V beograjskem stanovanju Ivane Mrđe: "Moj osebni slog se odraža v vsem, kar počnem"

Od jamskih poslikav do Instagram filtrov — človek je od nekdaj obseden z lepoto. Njena privlačnost je arhetipska, instinktivna, skoraj boleča. Lepota je obljuba, uteha, pobeg. A hkrati tudi provokacija, orožje, ogledalo, ki nam neusmiljeno vrača podobo naših najglobljih želja in strahov. “Lepota bo rešila svet,” je rekel Dostojevski, a sama se sprašujem — pred čim? Pred nami samimi? Pred grdoto, ki jo sami ustvarjamo? Ali pa je lepota zgolj luksuz, privilegij tistih, ki si jo lahko privoščijo v svetu, ki razpada? “Oblikovanje ni samo to, kako nekaj izgleda in kakšen občutek daje. Oblikovanje je to, kako deluje,” je dejal Steve Jobs, jaz pa bi dodala: oblikovanje je tudi to, kar sanjamo. V Beogradu, v središču Dorćola, je Ivana Mrđa ustvarila Midori — konceptualno trgovino, ki kljubuje konvencijam. Midori ni zgolj trgovina, temveč skrbno kurirana zbirka predmetov, ki slavijo estetiko in funkcionalnost. To je prostor, kjer se srečujejo umetnost, oblikovanje in vsakdanje življenje ter ustvarjajo edinstveno vzdušje, ki navdihuje in provocira. To ni samo prostor, kjer se prodajajo predmeti — to je galerija, laboratorij, zatočišče za tiste, ki verjamejo, da ima lepota moč. Celoten koncept je pravzaprav manifest, izjava, poziv k uporu proti povprečnosti.

Z Ivano sem se pogovarjala o tem, kaj pomeni ustvarjati lepoto v času krize, kako lahko oblikovanje spremeni naša življenja in zakaj je pomembno, da se obkrožimo s predmeti, ki nas navdihujejo, izzivajo in, morda najpomembneje — silijo, da sanjamo. Že na začetku se nisem mogla zadržati, da je ne bi vprašala: kam bi Ivana odpotovala, če bi lahko obiskala katerikoli trenutek v zgodovini oblikovanja ali umetnosti — in zakaj? Kako se tisto obdobje odraža v njenem osebnem slogu in v ponudbi Midorija? In če skočimo v sodobnost — zaupajte mi, ima smisel — sta Guo Pei in njeno delo za Rihanno na Met Gali primer tega, kako umetnost lahko postane globalni fenomen? “To je res zelo zanimivo vprašanje, saj v različnih obdobjih najdem navdih in se trudim, da skozi svoje delo določeno obdobje oživim na način, da postane skoraj resnično,” je začela svoja razmišljanja Ivana. “Ko gre za notranje oblikovanje in arhitekturo, je postmodernizem omogočal veliko svobode izražanja vsega, kar sem omenila. Zelo bi si želela imeti priložnost delati v času Renza Mongiardina, saj so njegovi eklektični interierji še danes zame velik navdih. Na primer, drzna kombinacija baroka in renesanse je zame skoraj popoln spoj. Stoli, ki jih je on oblikoval za Bonacino, so našli svoje mesto v jedilnici mojega doma in to je bil eden prvih kosov, ki sem jih izbrala,” je Ivana takoj prešla na osebno, na tisto, kar pokaže, kdo smo in kaj za nas pomeni lepota.

“Moj osebni slog se odraža v vsem, kar počnem, pa tudi v vsem, v kar verjamem in kar me navdihuje. Midori je zame ideologija, ki jo živim in v katero verjamem.”

“Vesela sem, da so vsi naši partnerji to idejo prepoznali na pravi način in skoraj neverjetno je, kako simbioza vseh naših blagovnih znamk v Midoriju ustvarja vtis popolnoma drugačnega sveta,” pojasnjuje Ivana. Tema Rihannine obleke za Met Galo, ki jo je oblikovala velika oblikovalka Guo Pei, ima v Ivaninem “primeru lepote” posebno mesto. “Da, dobro se spomnim te obleke. Bila je resnično impresivna, s čudovitim zlatim vezenjem in detajli, navdihnjenimi s kitajsko cesarsko estetiko. Odlično se je ujela s temo ‘China: Through the Looking Glass’, ki je raziskovala vpliv kitajske kulture in umetnosti na zahodno modo. Imela sem priložnost, da sem pet let živela v Aziji, in to je močno vplivalo name. Kasneje so del Midorija postali številni blagovni znaki, povezani z njihovo tradicijo in umetnostjo, kar ima zame in za moje delo resničen in simboličen pomen. Globoko verjamem, da umetnost postane globalni fenomen, ko preseže meje časa, prostora in kulture ter se poveže z univerzalnimi resnicami, čustvi in lepoto,” je zaključila Ivana.

Predmeti lepote, predmeti občudovanja, so pogosto jezik, s katerim med seboj komuniciramo, ali pa vsaj na videz pošiljamo sporočila “v svet”. Ivanin jezik lepote je bil vedno univerzalen in namenjen tistemu, kateremu je sporočilo poslano — tistemu, s katerim ona prek svojih predmetov lepote in občudovanja komunicira. “Velikokrat sem že ponovila, da lepota ne prinaša radosti tistemu, ki jo ima, ampak tistemu, ki jo zna ljubiti in jo zna občudovati. Moja ljubezen do interierjev izhaja že iz zgodnjega otroštva. Moja mama ima veliko nagnjenje do umetnosti in ročnega dela, in že kot majhna sem ob njej svojo ljubezen do lepote usmerila v ljubezen do interierjev. Lepota je zame univerzalna — vidim jo v ljudeh, nebu, živalih, glasbi, umetnosti … Nobenemu prostoru ne pristopim zgolj kot prostoru. Včasih ponoči ne morem spati, ker razmišljam, na katero stran v vazi postaviti cvet. Zame se vse velike stvari začnejo pri nepredstavljivo majhnih podrobnostih,” je povedala Ivana. Kar se tudi opazi. Če začnete komunicirati v tem “midori jeziku”, boste ugotovili, da gre za izjemno fino in prefinjeno kombinacijo antikvitete in sodobnega oblikovanja, spojeno v harmonijo, kjer ti dve nasprotnosti živita v fluidnem ravnovesju. Ivana gotovo ima svoj najljubši kos — to mi je takoj prišlo na misel. Zagotovo obstaja predmet, ki nosi posebno čustveno in estetsko vrednost.

“Fotelji, ki se nahajajo v salonu mojega stanovanja, so bili zasnovani in izdelani v Londonu, po vzoru stolov Lee Radziwill, katere pariški dom obožujem.

Imela sem veliko srečo, da so bili ti fotelji eden izmed zadnjih del prekrasnega britanskega mizarja, ki je študiral v isti generaciji skupaj z današnjim ustanoviteljem De Gournay, Claudom Cecilom Gurneyjem.

Včasih so pohištvu posvečali veliko več pozornosti, ročnega dela in ljubezni, kot to počnejo danes. Ti stoli so morda moj najljubši kos v stanovanju,” je nadaljevala o svojem najljubšem predmetu — a se ni ustavila.

“Glavno mesto v stanovanju gotovo pripada sliki, s katero sem še posebej povezana. Slika je delo Đorđa Ivackovića, in v njej je zame veliko simbolike.

Bil je eden najpomembnejših srbskih slikarjev druge polovice 20. stoletja. Njegovo umetnost pogosto opisujejo kot vizualni ekvivalent improvizacije in ritma, ki ga zaznamuje jazz. Mene to vrača v najlepše obdobje mojega življenja, ki sem ga preživela v Tokiu.

Ljudje v Tokiu v tej glasbi uživajo na prav poseben način. Ta mesto diha v ritmu smooth jazza,” je pripovedovala Ivana.

“Obstaja še ena slika, ki ima posebno mesto v mojem srcu. Slika se imenuje ‘Les Begonias’ in je delo Mathilde du Monceau de Bergendeal. Ta slikarka je izhajala iz belgijske plemiške družine, večino svojega življenja pa je preživela v Parizu, kjer je bila del umetniških in intelektualnih krogov.

Njena predanost umetnosti, znotraj življenja v plemiški družini, kaže na njeno neodvisnost in željo po izražanju skozi umetnost, kar jo dela zame edinstveno,” je razložila Ivana. In ravno ko sem mislila, da je zgodba o njenih favoritih končana, je Ivana morala izpostaviti še eno svojo obsesijo, kot sama pravi. Nekaj, s čimer sem se takoj poistovetila, ko je začela pripovedovati. Tekstil ima pri njej prav posebno mesto. “Ne morem, da ne bi omenila svoje neverjetne obsesije z zavesami in svilo. To je del, kateremu sem v tem projektu posvetila največ pozornosti. V zavesah in baldahinih v mojem stanovanju je skoraj 200 metrov surove svile.

Samemu pojavu zaves sem od nekdaj namenjala ogromno pozornosti. Vedno me je navdihovala njihova simbolika, ki je bila najbolj poudarjena na britanskih dvorih, kjer so zavese na določen način predstavljale simbol moči v aristokratskih krogih. Vse zavese v stanovanju so ročno šivane, narejene tako, da resnično predstavljajo pravo umetniško delo,” je zaključila Ivana.

Pa da se nekoliko vrnemo k Guo Pei in fenomenu njenega oblikovanja ter lepote. Zanimalo me je, kako obleka, ki jo je Guo Pei oblikovala za Rihanno na Met Gali leta 2015 (Ivana pa ima v svojem stanovanju njeno Empress Coral preprogo), predstavlja spoj mode, umetnosti in performansa? Kako ta trenutek v popularni kulturi vpliva na njeno dojemanje luksuza? “Guo Pei je na neverjeten način združila kitajsko tradicijo z modernimi estetskimi vrednotami, ustvarila dela, ki so prepoznavna in tesno povezana z njeno kulturo, hkrati pa univerzalna in vizualno osupljiva,” je povedala Ivana in se ozrla na delo Guo Pei. Dodala je, da je preproga, ki jo je Guo Pei oblikovala za The Rug Company, pravo umetniško delo ter da je način, kako je svila vtkana skozi motiv te preproge, naravnost impresiven. “Luksuz doživljam zelo kompleksno. Globalizem v sodobni kulturi, s svojo neustavljivo ekspanzijo, vse bolj vpliva na avtentičnost. Samo najpogumnejši znajo kljubovati njegovim udarcem, in ona je zagotovo ena izmed njih. Ljudje zelo pogosto luksuz povezujejo izključno z materialnim. Mene takšni pogledi zelo strašijo,” je zaključila Ivana. Če bi Ivana Midori opisala ne kot trgovino, temveč kot izkušnjo — kako bi to izgledalo? Ostala sem pod vtisom, da je njen cilj ustvariti nekaj, kar bo ostalo v spominu, kot Guo Pei-jina obleka za Rihanno. “Midori je resnično izkušnja, ki ne glede na preference kupcev in strank nikogar ne pusti ravnodušnega. Lahko iskreno rečem, da je Midori v svojem portfelju ustvaril neverjetno simbiozo blagovnih znamk, ki danes po vseh standardih, o katerih sva govorili, veljajo za najboljše na svetu,” mi je razložila Ivana. “De Gournay in The Rug Company sta skoraj nepogrešljiv element vsakega interierja, ki smo ga do zdaj zasnovali. Količina čustev in lepote, ki izvira iz njunega prepleta, je resnično impresivna. Andrew Martin je znamka, ki ima izjemno sposobnost, da se prilagodi vsakemu slogu. Imenujejo jo Indiana Jones notranjega oblikovanja. Ne morem, da ne omenim tudi Martina Wallera, ustanovitelja Andrew Martina, katerega energija je resnično navdušujoča,” je nadaljevala Ivana. “Neizmerno sem srečna in hvaležna, da je moja ideja prepoznana med vsemi temi velikimi imeni in da imam priložnost, da vse najboljše, kar oni predstavljajo, vključim v Midori ideologijo.” Andrew Martin, blagovna znamka z močnim karakterjem in jasno identiteto, očitno zavzema pomembno mesto v Midori ideologiji, pri čemer trendi ne vplivajo na njeno smer, saj je vedno inovativna in vsakemu interierju doda pridih svežine. Vaughan, na drugi strani, v vsak prostor vnese prefinjenost in eleganco, znan po vrhunski obrti in uporabi luksuznih materialov — tudi v mojem stanovanju prevladuje prav njihova razsvetljava. Forbes & Lomax stikala, novi član Midori družine, so naravnost neustavljiva in jih lahko opišem kot najnežnejši nakit vsakega interierja. Po vseh teh velikih imenih — oziroma skupaj z njimi — je Ivanin cilj ustvariti nekaj nematerialnega, kot da gre za neko ideologijo.

V njenem delu in življenju je povsem očitno, da lepota ni le pasivna — ona izziva, navdihuje, celo vznemirja. Zagotovo je bil trenutek, ko jo je kakšen dizajn ali umetniško delo tako močno ganilo, da je spremenila nekaj v sebi ali vsaj v svojem prostoru. “Lepota je zame nekaj zelo kompleksnega in iz nje črpam navdih za vse, kar počnem ali čutim. To je zelo zapleten proces. Ne vznemirja me lepota sama, ampak njena odsotnost,” je pojasnila Ivana — in kot da bi mi nekoliko bolj odprla oči, saj je tako elegantno ubesedila tisto, kar, verjamem, vsi na neki osnovni ravni čutimo. “Lepota je zame podobna metafiziki. Oddaja impulze, za katere je treba imeti odprto srce in um v vsakem trenutku. Kadar koli začutim, da je ta tok na kakršenkoli način ogrožen — in najpogosteje ga ogrožajo vplivi drugih ljudi — se umaknem v svoj svet, ki je kot na sliki, ki sem jo izpostavila: vrt, poln cvetja, ograjen z žico,” je nadaljevala Ivana in pojasnila, da lepoto dojema kot nekaj globokega in kompleksnega, nekaj, kar zahteva odprtost in občutljivost. “Zanimivo je, da v prostoru, kjer živim, ne želim spremeniti prav ničesar,” je nato zaključila in razkrila, da je njen dom popoln odraz njene vizije lepote. Vprašala sem jo: “Kdo so za vas ikone stila ali oblikovanja iz preteklosti, ki so vas navdihnile in oblikovale vaš estetski čut? So to bili umetniki, kot je Eileen Gray, ali arhitekti, kot je Le Corbusier, ali lahko navedete kakšen manj pričakovan primer?” “Če govorimo izključno o ikonah stila iz preteklosti, mislim, da je bil Truman Capote pri izbiri svojih ‘labodk’ neprekosljiv v tistem času. Lee Radziwill, Babe Paley, Marella Agnelli, Slim Keith…” mi je odgovorila Ivana in poudarila Capotejev izjemen občutek za stil in eleganco. “Ko gre za arhitekturo, moram priznati, da se ne vežem na nobeno določeno smer ali obdobje. Če moram koga izpostaviti, bi to bil Piero Portaluppi, čigar delo temelji na eklekticizmu in neoklasicizmu z določenimi elementi modernizma. Njegovo Villo Necchi bi izpostavila kot najsvetlejši primer zgodnje moderne in art dekoja,” je nadaljevala Ivana in poudarila Portaluppijev edinstven spoj stilov. “Poleg njega bi zagotovo omenila še Josefa Hoffmanna, predstavnika secesije in modernizma v arhitekturi. Stoclet Palace kot najpomembnejši primer dunajske secesije in art nouveau stila, čeprav na prvi pogled morda ne deluje blizu mojemu čutu, je zares pravi simbol enega najlepših trenutkov v evropski umetnosti in arhitekturi s konca 19. in začetka 20. stoletja,” je zaključila Ivana, pri čemer je Hoffmanna dodala kot še enega arhitekta, ki je nanjo pustil izjemno močan vtis.

Umetniški tokovi ali obdobja najbolj odražajo njen osebni slog. Ali smo bližje ekstravaganci art decoja, minimalizmu bauhausa, ali morda organskim oblikam art nouveauja? Ivana je pojasnila, da se ne veže na nobeno konkretno obdobje, in poudarila, da je njen osebni slog predvsem eklektičen. Vedno jo je navdihoval in fasciniral Renzo Mongiardino, prav zato, ker je znal na edinstven način povezovati klasični slog, barok, rokoko, pa tudi elemente art decoja, in ustvarjati sofisticirane prostore s karakterjem. In kateri ikonični predmet iz zgodovine umetnosti ali oblikovanja bi Ivana želela imeti v lasti — bi to bila Tiffanyjeva svetilka, Eamesov stol, ali morda natančno izdelan kos japonske obrti? Gotovo obstaja še en, vsaj majhen predmet občudovanja v njenem univerzumu. “To bi definitivno bil ‘Lapin à Vent de Tourtour’ (2002), delo Françoisa-Xaviera Lalannea,” mi je odgovorila in izpostavila tudi delo Isabelle Brizzi, francoske kiparke, znane po svojih bronastih skulpturah živali. Povedala je, kako se je z njenim delom spoznala povsem spontano v eni prečudoviti bruseljski galeriji, in dodala, da so njeni predniki sodelovali z umetniki, kot so Alberto Giacometti, Salvador Dalí in Joan Miró. Dopolnila je še, da se ena od teh skulptur nahaja v enem od njenih najljubših projektov v Londonu.

“Na Japonskem sem spoznala eno res veliko resnico, in sicer, da je lepo tisto, kar je skladno. Mislim, da se v tej definiciji lepote povsem naravno nadaljujeta funkcionalnost in praktičnost,” je povedala Ivana — morda njena misel, ki je najbližje univerzalni definiciji lepote.

“Trendi in lepota sta zame dva popolnoma ločena pojma. Nisem privrženka trendov; zelo spretno se upiram njihovi uporabi v tem, kar počnem. Prepričana sem, da negativno vplivajo na individualnost in avtentičnost, in tema dvema vrednotama se zelo težko odpovem,” je zaključila Ivana.

Zanimalo me je, kako lepota vstopa v Ivanino vsakdanje življenje — ali obstaja kakšen ritual ali predmet, ki ga uporablja vsak dan in ki jo spominja na pomembnost estetike v vsakem trenutku. Ivana globoko verjame, da vsa lepota, ki smo jo sposobni zaznati in vgraditi v svoje življenje, izvira globoko iz resnice o našem bistvu. Spomnila se je besed Diane Vreeland, ki je po njenem mnenju dosegla samo srž te misli: “Prava eleganca je v umu. Če to imaš, ostalo pride samo od sebe.” Kako pa si predstavlja prihodnost umetnosti in oblikovanja? Bo tehnologija spremenila način, kako dojemamo lepoto, ali se bodo vedno znova vračali klasični, ročno izdelani predmeti? “To se na nek določen način že dogaja, kar pa, po mojem mnenju, ni dobro,” je odgovorila Ivana. Čeprav meni, da je napredek tehnologije izjemen fenomen, je poudarila, da na področju lepote in ročnega dela obstajajo vrednote, ki jih, ne glede na stopnjo napredka, tehnologija nikoli ne bo mogla preseči. Verjame, da se bodo klasični, ročno izdelani predmeti vedno vračali, saj so preprosto nenadomestljivi. V svetu, ki nenehno hrepeni po novem in minljivem, ta razmišljanja in občutki o oblikovanju in umetnosti stojijo kot oaza večnosti. Ivana Mrđa je ustvarila prostor, kjer se lepota ne vsiljuje, temveč odkriva; prostor, kjer se ne prodajajo le predmeti, ampak tudi ideje, sanje in vizije. Oblikovanje ni le estetika, temveč tudi etika. Lepota ni le luksuz, ampak tudi potreba. Predmeti niso zgolj stvari, ampak zgodbe. In da, kot je rekla Diana Vreeland: “Prava eleganca je v umu.” Ivani je uspelo ustvariti kraj, kjer um postane dom, in kjer lepota postane način življenja.