Fotografinja Ivana Vareško nam predstavlja počasnejšo, zen plat Japonske

Živimo v času pospešenega ritma, kjer se vse vrti okoli nevidnega. Potni listi so polni žigov, popotniki se hvalijo s številom držav, ki so jih obiskali, urniki potovanj pa so polni strahu, da se nebi česa zamudilo. Nikoli nisem bila “zagrizena” popotnica, pogosto se vračam na iste kraje, ne načrtujem vnaprej, ampak raje pustim občutkom, da mi krojijo pot. Tako je bilo z Japonsko – tja me je popeljal film. Lani sem si večkrat ogledala Wendersov hommage Japonski, film Perfect days. V svetu, ki mu vladata ambicija in nenehno hitenje, kjer nas zasipajo z novicami in prodanimi dogodivščinami, Wenders prinaša film o lepoti majhnih stvari in sreči, ki jo najdemo v rutini. Pravijo nam, da je dolgočasno početi iste stvari znova in znova – a kaj, če nas rutina tolaži?

Hirayama, protagonist filma, je čistilec stranišč v Tokiu. Zanje skrbi kot za Mona Liso. Ustavlja se, da občuduje sončne žarke, posluša glasbo na kasetah, fotografira s filmsko kamero, bere knjige. Ostal je v svojih sedemdesetih, medtem ko se je svet okoli njega hitro spreminjal. Žejo po občutkih in novostih, ki poganjajo sodobni svet, zavrača in se v tehnološko najrazvitejši državi od tega umika. Je človek zunaj časa, a popolnoma prisoten v trenutku. Film je meditativen, kot sam Hirayama, in pogosto sem se vračala k njemu, ko sem potrebovala nekaj toplega in nežnega. Wenders, režiser, ki nas vodi skozi svet in nas uči opazovati ga od znotraj, nam je podaril počasen film z nežnim srcem in nam predstavil Hirayjamo, ki na svet gleda z očmi, a ga vidi s srcem. Ta film s svojo budistično kakovostjo me je navdihnil, da se vrnem na Japonsko.

Moja ljubezen do japonske kulture in estetike je veliko starejša od mojega prvega potovanja na Japonsko. Vse se je začelo s Sailor Moon in Dragon Ball ter nadaljevalo s kinematografijo, literaturo in umetnostjo. Fasciniralo me je, kako njihova estetika ne kriči – temveč šepeta. Čeprav gre za državo, kjer tehnološki razvoj nenehno premika meje mogočega, modni trendi pa se hitro spreminjajo – je prepojena s tradicijami, ki so stare več tisoč let. Zen budizem je globoko vtkan v kulturo in pušča močan pečat v arhitekturi, poeziji, gledališču, slikarstvu, čajnih ceremonijah, kulinariki, vrtovih, nekaterih borilnih veščinah, pa tudi v vsakdanjem življenju samem. To je dežela, kjer se pachinko saloni in neonski napisi srečujejo s papirnatimi stenami, zen vrtovi in ​​svetlobo sveč, in nič nenavadnega ni, če se ustavite in pogledate luno, češnjeve cvetove, jesensko listje ali prvi sneg. Lepota v njihovi umetnosti ni tisto, kar takoj pade v oči, ampak tisto, kar se razkrije skozi čas, v tišini.

Japonska občutljivost se je skozi stoletja oblikovala pod vplivom budizma in šintoizma, praznina pa je ključni estetski koncept – pušča prostor za tisto, kar šele prihaja. To ni minimalizem, to je prostor za možnosti.

Zahodna ideja mindfulnessa (čuječnosti) z aplikacijami za meditacijo in duhovnimi umiki je polno nasprotje Japonske, kjer ljudje ne sedijo in meditirajo, ampak živijo zen. V kulturi, kjer še danes potekajo festivali opazovanja češnjevih cvetov ali jesenskega listja, je jasno, kako globoko čutijo do sveta okoli sebe.

Čeprav Japonska danes postaja “it” destinacija, se globlje razumevanje države v tej novi množici turistov pogosto izgubi. Hodijo naokoli s katanami, oblečeni kot gejše, pri čemer pozabljajo, da to ni zabaviščni park, temveč država z dolgoletno tradicijo spoštovanja tišine, narave in subtilnosti. Mogoče sem razvajena, ker sem se v Japonsko zaljubila pred 16 leti, na večernem sprehodu po Kjotu, ko sem tu in tam srečala kakšnega tujca. Toda veliko mest in leta kasneje je Kyoto še vedno moje najljubše mesto. Tudi tokrat sem v iskanju svojih popolnih dni ostala približno deset dni – potepala sem po templjih, parkih, restavracijah in barih. Tako kot Hirayama sam sem si ustvarila svojo rutino. Skoraj vsak večer sem se vračala na isto mesto, v bar Yoshio-sana, starejšega gospoda, zaljubljenega v jazz, blues in francoski jezik. Angleško je znal le nekaj besed, a to naju ni oviralo pri sporazumevanju, pogovarjala sva se prek glasbe. Do druge noči je že vedel, kaj pijem, in mi je moj Negroni postregel s toplo brisačo, kozarcem vode in suhim sadjem. Ponosno hrani zajetno zbirko vinilk, ki jih navdušeno predvaja in razstavlja na pultu. Ko sem prvič vstopila v bar, je sedel ob ognju in gledal v plamene, na gramofonu pa je igral Bill Coleman – In Paris. Doma sem!

Z mislimi v oblakih in še vedno nepripravljena na Tokio sem se po Kjotu za vikend odpravila na Naoshimo in Teshimo – otoka, kjer se muzeji, instalacije in arhitektura stapljajo z naravo. Izkušnjo je nemogoče opisati; najbližja beseda bi bila duhovna. Je edino mesto na svetu, kjer lahko spiš v muzeju, ki ga je zasnoval Tadao Ando, ​​in si v pižami ogledaš dela Cyja Twomblyja, Basquiata, Yvesa Kleina, Hiroshija Sugimota, Franka Stelle, Davida Hockenyja in mnogih drugih. In potem je tu muzej Chichu – kraj, ki me je razvajal do konca življenja in poskrbel, da muzeji nikoli več ne bodo enaki.

Chichu je dom treh velikih umetnikov – Moneta, Jamesa Turrella in Walterja de Marie, vsaka soba pa je zasnovana posebej za njihove umetnine, pri čemer se uporablja izključno naravna svetloba. Monetova soba, kjer japonska občutljivost dobi povsem nov pomen, je transcendentna in nepozabna izkušnja. Ob vstopu – kot v tempelj ali tradicionalni japonski dom – se sezuješ in obuješ mehke copate, nato pa vstopiš v temen prostor, ki vodi proti svetlobi, v kateri se počasi razkrivajo Monetove lokvanje. Pod nogami občutiš, kot da hodiš po oblakih, zahvaljujoč več kot 700.000 kockam belega carrara marmorja. Število obiskovalcev je omejeno, tišina je obvezna, fotografiranje pa prepovedano. In tako so Japonci s svojo občutljivostjo še enkrat ustvarili poezijo izkušnje okoli nečesa tako znanega in pogosto samoumevnega – Monetovih lokvanjev.

Monet je bil strasten vrtnar in zaljubljen v japonsko kulturo, živel je v skladu z naravo, svoj vrt v Givernyju pa je zasadil po barvah in času cvetenja, da bi ustvaril popolno estetsko harmonijo. Ima smisel, da je najlepša izkušnja njegovega dela prav na Japonskem. Prepričana sem, da je del mene ostal v tisti sobi, na tistem otoku. In prepričana sem, da se bom tja vrnila.

Tokio sem pustila za konec. Čeprav je ogromen, kaotičen ni beseda, s katero bi ga opisala. Moj Tokio je miren in počasen, s fantastičnimi sušiji in izakayami, bari in vintage trgovinami. Dovolila sem si, da sem se izgubila in odkrila nekaj svojih najljubših krajev. Včasih sem samo pila kavo in ljudje so gledali. Všeč mi je japonski slog oblačenja – jeans, dvojni jeans, trojni jeans, parke, dežni plašči, preproste majice s kratkimi rokavi in ​​superge, usnjene jakne in škornji – vintage americana/workwear estetika, ki jo Japonci veliko bolje nosijo. Upala bi si trditi, da je vodilna nit sodobne kulture na Japonskem “vzemi in naredi bolje”. Po mojem mnenju ima Tokio najbolje oblečene moške na svetu. A tudi neverjetno glasbeno kulturo – v trgovinah, restavracijah, barih in celo taksijih se vrtijo predvsem jazz, blues in klasična glasba.

Večino časa sem se počutila, kot da sem lost in translation, vendar ne v negativnem smislu. Čudovito je bilo nikogar ne razumeti. Tri tedne skoraj nisem govorila – samo ponavljala sem nekaj japonskih stavkov in vsrkavala svet okoli sebe. Moja Japonska je bila daleč od turističnih znamenitosti. Moji najljubši trenutki so bili tisti spontani – sedenje za šankom, opazovanje kuharjev, kako pripravljajo hrano, poslušanje plošč v Yoshio-sanovem baru. Japonska je sama po sebi umetnina, a najbolj so me navdušile vsakdanje zadeve – gospod v Yoyogi parku, ki mi je zapel pesmico, podaril grelnike za roke in piškot. Ljudje so tihi, a pozorni, in čeprav mnogi ne govorijo angleško, bodo storili vse, kar lahko, da vam pomagajo. Nekajkrat sem celo pomislila, da sem morda v preteklem življenju živela na Japonskem. Če ne, bi želela v naslednjem. Do takrat se bom k njej pogosto vračala.