Architecture & design
Poleg tega, da se mi osebno zdi, da je Beneški arhitekturni bienale v zadnjem času postal prava raziskovalno-inovatorska meka in je velikokrat bolj vznemirljiv kot umetniški bienale, moram vsekakor opozoriti, da je letošnja edicija prišla ravno v trenutku, ko se svet sooča s ključnimi vprašanji o prihodnosti gradnje, trajnosti in odnosu med ljudmi, prostorom in tehnologijo. Letošnji Beneški arhitekturni bienale, ki bo pod kustosom Carla Rattija potekal od 10. maja do 23. novembra, se osredotoča na temo “Inteligenca. Naravna. Umetna. Kolektivna” in raziskuje različne vrste inteligence, a tudi, kako se lahko arhitektura odzove na izzive podnebnih sprememb, družbenih transformacij in tehnoloških inovacij. Arhitektura je bila vedno odziv na sovražno klimo – od najzgodnejših zatočišč do sodobnih mestnih prostorov se je človeška ustvarjalnost vedno gibala med surovim okoljem in potrebo po varnih krajih za življenje. Danes, v času, ko je podnebje vse manj predvidljivo in bolj agresivno, se ta dinamičen pristop dviguje na novo raven.
Carlo Ratti v svojem uvodnem besedilu povzema bistvo in pojasnjuje sporočilo letošnje edicije: “Ko se sistemi, ki so nas vodili, začnejo rušiti, so potrebni novi načini razmišljanja. Desetletja se je arhitektura osredotočala na ublažitev – zmanjševanje vpliva na podnebje. Danes pa to ni več dovolj. Prišel je čas za prilagajanje – premislek o arhitekturi v skladu s svetom, ki se spreminja. Prilagoditev zahteva temeljno spremembo pristopa arhitektov k delu. Ta razstava poziva k sodelovanju med različnimi vrstami inteligence za oblikovanje prihodnosti grajenega okolja. Samo latinsko ime Intelligens vsebuje besedo ‘gens’ (ljudje), ki kliče k eksperimentiranju izven okvirov umetne inteligence in digitalnih tehnologij. V dobi adaptacije mora arhitektura postati fleksibilna in dinamična, kot je svet, za katerega arhitekti zdaj snujejo. Zanašati se mora na naravno, umetno in kolektivno inteligenco, povezovati znanost in umetnost, premisliti avtorstvo in postati bolj vključujoča. Arhitektura v tem trenutku ne more biti statičen objekt – je živ proces v nenehni interakciji z uporabniki in okoljem.”
Arhitektura že dolgo ni več le vprašanje sten in temeljev – je vprašanje razmerij, dotika in sprememnd in predstavniki treh regijskih paviljonov raziskujejo prav to. Kje se konča prostor, kje se začne materialnost in koliko se lahko arhitektura nauči od nevidnega, minljivega ali organsko spreminjajočega se ter koliko se lahko iz tega naučimo mi sami. Ob tej priložnosti smo pokukali v delovni proces, poustvarili njihove delovne mize in se pred zadnjimi pripravami na Benetke z njimi pogovarjali o projektih, ki jih bodo tam predstavili.
Terram Intelligere: INTERSTITIUM
Država: Črna Gora
Avtorska ekipa: Miljana Zeković, (kustosinja), Mirjana Đurišić (komisarka), Ivan Šuković, Dejan Todorović in Emir Šehanović.
Lokacija: ArteNova Campo San Lorenzo 5063
Projekt podpira Inštitut za molekularno genetiko in genetski inženiring iz Beograda, organizator pa je črnogorsko ministrstvo za planiranje, urbanizem in državno lastnino.
Ivona Živulj
Črnogorski paviljon se letos ukvarja s konceptom meje – meje, ki ni samo fizična, temveč tudi simbol časti, identitete in družbenega reda. Ta projekt raziskuje, kako je arhitektura na meji med umetnostjo in znanostjo ter povezuje tradicionalno razumevanje ozemlja s sodobnimi raziskavami v mikrobiologiji. Z analizo mikroorganizmov v zemlji in tradicionalnih načinov gradnje avtorska ekipa osvetljuje, kako lahko narava kroji trajnostno prihodnost arhitekture. “Meja ni samo fizični fenomen, ampak tudi kulturni koncept, ki odraža način, kako so ljudje dojemali svoje neposredno okolje. Je prostor, kjer se prepletajo znano in neznano, domače in tuje, varnost in nevarnost. Ne deli, ampak združuje različne svetove, omogoča izmenjavo, dialog in kolektivno odgovornost do prostora. Na vprašanje, kaj jim je dalo največ navdiha za raziskovanje fenomena meje, črnogorska ekipa pravi: “Tradicionalna plemenska organizacija je igrala ključno vlogo pri definiranju in ohranjanju pojava meje, saj je imelo vsako pleme jasno določene teritorialne meje, ki so jih pogosto zaznamovali naravni elementi, kot so gore, reke in gozdovi. Apnenec je najpogostejši v črnogorski razgibani pokrajini, meje pa so izdelane iz kamnitih zidnih konstrukcij brez uporabe malte, kar omogoča enostavno prilagajanje naravnemu terenu in dolgotrajnost.” Na vprašanje, kaj bodo vsi, ki obiščejo bienale, našli v samem paviljonu, avtorska ekipa odgovarja, da je poleg razstavljenega izjemno pomembno tudi vzdušje. “Prostor je temen in tih, v njem bo razstavljena neprekinjena, nežna oblika prosojnih modulov. Sami moduli so izdelani iz termoformiranega clearita in vsebujejo žive bakterijske kulture iz različnih vrst zemlje, na njihovih površinah pa so zapisani znanstveni podatki in poetične izjave o zemlji. Tako skupaj pripovedujejo zgodbo o zemlji, instalacija pa postane dinamičen organizem v nenehni transformaciji in vabi obiskovalce, da preizprašajo svoj odnos do vsega, kar je pogosto spregledano. Do zemlje, virov in procesov, ki jih ne zaznamo.”
Rasplitanje „Unraveling: New spaces”
Država: Srbija
Avtorska ekipa:Slobodan Jović (kustos); Davor Ereš (arhitekt), Jelena Mitrović (arhitektka), Igor Pantić (arhitekt), Sonja Krstić (modna oblikovalka), Ivana Najdanović (modna oblikovalka) in Petar Laušević (inženir robotike).
Lokacija: Giardini
Ivona Živulj
Z raziskovanjem dinamičnega in fluidnega odnosa med dvema inteligencama, med umetno in kolektivno inteligenco ter lokalno tradicijo, srbski paviljon letos ponuja optimističen model interakcije in mreženja, kjer se inteligenci medsebojno ne uničujeta, temveč nenehno dopolnjujeta. Srbija se predstavlja s projektom, ki arhitekturo dojema kot akt pletenja, razgradnje in poustvarjanja, v katerem ima volna nenadomestljivo vlogo. Instalacija, ki bo predstavljena, je izdelana iz volne, med bienalom pa se bo postopoma razpletala in vračala v prvotno obliko. Projekt ponovno proučuje povezavo med obrtništvom in digitalno tehnologijo ter izpostavlja pomen kolektivne inteligence in ročnega dela v sodobni arhitekturni ustvarjalnosti. “Materialnost strukture poudarja lokalno tradicijo Srbije kot hribovite in gorate regije, v kateri obstaja dolga in raznolika tradicija rokodelstva, pletenja, tkanja in vezenja, – od Sirogojna in zahodne Srbije do vezenja in prepletanja vzhodne in južne Srbije, od katerih ima vsaka svoje posebnosti: materialnost, barvo, strukturo, vezenje in vzorec. Obe tradiciji imata sočasno izhodišče, obujata sinhronost misli, ustvarjalnosti in rokodelstva,” ugotavljata avtorja in dodajata: “Predlagani projekt namerava z uporabo tradicionalnih avtohtonih veščin pletenja kolektivno zgraditi in razgraditi prostorsko strukturo, ki bi se ukvarjala z vprašanji: avtentičnosti kot materialnosti kraja, položaja ročnega dela, procesov učenja skozi delovanje, kolektivne izkušnje in kolektivne inteligence, vzajemnosti procesa gradnje in razgradnje, razmerja cikličnosti in krožnosti, vzajemnosti sodelovanja med umetnim in kolektivno ustvarjalnim, postavlja teme spremenljivosti kot vprašanje naše pripravljenosti, da z razgradnjo ustvarjamo obzorja novega.”
Master Builders
Država: Slovenija
Avtorska ekipa: Ana Kosi i Ognen Arsov (kustosa)
Lokacija: Arsenale
Projekt podpira Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani.
Ivona Živulj
V ospredju slovenskega paviljona je nujnost ohranjanja obrtniškega znanja v arhitekturni produkciji. Skozi serijo totemov arhitekta Ana Kosi in Ognen Arsov raziskujeta odnos med arhitektom, obrtnikom in arhitekturo samo. Štirje totemi predstavljajo štiri stebre, torej štiri rokodelce, ki so bistveni za vsako arhitekturno idejo. Projekt poudarja, da niti umetna inteligenca niti 3D-tiskanje ne moreta popolnoma nadomestiti znanja in njihovih izkušenj. O svojem navdihu avtorja pravita: “Cilj je prikazati delo obrtnikov kot ključno inteligenco v gradbenem procesu, v času, ko ne prejemajo dovolj priznanja. Vsaka roka, ki oblikuje material, nosi s seboj generacije znanja, izkušenj in spretnosti, česar nobena tehnologija ne more popolnoma nadomestiti. Obrtniki niso le izvajalci – so kreativni sodelavci v arhitekturi prihodnosti.” Avtorji paviljona poudarjajo znanje obrtnikov kot ključno inteligenco v procesu gradnje. Njihov cilj je poudariti pomembno razmerje med arhitekturnim razmišljanjem in obrtniškim znanjem na gradbišču. V slovenskem paviljonu bo razstavljena skupina totemov, ki so bili skonstruirani in izvedeni kot fizična manifestacija mojstrskih znanj in veščin. “Totemi, duhovna bitja, predmeti ali simboli, služijo kot emblem skupine ali klana mojstrov, ne samo zato, ker jih predstavljajo ali spominjajo, ampak tudi zato, ker ‘vedo več’ – več kot vsi mi, ki jih samo opazujemo, vsi, ki so jih izdelali in tisti, ki so jih oblikovali.”
Photo: Ivona Živulj
Kreativno vodstvo: Filip Koludrović
Produkcija: Teona Milićević in Marita Bobelj
VOGUE RECOMMENDS
