ZeeCeramics: "Najlepši del je ta, da sem skozi keramiko – odkrila sebe"

S pomladjo naše misli nekako poletijo proti soncu, pa tudi proti toplini zemlje, ki jo je prav posebno doživetje čutiti pod prsti. Medtem ko to govorim, si pred seboj predstavljam glinene predmete različnih tekstur in velikosti, ki me spominjajo na Terra Sol, življenjski slog, ki smo ga tako poimenovali in se podali poletju naproti, kot ga vidimo v naši prvi številki Vogue Living. Ravno pred kratkim smo ga predstavili prijateljem in sodelavcem kot del prijetnega druženja v Milanu, med tednom oblikovanja, ki pravkar poteka. Te dni je tam tudi Željana Vidović Mioli, ki predstavlja svojo novo znamko ZeeCeramics na Milano Design Weeku in to v sklopu več razstav; Salone del Mobile in Fuorisalone. Z mano deli svoje navdušenje, saj gre za potrditev, “da tudi tiste osebne zgodbe, ki izhajajo iz notranje potrebe po ustvarjanju nečesa iskrenega, najdejo prostor znotraj velikih oblikovalskih pripovedi”.

Željana, po poklicu arhitektka, ki je leta delala na področju strategije blagovnih znamk in kreativnega vodenja v globalnem podjetju, se je konec lanskega leta odločila razkriti projekt, ki je dolgo zorel v njej. “Sem del sveta, kjer se stvari odvijajo hitro in pogosto ostajajo na ravni konceptov. V nekem trenutku sem začutila, da se moram vrniti k nečemu konkretnemu – nečemu, kar lahko oblikujem z lastnimi rokami, a tudi k nečemu, kar navsezadnje izoblikuje mene. V tem smislu ni šlo za nenaden obrat, ampak za vrnitev k nečemu, kar je vedno bilo, le da ima zdaj obliko in ime,” mi pripoveduje o odločitvi, da je pravi čas za njo, da oblikuje glino, odnos, ki ga imenuje ZeeCeramics.

Ker je odraščala med Malim Lošinjem in Puljem, jadranske pokrajine zanjo niso le vizualni navdih, “ampak tudi notranji ritem; veter, sol, kamen, morje.” Vse to je globoko vtisnjeno v to, kar ustvarja – v teksture, oblike, vzdušje. Ustvarja pa na tanki meji med kiparsko in funkcionalno keramiko. “Zelo me zanima ta meja – prav ta vmesni prostor, kjer ima predmet lahko funkcijo, a je ne izpolnjuje nujno dobesedno. Moja dela imajo pogosto obliko vaze, vendar način, kako so oblikovana, teksturirana in postavljena v prostor, vabi bolj k opazovanju in izkušnjam kot k vsakdanji uporabi.” Pove mi še, da ne ločuje striktno umetnosti in funkcije, ampak ji je pomembno, da vsako delo nosi prezenco, “da komunicira s prostorom kot poudarek, točka fokusa ali celo kot sogovornik”. Všeč mi je njeno prepričanje, da umetnost lahko spreminja prostor, ne le vizualno, ampak tudi čustveno. “Lahko tudi oblikuje realnost; upočasni pogled, spremeni ritem prostora in nas vrne v trenutek.”

Željanina dela nastajajo v Pulju, v skupnem prostoru, ki si ga deli z drugimi keramičarji, ali pa v manjšem improviziranem kotičku njenega stanovanja (“dokler ne najdem svojega ateljejskega prostora,” dodaja). Poudarja, da se tudi v teh razmerah uči tistega, kar ji keramika vsakodnevno kaže, “potrpežljivosti, skromnosti in sposobnosti prilagajanja ritmu, ki ni vedno pod mojo kontrolo. In da je mogoče ustvarjati – in uspeti – tudi brez idealnih pogojev.”

Dela predvsem s kamnino (stoneware), odvisno od tega, kaj želi s posameznim delom izraziti. Materiali, ki jih izbira, imajo težo – fizično, a tudi metaforično. “Všeč so mi površine, ki niso popolne – ki imajo poroznost, zrnatost, mikrorazpoke, na katerih ostanejo sledi rok in samega postopka. Včasih uporabim beli slip na grobih teksturah – ne zato, da bi prikrila, ampak da poudarim kontrast med svetlobo in materijo.” Površine njenih del so taktilne, včasih skoraj erozivne, mi pravi, “kot da bi jih oblikoval čas, voda ali veter, in ne samo z roko.” Osebno me njena keramika uči novih pogledov na ritem gline in dialog s prostorom. Vprašam jo, kaj keramika uči njo. “Najlepše je to, da sem skozi keramiko – odkrila sebe. Ne samo kot nekdo, ki ustvarja, ampak tudi kot človek, ki se uči poslušati, čutiti in se predajati procesu. Keramika me je naučila sprejemanja – da ne silim, ne iščem nadzora, ampak sem prisotna v trenutku in procesu. Da zaupam svojim rokam, da zaupam materialu in da lahko iz tega nastane nekaj iskrenega. V tem prostoru med idejo in gibanjem, v dialogu z materialom, lahko obstajam taka, kot sem v resnici.”

Ob koncu tega prijetnega pogovora nisem bila več prepričana, na kateri točki sva subtilno zašli od dekorativne forme k veliko globljemu razumevanju dela in procesa. Pravzaprav niti ni bilo pomembno. Ob poznavanju njenega dela bi lahko takoj domnevala, da bo to pravzaprav zgodba o živi povezanosti med človekom, prostorom in tistim, kar nas presega. “Komunikacija, ki poteka brez besed, ampak skozi tišino, prisotnost in dotik.” Točno tako kot smo si pri Vogue Living zamislili življenje v odtenku Terra Sol.

Photo: Ivana Tomić Photography