Travel
Ko katamaran pristane v hvarski luki, prvi prizor pogosto zavede — glamurozna promenada, bleščanje jaht, vrvež poletja. Toda za to fasado se skriva drugačen otok, tisti, ki ne išče pozornosti, temveč tiho obstaja v vonju sivke, v kamnitih ulicah, ki pomnijo stoletja, in v ritmu življenja, ki se noče prilagoditi zunanjim pričakovanjem. Tudi moja prva asociacija na mesto Hvar ni zvok koktajlov, ki se mešajo ob ritmu glasbe, niti sijoči odsevi jaht v poletnem vrvežu. Namesto tega se vidim nekaj let nazaj, kako se zibljem v viseči mreži in opazujem sonce, ki počasi tone v morje, zrak pa je poln vonja po soli in borovcih. Občutek popolne umirjenosti, skorajda neresničen v svoji tišini, samo 500 metrov od enega najbolj znanih klubov na otoku in 20 minut hoje od živahnega mestnega trga. In prav ta nasprotja so tista, ki so utrdila mojo ljubezen do tega otoka — dejstvo, da sta mir in tišina tukaj del vsakdanjega ritma, ne pa luksuz. Samotni zalivi, kjer morje ostaja kristalno čisto, kjer ležim na vodi kot list in izginjam v brezčasni trenutek — to je Hvar, ki ga poznam in ki je ostal z menoj še dolgo po tem, ko sem otok zapustila.
To je kraj, ki kljubuje prvim vtisom — za bliščem luksuznih jaht in nočnih klubov se skriva otoška duša, kraj, kjer ljudje živijo preprosto, dolgo in polno. Hvar ni zgolj destinacija; je način življenja, filozofija počasnega bivanja, ki se prenaša skozi generacije, je kraj, kjer čas teče v sozvočju z morjem in soncem. Tukaj dolgoživost ni načrtovana; zgodi se sama po sebi, kot naravna posledica otoškega ritma, ki vključuje zdravo prehrano, vsakodnevno gibanje, nizko raven stresa ter povezanost z ljudmi in naravo. Zveni znano? Morda zato, ker so to tiste vrednote, ki opredeljujejo svetovne modre cone.
Seveda je poleti njegova riva središče kozmopolitskega vrveža, a le nekaj korakov stran se odpira svet drugačnega tempa — svet, kjer se življenje odvija pod trto na dvoriščih kamnitih hiš, v vonjih sveže pečenega kruha in v pogovorih, ki se začnejo zgodaj zjutraj in trajajo ves dan. Tukaj je ritem življenja počasnejši, in kar je resnično pomembno, se zreducira na preproste užitke, kot so dobra hrana, dober pogovor, sprehod ob morju in trenutki tišine v senci borovcev. V središču tega otoškega ritma utripa Pjaca, največji trg v Dalmaciji, nekoč globok zaliv, danes pa prizorišče vsakodnevnega življenja. A tu se dnevi ne štejejo v urah, temveč v trenutkih. Jutranja kava traja dlje, kot ste načrtovali, srečanja s starimi prijatelji se zgodijo spontano, otroci tekajo med mizami, starejši domačini pa z isto mirnostjo, kot so gledali že generacije prej, opazujejo življenje okoli sebe. Na njegovem zahodnem robu tiho stojita mestna loža in stolpna ura, pričujoča stoletjem, medtem ko se v prostorih nekdanje sodnije in carinarnice danes odvijajo razstave, pogovori in trenutki, ki mestu dajejo življenje. Pjaca ni le trg; je dnevna soba otočanov, izhodišče vsake zgodbe, vsakega prijateljstva. Ko sonce zaide za Paklene otoke, sence postanejo daljše, poletni vetrič pa ohladi ogrete kamnite tlakovce, Pjaca postane oder, na katerem se življenje odvija v svoji najčistejši mediteranski obliki — počasi, brez naglice, z nasmehom in kozarcem vina v roki.
O polnem in srečnem življenju težko govorimo brez omembe hrane. Na Hvaru hrana ni le potreba — je način življenja, filozofija, ukoreninjena v stoletja tradicije. Tukaj se je sveže, sezonsko in lokalno, s spoštovanjem do narave in njenih darov. Mediteranska prehrana, slavna zaradi svojih blagodejnih učinkov na zdravje in dolgoživost, je vključena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, Hrvaška pa je ponosno ena od šestih držav, ki nosi to prestižno oznako. Morda niste vedeli, da sta prav Hvar in Brač bila izbrana za hrvaška predstavnika te nominacije — živ dokaz, da hrana tu ni le obrok, ampak del identitete in srž otoškega življenja.
Olivno olje, srce otoške kuhinje, prihaja iz družinskih oljarn; ribe se jedo na dan ulova, začinjene s svežim rožmarinom in grobo morsko soljo, mize pa so vedno polne preprostih, a nepozabnih okusov. Hvarska kuhinja, globoko ukoreninjena v tradicijo, je že od nekdaj navdihovala ne le domačine, ampak tudi pesnike in pisatelje. Petar Hektorović v svojem „Ribanju i ribarskom prigovaranju“ opisuje pripravo gregade — preprostega, a izjemno okusnega ribjega obroka, katerega čar izhaja iz svežine sestavin in dolgoletne tradicije. Gregada, eno najbolj znanih dalmatinskih morskih jedi, se pripravlja v vsakem domu, njen okus pa presega svojo preprostost. Poleg nje pašticada zahteva potrpežljivost in znanje, vsak dom pa ima svoj recept, skrbno varovan in prenašan iz roda v rod. V teh jedeh, pa tudi v vonju pečene ribe, jagnjetine izpod peke ali sezonske zelenjave na olivnem lesu, se skriva duh domačih družinskih srečanj. Hvar je tudi dom vrhunskih lokalnih produktov — medu, sivke, rožmarina in smilja, ki niso le del vsakdanjega življenja, ampak tudi dediščina otoka. Tukaj hrana ni le potreba, ampak priložnost za druženje in povezovanje. Po vsakem obroku sledijo tradicionalne sladice — paprenjaki, v katerih ni popra, ampak dišave sonca, rožata za poletno osvežitev in stari hvarski „cviti“ kot spomin na čase, ko je bil vsak obrok praznik.
A le redko kaj pove o Hvaru več kot vino. Hvar ni le najsončnejši otok na Jadranu z več kot 2800 sončnimi urami na leto, temveč je tudi otok vina — tradicija vinogradništva tukaj sega globoko v preteklost, vse do časov, ko so stari Grki leta 384 pr. n. št. pripluli sem in zasadili trto na rodovitnem Starogradskem polju, ki je danes pod UNESCO-vo zaščito. Ta zgodovinska pokrajina, ena najbolje ohranjenih grških parcelizacij na svetu, priča o neprekinjeni povezanosti Hvarčanov z njihovo zemljo. Tukaj trta ni zgolj rastlina — je zgodba, zgodovina, dokaz vztrajnosti. Plavac mali, pošip in prč zorijo na južnih pobočjih otoka, kjer iz apnenčaste zemlje srkajo minerale, medtem ko bogdanuša, bela sorta, katere ime razkriva njeno božansko vrednost — pomeni namreč “božji dar” — raste prav na Starogradskem polju, od koder so včasih hvarska vina izvažali po vsem Sredozemlju.
Danes ima veliko družin svoje vinograde in oljčnike, ki jih obdelujejo z lastnimi rokami, pridelujejo olje, vino in druge otoške dobrote. Delo v vinogradu ni zgolj delo — to je način življenja, gibanje, ki ohranja telo aktivno in duha povezanega z naravo. Toda otoška zemlja ne rodi le grozdja in oljk, rodi tudi sivko, še en simbol Hvara. Nekoč so na otoku pridelali kar 10 % svetovne pridelave sivke, danes pa njene nasade najdemo v višjih predelih Velega in Malega Grablja, Zastražišća, Pitav ter na Starogradskem polju. Njen vonj prežema poletne dni, privablja marljive čebele, ki iz njenega nektarja ustvarjajo aromatičen med, in spreminja vsak vetrič v dišeč opomnik na Sredozemlje, kakršno je nekoč bilo. Kar je gotovo, je to, da so Hvarčani od nekdaj znali, kako ukrotiti naravo in kako iz skope zemlje ustvariti rodovitno oazo.
Na primer, veščina gradnje suhozidov, spretnost zlaganja kamnov brez kakršnegakoli veziva, že stoletja oblikuje pokrajino otoka. Ti kamniti zidovi, ki se vijejo skozi vinograde in oljčnike, niso le estetski element, ampak tudi simbol iznajdljivosti in vztrajnosti otočanov. Ni odveč omeniti, da sta pod zaščito UNESCO-a tudi procesija Za križen, obred, ki neprekinjeno poteka že več kot 500 let, ter edinstvena čipka iz agave – nežna ročna umetnost, ki jo že stoletja ustvarjajo benediktinke. Iz tankih vlaken rastline nastajajo filigranski vzorci, ki kljubujejo času, tako kot tudi otočani kljubujejo vsem izzivom, ki jih prinaša življenje na Hvaru.
A Hvarčani niso le vinogradniki, so tudi oljkarji, ribiči, umetniki, obrtniki — ljudje, ki še vedno obdelujejo svoja polja, pobirajo sivko, sadijo vrtove in najdejo zadovoljstvo v stvareh, ki zahtevajo čas, potrpežljivost in povezanost z naravo. Zato se na Hvaru nikamor ne mudi, zato kava traja ure, zato se obrok nikoli ne zaužije na hitro, temveč za mizo, v družbi, ob pogovoru in kozarcu vina. Tukaj se še vedno poje klapska pesem, še vedno se zbira okoli mize, še vedno se vsako praznovanje slavi z enostavnimi, a bogatimi jedmi. Tradicionalno večglasno petje, eden od UNESCO-vih zaščitenih fenomenov otoka, je globoko vtkano v otoško kulturo — pesem odmeva iz konob, s trgov in ozkih uličic, ki vodijo proti morju. In prav to morje, poleg obljudenih plaž, poleti skriva samotne turkizne dragulje.
Južna stran otoka skriva majhne zalive, ki so dostopni le s čolnom ali potrpežljivim sprehodom skozi oljčne nasade, in vsak od teh zalivov pripoveduje svojo zgodbo — o ribičih, ki so sem prihajali stoletja, o pastirjih, ki so vodili ovce do morja, o samotnih pesnikih, ki so tukaj našli navdih. Zavala, Ivan Dolac, Sveta Nedjelja, Zaraće, Dubovica, Jagodna — imena teh krajev v sebi nosijo obljubo miru, sončnega zahoda, ki morje obarva v zlato, jutranjih plavanj v vodi, tako čisti, da se zdi, kot da lebdiš nad peskom. Tam, v senci starih borovcev, se skrivajo prizori, ki kot da ne pripadajo temu svetu — modro morje, izklesane skale in skriti kotički, v katerih lahko ostaneš ure in ure… Na severni strani otoka Rt Kabal s svojimi razvejanimi zalivi nudi zaščito pred vetrovi in varuje skrite plaže kot še neodkrite dragulje. Otok Zečevo, ki leži nasproti Vrboske, je idealen za tiste, ki iščejo trenutke popolnega miru v senci borovcev, medtem ko polotok Soline ponuja čarobnost kristalno čistih plaž in različne vodne športe. In če obstaja kraj, ki pooseblja bistvo otoške lepote, so to Pakleni otoki. Otočje nasproti Hvara, ki je po imenu zmotno povezan s “peklom”, v resnici pa je sanjski raj. Njegovo ime izvira iz pakline, vrste borove smole, ki so jo nekoč uporabljali v ladjedelništvu, a vsak otoček tukaj pripoveduje svojo zgodbo o pobegu od civilizacije, o turkiznih zalivih, obdanih z belimi klifi, in skritih kotičkih, kjer morje diha v svojem lastnem ritmu. Pakleni otoki, ki poleti vrvijo od obiskovalcev, skrivajo tudi oaze popolne samote — zalive, kjer lahko najdeš senco pod starim borom, skale, na katerih lahko sam sediš ure in ure ter poslušaš samo šumenje valov.
Še malo južneje čaka Šćedro za tiste, ki si želijo korak dlje od resničnosti. Otoček, zaščiten kot naravni park, neokrnjen in tih, kraj, kjer noč osvetljujejo le zvezde, dnevi pa tečejo v ritmu morja. Tukaj, daleč od hitenja, je vse, kar potrebujete, tik pred vami – kristalno čisto morje in občutek, da ste našli svoj prostor na tem svetu.
A da ne bo pomote – otok ni le kraj za miren oddih, temveč tudi za tiste, ki iščejo aktiven pobeg. Ne trdim zaman, da si zasluži mesto na seznamu svetovnih modrih con, popolnih krajev za življenje. Ima vse – tudi topografijo, ki to omogoča. Zaradi hribovitega terena sta pohodništvo in kolesarjenje tukaj del vsakdanjega življenja. Obsijan z več kot 2800 sončnimi urami na leto, Hvar ponuja skoraj neomejene možnosti za uživanje na prostem. Ne glede na to, ali ste tekač ali kolesar, ki raziskuje skrite vasice in vinograde, pohodnik, ki išče dih jemajoče razglede, potapljač, ki se potaplja v kristalno čisto morje, ali kajakaš, ki želi raziskati okoliške otočke – tu boste našli svoje veselje. Skoraj 500 kilometrov kolesarskih poti vodi skozi vinograde, oljčne nasade in borove gozdove, medtem ko pohodniške poti, kot je tista proti Pelegrinu, ponujajo spektakularne razglede na morje in otoke. Posebno doživetje je vzpon do kraja Brusje, od koder se razprostira eden najlepših pogledov na sončni zahod na Jadranu – trenutek, ko se celoten otok okopa v zlatih in vijoličnih tonih večernega neba.
Ko pride večer in se sonce počasi spušča za Paklene otoke, ko mesto Hvar preide iz dnevnega v nočni ritem, se lahko odločite, ali boste del tega ritma ali pa se umaknete v svoj mir — na teraso s pogledom na morje, s kozarcem vina v roki in občutkom, da je življenje tukaj še vedno takšno, kot bi moralo biti: usklajeno z naravo, polno majhnih radosti, počasno in brezskrbno.
Otok Hvar je bil od nekdaj veljal za popoln kraj za življenje. Neokrnjena narava kot svetilnik v megli vabi k odkrivanju vse, ki stopijo nanj. Ne privlači le s svojo lepoto, temveč že od nekdaj zdravi telo in duha s svojimi vonji in barvami. Hvar ni le točka na zemljevidu, ni samo poletna destinacija — je doživetje, filozofija, način življenja, ki ostane z vami dolgo potem, ko otok pustite za seboj. Imenujejo ga tudi “otok svetlobe”, saj je svetloba tukaj povsod in sveti daleč. Kajti tudi ko ta otok zapustite, svetloba za vedno ostane z vami, vas spominja na pozno popoldne, ko ste okušali paprenjoke, pili bogdanušo pod stoletno oljko in poslušali zvoke klapskega petja v Srinji koli. Hvar nikoli ne ostane le spomin, temveč postane povabilo, da se vedno znova vrnete. Kajti ko ga enkrat doživite takšnega, kot resnično je, ga nikoli ne pozabite.
Fotografije: MATEA LEŠ
