Kako se je skozi pop kulturo spreminjal pogled na spolne delavke?

V skoraj dvajsetih letih neprekinjenega predvajanja serije Law & Order: Special Victims Unit spremljamo detektive, ki razrešujejo okrutne spolne zločine. Žrtve prihajajo iz vseh družbenih slojev. Spolne delavke so večinoma mrtve že v prvih kadrih ali predstavljajo nezanesljive priče z ulice. Gre za ženske s kompleksnimi težavami, o katerih se je o njihovih pravicah začelo glasneje govoriti šele konec 70. in v začetku 80. let prejšnjega stoletja.

Navajeni smo na negativno podobo iz črne kronike. Navsezadnje je to edino, kar nam servirajo, bo poudarila v intervjujih nemška veteranka in aktivistka Stephanie Klee. Nasilje, o katerem toliko poslušamo, je izključno produkt našega mišljenja in naše predstave. Prostitucija ni prodajanje telesa, temveč prodajanje storitve in stvar osebne odločitve. Tukaj ni ljubezni, bo dejala Klee – čeprav se bo življenje z njo poigralo v slogu filmskega scenarija. Doživela bo romanco  s stranko. Načini reprezentacije spolnih delavk v filmu in na televiziji so se spreminjali – tako kot tudi sama družba. Videli smo vse – od reševanja “padle” ženske do njene emancipacije v ameriški kinematografiji, pa tudi kompleksne, skrivnostne junakinje na evropskih tleh. A tisto, kar se je zagotovo najbolj spremenilo, je javni diskurz. Realističnost prikaza posamezne družbene skupine je postala pomembnejša od povsem osebnega doživetja filma. Moč takšne reprezentacije je tako velika, da zahteva generiranje širših družbenih sprememb.

Belle de Jour (1976.), Getty Images

Call girl na psihoterapevtskem kavču

O takšni progresivni družbeni klimi je lahko kultni ameriški novinar Gay Talese zgolj sanjal, ko je leta 1980 izdal knjigo o seksualni revoluciji “Žena tvojega bližnjega”. Ni bil zgolj pasivni opazovalec – obiskoval je in užival v storitvah masažnih salonov ter nudističnih kolonij, pri tem pa se spraševal, kako spolnost vpliva na spremembo definicije družbene morale. Ameriška družba je, kljub prodorom feminizma, še vedno močno pod vplivom verskih skupnosti, zato ni presenetljivo, da je knjiga doživela popoln polom. Pisati o Hughu Hefnerju je pomenilo skoraj izgubiti zakon in službo. A spremembe, ki so sledile, so bile tako hitre, da so nekdanji sovražniki ljudstva čez noč postali glamurozni milijonarji. Dobro jih zazna kanadska teoretičarka in pisateljica Lauren Kirshner v knjigi “Sex Work in Popular Culture” (2024), ko opozarja na vse pasti kapitalizma, pa tudi na večdesetletno stereotipno upodabljanje spolnih delavk v ameriških filmih, serijah in dokumentarcih. Na srečo imamo, med drugim, tudi “Klute” (1971) in “Pretty Woman” (1990). V “Kluteu” spremljamo izjemno igralsko transformacijo Jane Fonde iz seksi stripovske Barbarelle v prostitutko Bree. Ta je hkrati inteligentna in zapletena. Sedi na psihoterapevtskem kavču in je vse, kar liki pred njo niso bili – samozavestna z bogatim notranjim svetom. Ranljiva je, ko izreče, da biti call girl pomeni imeti zgolj navidezni nadzor.

Julia Roberts kot Vivian nadaljuje niz likov, ki jih najbolje opiše frazem “tart with a heart”, tistih, ki zlahka zlezejo pod kožo. Ima sočen smisel za humor, praktično inteligenco, ki ji pravi – ne zaupaj, ko ti je z nekom lepo, da ne boš ranjena. Da, gre za pravljico, verjetno šibko tolažbo za cinike, a prijetno spremembo paradigme eskorta v filmu. Zato pa nam v 21. stoletju povsem spodnese tla pod nogami Mikey Madison kot iznajdljiva, prilagodljiva in hitra na jeziku Anora. Zanjo je prav vsak odnos transakcija. Ni je preveč strah biti revna, niti preživeti vse življenje kot plesalka v klubu – tisto, česar se resnično boji, je nekoga zares vzljubiti. Večna zabava bo zamenjana s solzami, za katere pa ni prostora, ko sta v igri Mia in Lucia v drugi sezoni serije “White Lotus”. Mladi sta, samozadostni in brezskrbni v pisani garderobi, predvsem prijateljici, ob katerih se lahko od srca nasmejemo njuni pronicljivosti, a tudi navijamo zanju, ko pametno pretentata sistem in odideta z denarjem. Morda sta preveč v filmu generacije Z “jaz in moj mali mehurček”, morda povsem odmaknjeni od realnosti, a prav zato tako hudičevo zabavni.

¡Átame! (Tie Me Up! Tie Me Down!, 1989.)

Fantazija v bordelu

Medtem ko se podoba seksualnih delavk v ameriški produkciji vidno spreminja, je evropski teren vedno bil svet zase. V šestdesetih letih je Sophia Loren v filmu “Poroka po italijansko” Filumena – podnevi zaposlena, ponoči ljubica. Uteleša dotlej nezdružljivo – prostitucijo, ženstvenost in materinstvo. Na njenem obrazu se vidi vse. Tudi žalost, jeza, skrb, pa celo pristna sreča. Ne boji se vzeti stvari v svoje roke in gre tako daleč, da zaigra smrt, samo da bi dosegla svoj cilj – da njen delodajalec končno postane njen mož. Cathérine Deneuve v “Belle de Jour” iste dekade uteleša Séverine, mlado skrivnostno žensko, ki v bordelu uresničuje lastne fantazije. Jasno ločuje spolnost od zakonskega življenja. Séverineina strast je ona sama. Medtem ko so možje v teh filmih izgubljeni, se ženske zanašajo na divjo domišljijo in instinkt. Po drugi strani pa Almodóvarjevi liki seksualnih delavk najdejo ljubezen in podporo na nemogočih mestih, kot mehko-porno igralka Marina v “¡Atame!”, ali pa se branijo s humorjem, kot transspolna prostitutka Agrado v “Vse o moji materi”. Na domačem terenu jugoslovanske kinematografije je težko najti ekvivalent, saj so bili takratni filmi ena od oblik, s katerimi smo se predstavljali drugim. Ženska je, odvisno od potreb, bila borbena partizanka, gospodinja ali ženska lahkih nog.

Krovec po dnevi, striper po noči

Človečnost in večplastnost sta se na različne načine zapisovali v nemirno polje pop kulture, povezane s seksualnim delom. Zato si dobre filme tako dobro zapomnimo in jih imamo radi. In zato se nam zdi, da pri ameriških prikazih seksualnih delavcev, o čemer piše omenjena Lauren Kirshner, lažje preštejemo zamujene priložnosti. Tako mi takoj pride na misel hit “Magic Mike” iz 2000-ih, ki se je poskušal dotakniti pozicije moških striperjev. Channing Tatum je tipični protagonist iz hollywoodske tovarne sanj – čez dan krovec, ponoči striper. V poskusu, da se razbije kakšen stereotip, neizogibno nastajajo novi, in tako dobimo film, krojen po meri slavnega poloma “Striptease”, v katerem je koža napeta, biceps trd in vsi samo čakajo, da zapravljajo za tisto, kar imajo radi. A kapitalizem nas tega uči, kajne? Pozicija, bodisi dobra ali slaba, je stvar posameznika. Če nam ne uspe, pač nismo ugriznili dovolj močno. Magija filmskega pripovedovanja, kjerkoli že, vendarle ni tako toga. Namenjena je temu, da nam ponudi nianso. Naj bo ta v temnih odtenkih človeške narave, kot v “Law & Order: Special Victims Units”, ali vtisnjena v junakinje iz krvi in mesa, kot sta Anora in Séverine. Pred nami je celotna paleta, ne pa črno-bel svet.