kasneje, ko se je dvojec že vključil v skupnost. S to spremembo okoliščin je dvojec doživel tudi osebnostno spremembo, zaradi katere se na trenutke zdita kot povsem nova lika. Joel in Ellie namreč nista v dobrih odnosih, kot smo ju zapustili ob koncu druge sezone in njuna dinamika postane taka kot med uporniško najstnico in njenim očetom (aaaaww!). Največja sprememba je po mojem mnenju prizadela Joela, kajti če ste pričakovali, da boste spet videli Pedra Pascala v vlogi pogumnega viteza, ki vodi operacije, bi vas prva epizoda lahko presenetila. Joel je v svojem soft boy obdobju, hodi na terapijo, da bi se spopadel s svojimi težavami z Ellie, in preživlja svoj čas s poskušanjem organiziranja virov za rastočo skupnost. Gre za počasen način življenja, ki ga od njega morda nismo pričakovali, a si ga po mojem mnenju zasluži – čeprav dvomim, da bo tak ostal do konca sezone, saj v njegovem obnašanju še vedno vidimo kančke tiste ognjevitosti in zaščitniškega duha.

Liane Hentscher/HBO

Druga sezona se osredotoča na Ellie kot junakinjo. Na žalost sem pozabila, kako zelo mi ni bil všeč njen lik v seriji. V prvi sezoni bi njeno otročje vedenje lahko pripisala starosti, travmam iz otroštva in pritisku, zdaj, ko je stara devetnajst let, pa njenega vedenja, ki meji na histerijo, ne morem več opravičevati (mogoče bi tudi ona lahko obiskala Joelovega psihoterapevta?). Kakor koli že, obožujem zgodbe, v katerih so ženske glavni liki in gonilna sila zapleta, in Elliejina je nedvomno vznemirljiva – tudi če je ona sama tista, ki kliče in povzroča težave. Na samem začetku nismo deležni dinamičnega in humornega odnosa med Joelom in Ellie, temveč nam serija predstavi nekaj novih likov, ki so zelo zanimivi.

V prvi epizodi je najbolj izstopala Dina (Isabela Merced), Ellieina najboljša prijateljica in simpatija. Dina je tip lika, ki ga obožujem – živahna, pozitivna, očarljiva mladenka, ki se počasi prikrade v zgodbo kot potencialna tretja protagonistka. Z Joelom in Ellie je v dobrih odnosih, zato upam, da ju bo lahko opozorila na njuno hladnokrvno vedenje drug do drugega. Je Elliejina zaveznica, ying njenemu yang, lik, ki utemeljuje njeno nepremišljenost in s svojo simpatičnostjo poskrbi, da so Elliejini prizori sprejemljivi. Še več, zdi se mi, da le pri Dini Ellie ne aktivira svojega precej utrujajočega obrambnega mehanizma, ampak je ranljiva in dostopna, kar je bilo osvežujoče in mi je vlilo upanje, da bo Ellie v nadaljevanju doživela neverjetno rast.

Liane Hentscher/HBO

Majhne drame znotraj varovanega obzidja izjemno lepega gorskega mesta kažejo, da bomo ljudje tudi v postapokaliptičnem svetu še vedno ostali ljudje, z vsemi svojimi napakami, težavami in drobnimi radostmi. Prebivalci te majhne skupnosti se trudijo iti naprej, živeti v svetu, ki je popolnoma drugačen od našega, pa čeprav brez udobja, ki smo ga morda vajeni danes, se ta svet zdi skoraj normalen. Službe, vsakdanje življenje in način preživetja so drugačni od sodobnih, a najbližje civilizaciji, kar so ti liki lahko prišli po uničujočem virusu, ki je opustošil svet (in zaradi katerega ne gledam več enako na gobe). Člani skupnosti vsakodnevno hodijo v izvidnice in se učijo borilnih veščin, da se ubranijo pred okuženimi, vendar je zgodba stkana z upanjem, da se življenje lahko nadaljuje in da bo napočil nov dan, ne glede na to, ali smo na to pripravljeni ali ne.

Po ogledu prve epizode sem bila neverjetno evforična in začutila sem skoraj refleksno željo, da bi stisnila next episode, toda HBO bo izdal to sezono, tako kot The White Lotus, po eno epizodo vsak teden. Neverjetno sem navdušena nad nadaljevanjem sezone, saj menim, da so snovalci zgodbe odlično odigrali karte, ki so jim bile razdeljene, in spet uspeli napisati zanimiv zaplet, zaradi katerega se je na trenutke zdelo, da mi bo srce skočilo iz prsi. Da bi se izognila spoilerjem, ne bom razkrila tistega vidika, ki me najbolj veseli in zaradi katerega komaj čakam na razvoj zapleta, a takoj, ko si boste ogledali prvo epizodo, boste razumeli, o čem pišem. Vse kar lahko rečem je, da čeprav sta Joel in Ellie le na videz varna, nevarnost preži na vse strani, še bolj kot v prvi sezoni. Že zdaj vem, da me bo serija držala na robu kavča in med spoznavanjem likov v prvi epizodi se mi je zdelo, da se na nikogar ne smem preveč navezati. Naj se torej zabava začne.