Otok, raztresen po svetu in kamnita razglednica preteklosti

Nekje na peneči se modri površini Jadranskega morja, v bližini starega mestnega jedra Korčule, leži otok Vrnik. Tih, zadržan in stkan iz belega kamna. Že ob prvem pogledu z ladje se zdi, da postaja morje vse bolj prozorno in dišeče, ko se približuješ obali. Z le kakšnimi dvajsetimi kamnitimi hišicami, nanizanimi ob kristalno čistem zalivu in poteh, obrobljenih z zelenjem, Vrnik izžareva pomirjujočo preprostost. Takoj ko se taksi-čolniček približa obali, morski vetrič prinese vonj soli, prepleten z aromami tamariske, žajblja in cvetoče brnistre. Z menjavanjem letnih časov zrak preplavijo note lovorja, lepljivca in cipres, poleti pa se zraven čuti še sladkoba fig in oleandra. Na prvi pogled morda skromen otok skriva bogato zakladnico zgodb in doživetij.

Narava je tukaj skupaj s časom in človeškimi rokami izklesala popolno pokrajino. Dolgi suhozidi in ostanki kamnolomov so zdaj obrasli z makijo in borovci, ustvarjajoč slikovit kontrast modrini morja. Ob obali se bohoti bujna purpurna bugenvilija, krošnje starih cipres in borovcev pa nudijo prijetno senco nad belimi prodnatimi plažami. Vrnik ni le slikovit otoček; je živi spomenik stoletja dolge simbioze človeka in kamna. Že od antičnih časov so tu kopali kakovosten kamen, s katerim so gradili palače Rimskega cesarstva vzdolž vzhodne jadranske obale. Rimski patriciji so iskali prav ta kamen za gradnjo svojih vil in mest, skozi srednji vek in renesanso pa so vrniški mojstri kamnoseki svoj obrt izpilili do popolnosti, tako da je kamen od tod postal sinonim za trdnost in lepoto. Pravzaprav velja Vrnik za zibelko dalmatinskega kamnoseštva — pogosto pravijo, da so se kamnoseki z Brača učili obrti prav od Korčulanov in Vrničanov. Tu so stoletja izkopavali masivne bloke kamna, za katere domačini pravijo, da jih najdeš po vsem svetu. Zapisi kažejo, da je vrniški kamen prisoten na Stradunu v Dubrovniku, v Knežjem dvoru, v splitski katedrali svetega Duje v Dioklecijanovi palači, v šibenski katedrali svetega Jakoba, v zgradbi parlamenta v Budimpešti in na mestni hiši na Dunaju… Govori se celo, da je bila Hagia Sofia delno zgrajena iz vrniškega kamna, pa tudi, da ga najdemo v Beli hiši v Washingtonu.

Pred štiridesetimi leti je na otoku stalno živelo 55 ljudi. Danes jih je le še šest. Tudi zadnji mojstri kamnoseki so se odločili, da zime ne bodo preživljali na Vrniku, kjer osama in močni vetrovi krojijo otoško pokrajino. Kajti za preživetje na otoku je potrebnega več kot le volja — potrebne so spretnosti, potrpežljivost in roke, ki znajo ustvarjati. Čeprav danes na Vrniku živi le peščica stalnih prebivalcev, je kulturno življenje otoka bogatejše, kot bi si mislili na prvi pogled. Najdominantnejša stavba v vasi je cerkvica Gospe od Škoja (Gospa od Otoka), zgrajena leta 1856, katere elegantna zaobljena apsida še danes priča o mojstrstvu domačih kamnosekov — kamniti bloki so tako precizno izklesani, da stojijo postavljeni drug ob drugem brez vidne fuge. Takoj ob cerkvici stoji stara šola, nekoč polna otroškega smeha, danes pa preurejena v poletno razstavno galerijo in dom Vrnik Arts Club-a. Prav tam poleti lokalni umetniki in gostje prirejajo razstave slik in kipov, obujajoč zgodovino in umetnost otoka v ustvarjalnem dialogu preteklosti in sedanjosti.

Poleti, ko otok zaživi, potekajo tudi razne prireditve: včasih se pod zvezdami v majhni luki sliši dalmatinska klapa, ki poje tradicionalne pesmi, odmevajoče od kamnitih fasad. V teh trenutkih, ob kozarčku domačega rožičevega ali rožnega likerja, lahko obiskovalci občutijo pristni mediteranski duh in gostoljubje Vrnika. Na drugi strani otoka, v zatišnem zalivu Bufalo, kjer se morje lesketa v mehki svetlobi poznega popoldneva, se skriva majhna oaza umetnosti in tišine. Tu je kipar Lujo Lozica ustvarjal svoje impresivne skulpture iz kamna in marmorja, katerih zaobljena eleganca odraža samo bistvo mediteranske senzualnosti. Njegov atelje, umeščen tik ob morju, se poleti prelevi v nekakšno šolo umetnosti, ki privablja tiste, ki si želijo ustvarjalnega izražanja v okolju, kjer se čas razteza kot poletni dan ob Jadranu.

Čeprav majhen kraj, sta Vrnik in bližnja Korčula skozi zgodovino privabila tudi nekaj slavnih gostov — morda prav zaradi te kombinacije skritosti in lepote. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je po travmatičnem dogodku na Korčuli mir našla Jacqueline Kennedy, govori pa se, da je uživala tudi v tišini malih otočkov, med drugim na Vrniku, kjer je vpijala tolažbo mediteranskega sonca in morja. Znano je, da sta Beyoncé in Jay-Z vzljubila Vrnik — še posebej cerkvico Gospe od Škoja, kjer je Beyoncé, tako očarana z njeno posebno energijo, zapela a cappella koncert za peščico prisotnih. V zadnjih nekaj letih so otoček obiskali še Woody Harrelson, Matthew McConaughey, tenisača Novak Đoković in Patrick Rafter, igralca Chris Rock in Aziz Ansari, medtem ko se nekatere domače zvezde tam že počutijo kot doma. Če bi iskala privlačen naslov, bi rekla, da je Vrnik otoček z največ zvezdami na kvadratni meter na svetu.

Ni težko razumeti, zakaj Vrnik tako očara. Na otočku brez avtomobilov in trgovin ima tudi gastronomija tisti pristen, domač značaj — z rahlim pridihom prefinjenosti. Vrnik Arts Club, nameščen v zgradbi stare šole na sami obali, je obenem eleganten bistro, ki združuje lokalne okuse z moderno prezentacijo. Sedeč na njihovi terasi, z nogami skoraj potopljenimi v toplo prodnato plažo, življenje dobi poseben pridih brezskrbnosti. Poleg Arts Cluba na Vrniku ni klasičnih restavracij; odmaknjenost otoka narekuje skromno ponudbo. Toda gostitelji se znajdejo: pogosto vas pričaka miza na dvorišču, polna domačih dobrot. Oljčno olje iz lokalnih nasadov, rožmarinov in žajbljev med, zeliščni liker prepojen z otoškim rastlinjem, suhe fige in hrustljave kroštule — vse to je del izkušnje. Okusi Vrnika niso postreženi na srebrnem pladnju razkošja, ampak na rustikalni leseni deski pristnosti — gurmansko doživetje, dopolnjeno z vonjem morja in spokojem otoškega ambienta.

Medtem ko poletje na Vrniku prinaša vrhunec živahnosti, zima vrne tišino. Poletni meseci so polni sonca in obiskovalcev, ki prinašajo vrvež in smeh — hiše se odprejo, čolni pristajajo, vsak kotiček otoka odmeva od življenja. Otroci skačejo z muringa v morje, starejši sedijo v senci s kozarcem vina, zvok škržatov pa je nenehen spremljevalec pod žgočim nebom. Nasprotno pa so zimski dnevi mirni in samotarski; le nekaj prebivalcev ostane na otoku, medtem ko burja in jugo izmenično bičata obalo. Z zamiranjem jeseni Vrnik utihne — do novembra se na večini hiš zaprejo polkna, vrtovi, oviti v vinsko trto in bugenvilije, pa potonejo v spanec… do naslednjega poletja.